Moč mikro zelenjave

10. 11. 2012
Deli
Moč mikro zelenjave

Ali ste vedeli, da zelenjavo, kot je solata, špinača, pa tudi kapusnice, lahko vzgojite na okenski polici v nekaj tednih? Pridelali boste krožnik listkov, ki pokajo od zdravja.

Zenjava toplih in hladnih dni, sonca in dežja, megle in kakšne snežinke le spodbuja nervozo in neučakanost v upanju, da bo pomlad končno prišla, se prikazala v vsem svojem razkošju in nas seveda prebudila iz brezvoljnosti in potrtosti, ki nas prevzema vedno močneje in očitneje. Vendar so to le želje. Resničnost, ki nas pričakuje, ni niti najmanj pravljična. Pred nami je žal nekaj spremenljivih in oblačnih mesecev, med katerimi se lahko počutimo še slabše, če se le ne prebudimo in vzamemo zadev v svoje roke. Neki budistični menih je rekel, da je svet zgodba, ki jo človek mora spet in spet pisati, ker bo drugače umrl od dolgčasa in le živel življenja svojih prednikov.

Na tržnici

Pred nekaj dnevi sem se po dolgem času zgodaj zjutraj, kot mi je najljubše, odpravila na tržnico. Bil je delovni dan in razen prodajalk, ki so zlagale pridelke na klopi, ni bilo veliko ljudi. Le kakšen mimoidoči je kupil kaj in odvihral, da ne bi zamudil v službo. Vse to sem opazovala, uživala v obilici ponudbe in tavala med stojnicami kdo ve koliko časa, dokler nisem že tretjič slišala ponudbe istega prodajalca, ki mi je, prepričan, da je z mano nekaj narobe, le skušal prodati svoje krasne pomaranče. Pred mojimi očmi so se menjavali kupi solate, ki so prehajali v rdeč radič, potem pa so se prelivali v redkvice, čebulo in rjav krompir. Na drugi stojnici so kot nasprotja stale rdeče paprike in oranžne buče, vijoličaste čebule in rumene limone. Kakšna obilica, in to tukaj, na dosegu roke. Kakšno razkošje v mešanici barv, dišav in zvokov. Ljudje, ki skušajo komunicirati in prodajati svoje pridelke, in drugi, ki skušajo dobiti najboljše, kar se da za svoj denar. Majhen ritual, ki ga premalokrat doživimo.

Ko sem se vrnila domov s torbo, polno zelenjave in sadja, sem se še oblečena usedla v fotelj, gledala skozi okno in premišljevala le o tem, kako je možno, da poleg takih prelepih plodov in ob taki obilici še vedno gojimo potrtost in se ne veselimo življenja. Kolikšna moč bi nas lahko prebudila iz te more? Medtem ko sem tako premišljevala, sem začela lupiti prelepo pomarančo, in ne da bi bila pozorna na to, kaj počnem, sem dala krhelj v usta. To me je prebudilo, vendar ne zaradi ugodja – zaradi šoka, ker že dolgo časa nisem okusila česa tako ogabnega. Pomaranča je bila suha kot smodnik, grenka, sok, kolikor ga je sploh bilo v njej, pa je bil kisel kot limeta in od njega so me le pekla usta. Ali se je moj okus spremenil ali pomaranče niso več enake? Tudi brokoli, ki sem ga ta dan skuhala, se ni mogel skriti za domačim olivnim oljem. Grenek in nekako neprivlačen je ostal v skledi do večera, ko sem ga končno vrgla v smeti. Ugotovila sem, da se je moj okus spremenil. Med gojenjem organske zelenjave na svojem vrtu sem se preprosto navadila na druge okuse. Zelenjava z mojega vrta je ne le superiornega okusa, temveač tudi energetsko močnejša.

A ker je moj vrt oddaljen kakšnih 50 kilometrov od mojega doma in mi ni ravno priročno vsak dan obirati sveže zimske zelenjave – ohrovta, pora, korenja, motovilca ali kreše, sem se odločila del predelave preseliti v svoj dom. Na hitro sem pregledala, kaj je ostalo od semen od prejšnjega leta, in ugotovila, da jih imam tako in tako vedno preveč. Nič več se nisem obotavljala. Hitro sem pripravila, kar sem potrebovala: nekaj plastičnih posodic za shranjevanje hrane, vrečo substrata za sajenje in malo vode. Z veseljem sem začela sejati v te male posodice, ravno prav velike za mojo okensko polico in točno tolikšne, da v vsaki zraste en krožnik sveže zelenjave. Sejala sem na gosto, v vlažno podlago, semena pa pokrivala le s tanko plastjo substrata, ki sem ga potem pokrila s prosojno folijo za hrano. To je stari trik, ki omogoča zadrževanje vlage okoli semen in posledično njihovo hitrejšo kalitev. Da vlage ne bi bilo preveč, sem vsako posodico najprej preluknjala, da bi omogočila odtekanje odvečne vode. Mislila sem tudi na okensko polico in sem pokrove posod uporabila kot podstavke ter jih položila na notranjo stran okna. Tako sem sklenila celo zgodbo.

Vir življenja

Toda zgodba o vzgoji zelenjave na okenski polici sploh ne bi bila zanimiva, če bi bil moj namen le vzgojiti sadike, namenjene presajanju na vrt. Moj namen je bil, nasprotno, vzgojiti tako imenovano mikro zelenjavo. Da bom jasnejša, bom govorila v vrtnarskem jeziku in rekla, da gre tu za rastline, ki so manjše kot sadike in večje od kal­čkov. Zahvaljujoč temu prehranska vrednost te faze poenoti energijo kalčkov z vitamini, s katerimi so bogati zeleni listi. V sebi nosijo vir življenja, ki hrani naš planet in tako tudi naša telesa.

Zelo pomembni so v tem letnem času, ker prihajajo v ogromno barvah in oblikah – od rdečkastih list­kov radiča ali pese do vseh odtenkov zelene zelenjave, kot je solata, motovilec, špinača, rukola. Verjetno si ni težko predstavljati svežega, hrustljavega okusa omenjenih vrst, toda najbolj presenečajo kapusnice, ki so najokusnejše, ko njihova velikost ni večja od nekaj centimetrov. Da toliko zrastejo, potrebujejo od tri do štiri tedne.

Mikro zelenjava je odličen vir dveh pomembnih fitoelementov: klorofila in likopena. Podpira razstrupljanje in izločanje težkih kovin, pesticidov in drugih toksinov, obenem pa vsebuje visoko koncentracijo vitaminov, mineralov, beljakovin, aminokislin, encimov, koencimov in, seveda, vlaknin. Tako naše telo skozi majhno količino hrane dobi veliko hranljivih snovi. Ali obstaja boljši način, da se izognemo depresiji in vrnemo moč in voljo do novega življenja?

Kornelija Benyovski Šoštarić je avtorica knjige Zeleni kvadrat in je velika zagovornica varovanja narave

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez