Železna disciplina ni prava pot do idealne telesne teže. Skrivnost vitkosti je sočutje do sebe in usmerjanje pozornosti k sebi, k svojim mislim, čustvom ter okusom, vonjem in teksturi hrane.
Živimo v času, ko je vitkost že kar nekaj nujnega, istočasno pa ta cilj dosega in ga vzdržuje vedno manj ljudi. Mnogim sta štetje kalorij in odtegovanje, po drugi strani pa stalne obljube, da se jutri zares začnejo zdravo prehranjevati, prišlo že v navado. Vsa ta prizadevanja hitro padejo v vodo, če temeljijo zgolj na želji po spremembi videza.
Niz raziskav je pokazal, da so diete pri izgubi odvečnih kilogramov največkrat neučinkovite: če so že uspešne kratkoročno, pa na dolgi rok povzročijo nalaganje dodatnih kilogramov. V ta začarani krog pademo zaradi zakonov ravnotežja: če smo se nečemu dolgo časa odrekali in zaradi tega trpeli, bo prišel čas, ko bomo hoteli vse izgubljeno nadoknaditi. Prav takrat se kilogrami vrnejo, pridružijo pa se jim novi. Rezultat odrekanja je popolna odpoved našega zavornega sistema. Proces se odvija v ciklusih, industrija dietičnih izdelkov pa na ta račun služi velike denarce.
Telesna ali čustvena lakota?
V zadnjem desetletju je vedno bolj slišen glas znanstvenikov in terapevtov, ki opozarjajo, da težava z odvečnimi kilogrami ni zgolj telesna, temveč seže mnogo globlje: v našo duševnost, v naš odnos do sebe in do sveta. Lakota, ki jo občutimo, pogosto ni povezana s telesom, temveč s čustvi. Hrepenimo po miru, varnosti, po občutkih smisla in po ljubezni, boleče pomanjkanje naštetega pa skušamo nadomestiti s hrano. S slastnim prigrizkom uspemo ustvariti privid umirjenosti, a le za kratek čas. Nemir kmalu spet pride na dan.
Brez klasične diete
Zdravo hujšanje je tako po mnenju terapevtov novega vala pravzaprav delo na sebi in na skrivnih kotičkih lastnega uma ter potlačenih bolečih izkušnjah, ki so se nam vtisnile kot večna resnica. Toda ta stara prepričanja je treba ponovno preučiti in pot, na katero se pri tem podamo, je lahko zelo trnova, dolgotrajna ter polna stranpoti. To je seveda za tiste, ki želijo težo izgubiti v prihodnjih treh mesecih, povsem nesprejemljivo.
Prav zaradi navedenega je ameriška pisateljica in psihoterapevtka Jean Fain vzbudila veliko pozornosti, ko je napisala knjigo The Self-Compassion Diet (Dieta sočutja do sebe op. p.). In podnaslov: Postopno izgubljanje kilogramov s pomočjo dobrote in ljubezni. Fainova je namreč na osnovi številnih raziskav in že razvitih terapevtskih metod ugotovila, da kilogramov ni mogoče izgubiti z železno samodisciplino, temveč le z razumevanjem, ki ga izkažemo do sebe, in to v trenutkih, ko skušamo doumeti, zakaj se prehranjujemo tako, kot se, predvsem pa v trenutkih, ko naredimo napako, pretiravamo s hrano in smo le še korak od tega, da bi se zabasali z nezdravimi živili in se tako skušali znebiti neprijetnih občutkov.
Toda Fainova je spoznala, da je ljudi, vajenih diet, ki jim zapovedujejo, kdaj in koliko česa smejo oziroma ne smejo pojesti, strah programov brez jasnih omejitev. Čeprav v njeni knjigi ni skupin prepovedanih ali dovoljenih živil, niti kalorij ali razporeda obrokov, v njej kljub vsemu podaja razdelan program, napolnjen z vsakodnevnimi praktičnimi vajami, s čimer njena 'dieta' ponuja jasno pot, po kateri moramo iti, da bi končno postali gospodarji svoje teže. Namesto da bi šteli kalorije, moramo spremljati svoje misli, namesto da tehtamo živila, moramo pozornost usmerjati k okusom, vonjem in občutkom v telesu, namesto da se prehranjujemo skladno z urnikom, moramo prisluhniti lakoti in pisati dnevnik, namesto jutranjega tehtanja se je treba posvetiti tehnikam vizualizacije, namesto da bi skušali pregnati misli na lakoto, se lahko zatečemo k hipnozi ...
