Etični zadržki pri zdravilstvu

5. 11. 2013
Deli
Etični zadržki pri zdravilstvu (foto: profimedia)
profimedia

Najvišji smoter zdravilca je, da klientu pomaga, da se poveže z najvišjo duhovno resničnostjo, pomagal pa naj bi bolniku tudi pri njegovih lastnih prizadevanjih za zdravje in pri iskanju življenjskega smotra. Ena najpomembnejših nalog zdravilca je, da bolniku pomaga poiskati vzrok bolezni.

Pri tem je pomembno, da se zdravilec zaveda svojih sposobnosti in se glede tega ne prenareja. Ali če ponazorimo z naslednjim primerom, ki bo jasno pokazal, česa dober zdravilec enostavno ne počne:

  • "Zelo bolan človek pride k zdravilcu ali v zdravilski krožek, kjer mu rečejo, da je ozdravljen. Zdravilec namreč zaradi tega, ker je med zdravljenjem občutil toliko energije in duhovne vznesenosti, napačno sklepa, da je bolnik ozdravljen. Včasih dobi tudi takšne smernice. Takšen človek včasih bolniku tudi svetuje, naj opusti zdravljenje, o katerem pravzaprav nič ne ve. Popolnoma prepričan je, da ima prav in da smernice, ki jih prejema, držijo." - Barbara Ann Brennan

Da takšni zdravilci niso povsem v stiku z resničnostjo, je kot dlani. Ne le, da niso v stiku s svojimi bolniki (in njihovimi motnjami), temveč so tudi povsem omamljeni od lastne energetske nabitosti in zato ne uspejo vzpostaviti stika z bolnikom in procesom zdravljenja.

Ali povedano drugače: gre za nazoren primer neizobraženih posameznikov, ki se imajo za zdravilce, posledično pa tudi za zlorabo duhovnosti in zdravilstva skozi zanikovanje lastnega strahu (pred bolečino, smrtjo in resničnostjo).

Zdravljenje enostavno ni enkraten odmerek (hiter energetski fiks). Zdravljenje je proces.

Zdravilci ne bi smeli računati?

Prepričanje, da zdravilci za svoje delo ne bi smeli računati, je navaden predsodek. Ta predsodek je enako pogost tako v Veliki Britaniji, Rusiji in Jugovzhodni Aziji kot v ZDA ali Sloveniji. V resnici pa je odgovor na vprašanje: Računati ali ne računati? odvisen predvsem od zdravilčeve izobrazbe in izkušenosti.

Če zdravilec deluje v okviru organizacije, ki ga je izobraževala (npr. Krščansko karizmatično gibanje), potem zdravljenje najverjetneje tudi poteka v okviru te organizacije, ki sprejema prostovoljen prispevke.

Če pa se je zdravilec dolgo in temeljito uril (po mnenju B. A. Brennan je to minimalno štiri leta), potem ima vso pravico, da za svoje delo tudi računa. Takšno urjenje namreč obsega spoznavanje anatomije, fizilogije, psihologije, etike in profesionalnost prakse, pa tudi razvijanje višjega čutnega zaznavanja in zdravilske tehnike. Njihovi honorarji naj bi bili tudi primerljivo visoki honorarjem drugih terapevtov (psihoterapevtev, maserjev, patronažnih medicinskih sester, fizioterapevtov ipd.).

Zdravilci ne postavljajo diagnoz!

Ker zdravilci niso izučeni za postavljanje diagnoz in predpisovanje zdravil, zato jih tudi ne bi smeli postavljati in predpisovati.

Če zdravilec prejme smernice glede tega, katero zdravilo bi lahko bilo koristno, naj se bolnik o tem nujno posvetuje tudi z zdravikom.

Mora povedati vse, kar ve?

Zdravilci imajo včasih dostop tudi do t.i. 'privilegiranih informaciji' in s temi informacijami gre ravnati profesionalno in v skladu z etičnim kodeksom, ki govori tudi o pravem človeku in o pravem času. Na nekatere informacije klienti enostavno niso vedno povsem pripravljeni. Te informacije gre zatorej razkriti šele takrat, ko to dovoli vodnik, in le tistemu, za katerega vodnik pove, da je pravi.

Kdaj zdravilec ne sme prevzeti zdravljenja?

Zdravilec naj ne bi zdravil ljudi, s katerimi je bil ali je v tesnem razmerju, pa tudi ne, če je bil kdajkoli v tesnem razmerju z bolnikovim partnerjem ali partnerko.

P.S. načeloma ni sicer nič narobe, če se zdravimo pri zdravilcu, ki je tudi naš prijatelj. Moramo se le zavedati, da se bo prijateljski odnos za vedno spremenil. Oba se morata tudi odločiti, kaj je pomembnejše: odnos bolnik - zdravilec ali prijateljstvo.

Drugi razlog je seveda nekvalificiranost:

  • "Eno izmed dobrih znamenj, da gre za dobrega zdravilca, je tudi to, da se le-ta pred zdravljenjem vselej prepriča o tem, ali je usposobljen za to, da vas zdravi. Če ni videti kakih problemov, se morda o tem z vami ne bo naravnost pogovoril. Ponavadi pa se že ob koncu prve seanse izkaže, ali gre za kakšen problem." - B. A. Brennan

Nekateri zdravilci težko zdravijo določene bolezni, nekateri težko delajo s primeri, ki so 'odpisani', spet tretji ne morejo delati z bolnikom, ki ga hkrati zdravi tudi zdravnik. V kolikor zdravilci zmorejo premagati lastne predsodke, primer sprejmejo, če tega ne morejo storiti, je prav, da bolnika preusmerijo drugam. K nekomu, ki to zna in zmore.

Zdravilec mora znati sam ugotoviti, ali je sposoben prevzeti določen primer. To je povezano tudi s pričakovanji bolnika. Če ta pričakuje čudeže, mu mora zdravilec pojasniti, da je takšna možnost maloverjetna. Le en odstotek bolnikov se pozdravi takoj.

Zdravilec mora biti odkrit

Svojemu zdravilcu postavite neposredno vprašanje, na katero bi moral odkrito odgovoriti: koliko računa, koliko bolnikov s to boleznijo je že zdravil, kakšni so bili uspehi in podobno.

Zdravilec mora biti glede tega, kaj lahko ponudi, povsem odkrit.

Vir: Prebujajoča svetloba - Potovanje osebnega zdravljenja, Barbara Anna Brennan

Foto: profimedia