Najprej se moramo zavedati, zakaj so zelišča sploh zdravilna, kajti to je osnovno vodilo pri nabiranju, poudraja Alenka Rozman, zdravilka z univerizitetno izobrazbo iz biologije in s številnimi darovi, ki deluje v okviru zdravilsko-zdravniškega tima v Cnetru Medin.
Rastline so pritrjeni organizmi, to je seveda logično, vendar skoraj nikoli ne pomislimo na izzive, s katerimi se soočajo. Ne morejo se umakniti pred premočnim soncem ali zbežati pred plenilci (živalmi, ki jih glodajo). Deli, ki so pod zemljo, so navadno v veliki nevarnosti pred gnitjem in plesnijo, saj so v relativno vlažnem okolju. Nekatere rastline morajo zagotoviti, da njihova semena potujejo skozi prebavila ptic in se tako razširjajo. Rastline vse te »izzive« rešujejo na dva osnovna načina. Prvi način so različni izrastki, kot so trni in vitice, ki nas ne zanimajo preveč. Drugi način pa so snovi, ki jih imenujemo sekundarni metaboliti. To je res ogromna skupina snovi iz vseh vetrov.
Določene snovi ščitijo rastline pred UV žarki, druge jih varujejo pred gnitjem ali pred žuželkami, nekatere snovi se nahajajo v plodovih samo zato, da je plod bolj privlačen za ptice in druge raznašalce semen. Te snovi imajo lahko na naša telesa tri učinke. Lahko so za nas strupene, lahko se ne zgodi nič ali pa jih zna naše telo uporabiti za svojo obrambo. Z vidika zdravilstva so seveda najbolj zanimive snovi iz zadnje skupine. Takšne so na primer nekatere snovi v čebuli. Če primerjamo srebrno (belo) čebulo z običajno, ugotovimo, da je bela čebula pogosto tarča plesni in je veliko manj obstojna. Tista čebula, ki »peče ko vrag« pa navadno stoji dolgo časa in sploh ne zgnije. To nam pove, da čebula, ki bolj peče, vsebuje več snovi, ki bodo tudi naše telo varovale pred glivicami in drugo zalego.
Mediteranske rastline, kot sta žajbelj in rožmarin, uporabljamo zaradi snovi, ki jih ščitijo pred močnim sončevim sevanjem. In že na prvi voh lahko prepoznamo, ali so zeli res zrasle ob morju ali so bile vzgojene v Ljubljani. Ker je koncentracija koristnih snovi najvišja v sončni opeki, te rastline nabiramo takrat. Plodove šipka ali črnega trna naberemo, ko so najbolj zreli in sočni, saj takrat vsebujejo tudi največ različnih snovi, ki koristijo raznašalcem. Ker smo raznašalcem v evolucijskem smislu zelo blizu, koristijo tudi nam.
Cvetove (na primer regrata in bezga) nabiramo, ko je vreme primerno – čim bolj suho, saj bodo v tem primeru cvetovi imeli še veliko cvetnega prahu, ki je zdravilen. Vendar pride kakšno leto, ko to enostavno ni možno, ker veliko dežuje - v tem primeru jih pač naberemo, ko utegnemo.
Obstajajo pa tudi rastline, za katere je vseeno, kdaj jih nabiramo. Med takšne spadata npr. navadna kopriva in čemaž. Snovi so v teh rastlinah stalno prisotne v relativno stalnih koncentracijah.
Za vsa zelišča velja, da jih sušimo v senci in v zračnem prostoru. Večino lahko ohranimo tudi v alkoholu. Iz nekaterih lahko pripravimo tudi sirup (npr. smrekovi vršički, regratovi in bezgovi cvetovi). Določene rastline lahko shranjujemo v olju (npr. rožmarin, čemaž).
Poletna zelišča
Poleti je čas za meto, meliso, bezeg (samo cvetovi – ostalo je strupeno), regrat, potrošnik, jetičnik, trpotec, koprivo, grenkuljico, oslad, glog, brin, lipo, bršljan (samo listi), rman. Iz teh zelišč si lahko sami pripravite zdravilne čajne mešanice.
- Za čiščenje telesa (po praznikih ali poletnih žurih): kopriva, cvetovi regrata
- Za okrepitev imunskega sistema: bezgovi cvetovi, regratovi cvetovi, žajbelj, šetraj
- Za pomiritev: vse vrste mete
- Za prebavne težave: kamilica, janež, brinove jagode
- Za strasne kavopivce: malina ali robida, klinčki
- Za kašelj: bršljan (previdno! Poiščite navodila za pripravo čaja ali pa rajši kupite bršljanov sirup v lekarni), sirup iz regratovih cvetov