Morda se vam pristop zdi nenavaden, a Fainova je prepričana, da ni diete, ki bi ustrezala vsem, zato tudi verjame, da poenoten pristop k tistemu, kar se dogaja v nas, ne bo prinesel rezultatov kar vsakomur. V knjigi tako ponuja nekaj različnih pristopov, da si lahko vsak izbere tistega, ki mu najbolj ustreza, ali pa se odloči za kombinacijo. Pot do zdravega prehranjevanja, ki neguje telo in duha, je po njenem prepričanju povsem individualna.
Prvi pristop, po katerem je tudi naslovila knjigo, je pot sočutja oziroma blagega in dobrohotnega odnosa do sebe.
Skrb zase
»Takoj ko moje stranke odkrijejo, kako močno vlogo igra sočutje do sebe, je konec boja. Ko začnejo na svoje telo gledati nežneje in bolj blago, ko nehajo biti tako stroge do lastnih prehranskih izbir in nihanj v teži, notranji konflikt izgine, da začnejo praktično takoj bolj zdravo jesti,« v svoji knjigi piše Fainova. Ta pristop je povezan s sprejemanjem samega sebe in s skrbjo zase, da je lahko učinkovit, pa je avtorica ugotovila, ko je sama prišla v stik z meditacijo ljubeče prijaznosti, znane pod imenom metta meditacija.
Odkrila je, da nas sočutje do samih sebe popolnoma spremeni. To je manjkajoča sestavina vsake diete in je nujna, če hočemo doseči spremembe na sebi. S citiranjem psihologinje Kristin Neff z Univerze v Teksasu Fainova razlaga, da sočutje do samega sebe tvorijo tri komponente: usmerjanje pozornosti, dobrota do sebe in človeškost oziroma sprejemanje dejstva, da vsak kdaj naredi kakšno napako.
Usmerjanje pozornosti pomeni le, da si v danem trenutku, ne glede na to, kaj se v njem dogaja, brez ocenjevanja in s čim večjo mero sprejemanja posvetimo vso pozornost. »Da si posvetimo pozornost, pomeni, da se usedemo in se zavemo lastnega trpljenja, ne da bi se vanj čustveno vpletali in ga posledično morda celo ignorirali ali ga povsem obšli. Povedano drugače, to pomeni, da gremo čez boleča čustva, ne da bi se v njih utapljali ali celo poskušali odplavati od njih. Če boste jedli s sočutjem do sebe, vas bodo morebitni neprijetni občutki po preobilnem obroku spremljali in si ne boste zgolj obljubili, da boste jutri jedli drugače.«
Sočutje do sebe zajema učenje iz lastnih napak, učiti pa se ne moremo, če sami sebe kar naprej nekaj obsojamo. Za učenje moramo biti odprti, obsojanje pa nas zapira. Raziskave so pokazale, da tisti ljudje, ki po preobjedanju ali uživanju 'prepovedane' hrane izkažejo sočutje do sebe, s tem ublažijo samokritiko in negativna čustva, ki bi lahko spodbudila nadaljnje preobjedanje in obupavanje nad prehranjevanjem z zdravo hrano. Fainova je odkrila, da na učinkovito spremembo v prehranjevanju ne vpliva ključno to, kolikokrat se prekršimo in pojemo nekaj nedovoljenega, temveč kaj naredimo, ko se nam to zgodi.
Samokritika večino ljudi spodbudi k temu, da še naprej jedo, saj tako sami sebe kaznujejo, ker menijo, da so ves svoj trud tako ali tako uničili. Če se zaradi sočutja ustavimo že pri prvem prekršku in sprejmemo, da se takšne stvari dogajajo vsem, lahko razvijemo bolj zdrave prehranske navade. Najpomembneje od vsega pa je, da so raziskave pokazale, da blagost in sočutje do samega sebe ne vodi v prepuščanje spodbudam k preobjedanju in v samopomilovanje. Znanstveniki so potrdili, da sočutje do sebe vodi v odgovorno ravnanje, razvoj širše perspektive in v samospoštovanje.