NARAVA je izjemno pomembna za razvoj naših otrok

25. 10. 2021
Deli
NARAVA je izjemno pomembna za razvoj naših otrok (foto: pexels)
pexels

Naravni svet in sile v njem so človeka privlačili od nekdaj in še vedno je tako. Človek svet narave opazuje in raziskuje od zgodnjega otroštva do pozne starosti, iz generacije v generacijo. Še posebej ga navdušuje čudovito in raznovrstno življenje rastlin in živali na našem planetu.

V svetu narave posebno mesto zavzemajo rastline, ki izstopajo po raznobarvnosti, velikosti in bujnosti ter nas spet in spet očarajo s svojo enkratnostjo. Gozdovi so ogromne tovarne za filtriranje zraka, drevesa vsrkavajo ogljikov dioksid in ga s procesom fotosinteze vgrajujejo kot element svoje hrane ter v zameno v ozračje oddajajo kisik, brez katerega živa bitja ne bi mogla preživeti. Posebno bogastvo v našem svetu narave so stoječe vode, v katerih prebivajo raznovrstne rastlinske in živalske vrste. Potem so tu še travniki kot izjemno bogati ekosistemi s pisanim življenjem.

Dinamika narave je resnično izjemna in tako neustavljiv vir hrane za naše čute, še posebej ob menjavanju letnih časov, ki jim zvesto sledijo spremembe v naravi. Spomladanskemu prebujenju sledi vrhunec živosti poletja, potem je na vrsti barvitost jeseni in na koncu leta spokojnost zime. Izjemno doživetje za vse naše čute predstavlja prav poletni čas – to je obdobje prijetnega jutranjega in večernega hladu, intenzivnih vonjav, svežine gozdov, čudovitega oglašanja ptičev.

Svet narave je za nas izjemno dragocen, saj nam s pozornim opazovanjem odkriva zakonitosti življenja na našem planetu, pa ne samo to, narava je prostor našega ustvarjalnega, raziskovalnega in tudi kritičnega učenja. Sama narava nas uči, kako živeti v sozvočju s sabo in z naravnimi zakonitostmi.

V naravi zaživi otroška radovednost

Še posebej pomembna pa je narava za razvoj naših otrok, saj predstavlja okolje, v katerem otrok doživlja pristno naravo in naravne situacije, kar pomembno vpliva na njegov razvoj samoiniciativnosti in samozavesti.

Otrok skuša potešiti svojo radovednost neposredno, zato želi žival ali rastlino prijeti, otipati, povohati. Otrok naravno hrepeni po zadovoljitvi vseh svojih čutov – vida, tipa, vonja, okusa in sluha. Na osnovi čutnih zaznav, kot so bolečina, toplota, mraz ... pridobiva svoja spoznanja o naravi in življenju že zgodaj, v predšolskem obdobju. Žal živimo v času, v katerem so sodobni otroci prikrajšani za ta pomemben del njihovega razvoja.

Mladim družinam vlada hiter življenjski slog, ki s sabo prinaša problem pomanjkanja prostega časa. Staršem zmanjkuje časa za zadovoljevanje potreb otroka po skupni igri in raziskovanju sveta narave. Praksa kaže, da otroško radovednost po raziskovanju narave in svojo aktivno vlogo pri druženju z otroki največkrat nadomestijo tako, da preusmerijo otrokove želje k 'samoaktivnim' vsebinam, kot so gledanje risank, filmov ali konstrukcijske igre s kockami. Toda otroci, vzpodbujeni z lastno radovednostjo, zahtevajo uresničitev svojih želja in po navadi radi povedo: 'Grem ven'.

Kam ven?

Kaj ima pravzaprav v mislih otrok, ko reče, da 'gre ven'? Otrok želi pred hišo, na vrt, pločnik, v park, na travnik ... v svet narave torej, kamor ga kliče izziv po opazovalno-raziskovalni dejavnosti. Zato morajo starši nujno poiskati ustrezen način za zadovoljevanje interakcij, pomembnih za otroka. In narava je nedvomno prava pot v skupnem spoznavanju naravnih zakonitosti, ki bo tako otroka kot starše ves čas prijetno vznemirjala in razveseljevala.

Naloga staršev je, da skupaj z otrokom poskušajo izzvati občutek zadovoljstva ob zaznavanju pestrosti in raznolikosti neživega in živega dela narave, še posebej ob iskanju vzročnih povezav med že znanimi posebnostmi in pojavi, ki jih otrok že dojema ali na novo odkriva in pri tem seveda uživa. Otrok nujno potrebuje sogovornika in spodbujevalca aktivnosti, to pa so starši – vzgojitelji.

Za uresničitev otrokove želje po raziskovanju v naravi ne potrebujemo velikih priprav niti potovanj. Zadostuje okolje, ki nas obdaja! Dovolj je vrt, sadovnjak, bližnji travnik ali park, zelenica. To so kraji, kjer nastajajo prvi naravoslovni koraki, ki močno vplivajo na otrokov odnos do sebe, drugih in seveda širše narave. Gre za akcijski odnos, v katerem starši otroku približajo čudoviti svet narave. Občutja in spoznanja, ki jih dobi otrok v naravi, so v vzgojnem smislu pomembne vzgojne prvine, do katerih bi morali imeti starši in vzgojitelji žlahten in ustvarjalen odnos.

Vztrajnost in potrpežljivost namesto hitenja in površnosti

Kot starši in vzgojitelji se moramo torej nujno vprašati, ali otroku omogočamo ustrezne okoliščine in dovolj časa za raziskovanje sveta ali mu vsiljujemo vzorec 'hitro, hitro, ni časa'. Ta proces učenja prvih raziskovalnih korakov od nas terja vztrajnost in potrpežljivost, ne hitenja in površnosti. Nikakor ne smemo pozabiti, da smo prav odrasli s svojim odnosom do sebe, narave in sveta otrokov zgled, njegov vedenjski in učni vzor. Omogočimo otroku ustvarjalne situacije, da bo lahko udejanjil svoje želje in potešil radovednost z raziskovalnim navdihom. Potem se nam ne bo treba bati, da naš otrok ne bo postal aktiven in ustvarjalen. In nikar ne pozabimo, da je prav predšolsko obdobje izjemnega pomena za vzpostavljanje temeljev človekovih eksistencialnih vrednot.

Dane Katalinič, prof. biologije in kemije, avtor in vodja projekta zgodnje naravoslovje pri EKOŠOLI Slovenije

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez