Kako podpreti otroke, najstnike in sebe v času korona norosti?

Fizično distanciranje, ki je eden od ukrepov za preprečevanje virusa, posamezniku povzroča veliko neugodja, stiske, frustracije se kopičijo, dotiki sočloveka so tako rekoč prepovedani. Počutimo se sami, izolirani od bližnjega, pa četudi je oddaljen zgolj dva predpisana metra. 

Kako podpreti otroke, najstnike in sebe v času korona norosti? (foto: shutterstock) shutterstock
9. 9. 2020

Kako ravnati in podpreti otroke ob začetku nepredvidljivega novega šolskega leta, še posebej zaradi socialnega distanciranja, odgovarja Melita Kuhar, socialna pedagoginja, zakonska in partnerska svetovalka, šepetalka ljubečim odnosom, publicistika in avtorica petih knjig s področja odnosov, ki so izšle v zbirki »Na kavču v Svetovalnici« pri založbi Primus.

Ob začetku novega šolskega leta smo se starši spraševali o posledicah varnostnih ukrepov, ki jih sprejema vlada, da bi preprečila širjenje koronavirusa. Zdrava kmečka pamet nam govori, da ukrepi niso povezani s preprečitvijo širjenja virusa, pa vendar se od državljanov in uporabnikov sistema pričakuje slepo uboganje, brez dodatnih vprašanj, ki odpirajo Pandorino skrinjico.

Ob množični psihozi in zavajajočem vsiljevanju prepričanja o učinkovitosti nošenja zaščitnih mask nas upravičeno skrbijo posledice, ki jih za otroke lahko ima socialno distanciranje in omejevanje stikov v najbolj ranljivem obdobju, ki je namenjeno prav temu – urjenju v socialnih veščinah.

Včasih smo razmišljali, da je dobro otroke dati v vrtec zelo zgodaj, tudi zato, da se čim prej začnejo povezovati z drugimi otroki in skupnostjo, da razvijejo občutek povezanosti in pripadnosti širši skupnosti ter ne mislijo, da so odtujeni od drugih, sami na svetu z različnimi strahovi pred sabo in drugimi.

Kakšne posledice lahko ostanejo na otrocih in najstnikih in nas odraslih ob vseh teh ukrepih za preprečevanje širjenja nevidnega sovražnika, predvsem glede socialnega distanciranja?

Ljudje, ne glede na starost, smo družabna bitja, kar pomeni, da sami ne zmoremo preživeti. No, seveda lahko preživimo, ko imamo dovolj hrane in vode ter spanja, a deprivacija, torej pomanjkanje socialnega stika s soljudmi, nam simbolno sporoča, da smo obsojeni na izničenje.

Fizično distanciranje, ki je eden od ukrepov za preprečevanje drobcenega virusa, posamezniku povzroča veliko neugodja, stiske, frustracije se kopičijo, dotiki sočloveka so tako rekoč prepovedani. Počutimo se sami, izolirani od bližnjega, pa četudi je oddaljen zgolj dva predpisana metra.

Kot vemo, dotiki, koža na kožo, in objemi povečujejo nastajanje in izločanje hormona povezovanja, oksitocina, ki nas pomirja, počutimo se sprejete, ljubljene, videne. Ko tega nenadoma nimamo več, občutimo močno neugodje. Vedemo se zmedeno, radi bi se objeli, pa se nekako nerodno umaknemo, v zadregi, ker je ukrepe pač treba upoštevati, obenem pa hrepenimo po dotikih. Frustracija je popolna!

Otroci nujno potrebujejo druženje z vrstniki, krepi se sodelovanje, zdravo tekmovanje je tudi pomemben element oblikovanja socialnih veščin pred obdobjem odraščanja, ko se notranji svet doživljanja drugih ljudi v odnosu do sebe krepko spremeni. Za najstnike je sicer značilno, da jim ogromno pomeni druženje s sovrstniki, ki pridobijo pomen in v veliki meri  nadomestijo avtoriteto staršev. Dejstvo pa je, da je dandanes veliko najstnikov raje zaprtih v svojih sobah in visijo na socialnih omrežjih ali nabijajo interaktivne igrice ter tako zadovoljujejo potrebo po pozornosti drugega, četudi poteka to virtualno.

Ali ste v svoji svetovalnici opazili kakšne posebnosti glede pomoči, ki jih starši potrebujejo pri vzgoji v primerjavi s časom pred korono in potem?

Če sem iskrena, nisem opazila posebnih sprememb. Res se je povečalo število staršev, ki me želijo obiskati, ker se ne znajdejo v vlogi starša, ki opazuje tesnobo, nenavadna vprašanja svojih pubertetnikov, ki ne vedo, kaj bi sami s seboj, vse se jim zdi brez pomena, imajo veliko strahov in obdobij joka in pasivnosti. A vedno znova tudi ugotovim, da najstniki tudi danes kažejo enake znake hormonske pubertete, kot se je dogajala nam, pa naši starši pred več desetletji niso delali nobene drame in so pač čakali, da nas minejo nemogoča nihanja razpoloženja, ihte, trme, sikanja nazaj, joka brez povoda in slabe volje, za katero ni nihče vedel, zakaj je nastala. Odraščanje ima še vedno enake zakonitosti, kot jih je imelo vedno.

Kako se socialno distanciranje odraža na nas, odraslih?

Previdni smo pri stikih. Želimo imeti več informacij, kje se je kdo gibal, ali je bil mogoče kje v večji družbi itn. Z znanimi ljudmi, torej člani širše družine, prijatelji ali sodelavci, smo se že navadili, da se lahko družimo, in to s pridom izkoriščamo.

Številni odrasli posamezniki so mi povedali, da so doživljali močne stiske, obdobja močnih strahov, nočne more, pomanjkanje spanja, pospešeno bitje srca. Skratka, tesnoba je doletela številne posameznike, zlasti tiste, katerih socialna mreža ni primerno močna ali je sploh ni.

Četudi nas mediji z vseh strani bombardirajo z novicami o noro hitrem širjenju virusa in kaj vse povzroča, kar povzroča tesnobo in negotovost posameznikov, svetujem ravnanje z zrnom soli in zdrave pameti. Upoštevajmo ukrepe, vseeno pa se družimo z znanimi ljudmi, ki jim zaupamo, objemi so res zdravilni!


Kako lahko podpremo tudi sami sebe, saj tudi odrasli potrebujemo ljudi, saj nismo ustvarjeni zato, da bi bili sami v večni izolaciji in strahu pred drugimi ljudmi?

Negujmo spoštljive in zdrave odnose z nam bližnjimi ljudmi, bodisi sorodniki, prijatelji, sosedi, člani skupnosti, sodelavci. Vzemimo si čas zanje, pokličimo jih, izražajmo zanimanje in bodimo družabni. Oblikovanje zdrave socialne mreže je lahko zdravilno, saj vedno vemo, da so nekje zunaj prijatelji in sorodniki, ki so za nas pripravljeni narediti vse, ko jih potrebujemo. In seveda velja obratno.

Kot vemo, je treba graditi vse odnose, vlagati vanje, se kdaj prilagajati, poslušati, biti strpen in spoštljiv do sogovornika. Z nič vložka dobimo nič izkupička. V časih krize, ki se ciklično pojavlja, nam prav socialna mreža daje določen občutek varnosti in sprejetosti, da vemo, da nismo sami. V slogi je moč, je bil včasih slogan, in menim, da tudi v teh negotovih časih še kako spet velja.

 

Kako nam pri tem pomaga, da npr. prebudimo dobro staro obliko komuniciranja in začnemo pisati pisma družini, prijateljem, svetu?

Vsekakor je odlična vaja spet na roko pisati pisma ljudem, ki jih imamo radi, saj s tem urimo marsikatero možgansko vijugo. A če ostanem realna, smo že tako globoko v virtualnih spletnih kanalih in tempo življenja je tako hiter, da bomo vedno bolj komunicirali prek spletnih kanalov in platform, saj lahko z nekaj kliki napišemo in pošljemo ikonice z izražanjem občutkov (emotikoni), da je to že postala nova normalnost. Pred njo si ne moremo zatiskati oči, saj je pametni telefon vedno z nami in prek njega so nam vsi dosegljivi, kot tudi mi njim.

Ker sem bolj tradicionalistka, še vedno prisegam na živi stik in avtentični prenos energije, na druženje iz oči v oči, kar je bilo tako rekoč onemogočeno pred nekaj meseci in sem res vesela, da se spet lahko družim z meni ljubimi ljudmi.

 

Pripravila: Mirela Smajić, PR in predstavnica založbe Primus

https://www.primus.si/iskreno-o-vzgoji-in-najstnikih/

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri