Naše misli so vir našega zdravja

Zdravitelj Dragutin Barušić pri zdravljenju najprej ozdravi naše misli. Kajti prav ta niz napačnih informacij določa naše odzivanje v možganih, ki -  kot tovarna - proizvajajo kemijsko snov. Kot biološko snov jo spuščajo naravnost v vse celice telesa, ki so v fizičnem omejene zavoljo strahu, stresa, bojazni in sramu.

6. 1. 2013

Človek, ki v zdravljenje zaupa, bo vedno ozdravel. Tisti, ki zdravljenju ne zaupa – bodisi zaradi nevednosti ali naivnosti, – pa zdravljenje zavira. Vsi ljudje so 'žrtve' preteklosti skozi navado. Prav zato se tolažijo, kako se 'svobodno odločajo'. Vendar se odločajo na osnovi napačnih podatkov in ne na osnovi občutka, zavedanja in modrosti.

Skrivnost ozdravitve je namreč v zdravljenčevih mislih, ki negujejo hvaležnost in se čuvajo z zaupanjem.

Bolni ali zdravi smo na temelju svojih miselnih procesov in odločitev. Zato ni dovolj, da se z nečim samo ukvarjamo, ker edino skrb zmore narediti premik. Biti je vedno samo to, kar je konkretno!

Kako lahko zaupamo Bogu, če ne zaupamo sočloveku!

Zdravilec predstavlja vrednoto – zdravje – in zdravljenec mora tej vrednoti zaupati enako kot angelu varuhu, na katerega je prej pozabil zaradi spanja v sebi. Zaupati Bogu, pomeni zaupati človeku, ki dela dobro in predstavlja vrednote. Številni verni ljudje se tolažijo, kako zaupajo v Boga, medtem ko sočloveku ne zaupajo. Kako naj zaupamo Bogu, ne pa tudi sočloveku?! To je nemogoče! Če zaupamo Bogu, zaupamo vsem situacijam, ki se stikajo z nami in pri tem nismo preračunljivi. Vera v Boga je namreč več od tega, da živimo zgolj njeno zunanjo obredno obliko. Vera predstavlja pravilnost, ki je vodilo vrednot – zato je povsem praktična. Če torej zaupamo Bogu, moramo tudi človeku.  Človeku je steza k Bogu in pozna jo samo dober človek. Bog je človeka poslal med ljudi, da jih popelje naravnost k njemu. Kolikšno je naše sporazumevanje z ljudmi, če v Boga verujemo, v človeka, ki predstavlja vrednote, pa ne?

Skozi duhovnost so vsa ljudstva v svojih svetih spisih zapisala tisti nevidni nauk ali edino znanost, ki nikjer ne more biti nova, ampak je stara, kolikor je star človek. Popolna resnica je, da se od začetka obstoja vesolja vrhovnemu, konkretnemu bitju, ki je sam Sveti Bog s svojimi lastnimi Angeli, hkrati vsiljujejo ljubosumni, uporniški odpadniki. (Prav tako kot so med ljudstvom klošarji, ki se z ljubosumjem dokopljejo do prevlade, pa če nikjer drugje, vsaj v mračnih ulicah pod okriljem noči čakajo žrtev za suženjstvo. S sovraštvom ljubosumja bi povampirili naivnost zaspanih in ujetnike mučili z neumnostjo pozabe.) Brez ostrega vodstva strogih smernic se bo človek prepozno glasno povezal s čvrstostjo hvaležnosti, ki se imenuje molitev in z mehkobo zaupanja, ki se imenuje meditacija. A nevedneži se ne bodo umaknili od tistih umazanosti, ki se lepijo na plavajoče telepatske pasti kot muhe na pajkovo mrežo. Te vabe so smrtne za človeka.

Ni dovolj, da človeka iz nejevolje vrnemo na boljše stanje, ne da bi se učil o resnici.

Toda znanstveniki ljudi puščajo enako neuravnovešene kot so bili, zgolj v tolaženju, da si bodo lahko pomagali samo skozi znanost. In tako so ljudje ponovno žrtve, zasužnjene z nevidnim sovražnikom, ki hoče z neumnostjo ujeti čim več nedolžnih.

Dober človek vedno rani razvajence svojih lastnih razočaranj. Vendar pa dober človek tudi prepreči vse, kar ni dobro. Dobrota je namreč naše naravno notranje stanje. Otroci so dobri, ker so spontani in niso preračunljivi. Skozi vzgojo, kulturo, običaj in tradicijo pa jim vsilimo splošne vedenjske navade. Tako jim onemogočimo spoznavanje vedno novega znanja in širjenje njihovega zavedanja. Sčasoma uničimo otrokovo lepoto sprejemanja, ljubezen koriščenja, bogastvo dajanja in dobroto prispevanja. Vse to pa nadomestimo z egom - ki je aluzija mišljenja ali naivnost skozi zahtevanje brez truda - in z logiko, ki je iluzija prepričanja ali neumnost skozi hitenje brez potu.

Duhovnost je najprej znanost, vse drugo ni znanost, saj je edina znanost duhovnost. Dobrota je most, pot do duhovnosti. Dober človek bo vedno cenil sočloveka in mu bo pomagal do zmage sporočila, razvijanja poučnosti, uspeha nasveta in nagrade za nauk. Človekova dobrota je veliko več kot zgolj ugajanje in prijaznost. Človek mora živeti za vrednote v upanju z željami, da je z veseljem sijaj materialne jakosti, da je z vrlino v hrepenenju na hotenju, da je s srečo silovitost moralne čistosti iz izvrstnosti v strastni želji na volji, da je z radostjo svetlost mentalne moči. Le tako lahko izraža svojo človečnost.

Prizadevati si moramo, da smo za druge vsako sekundo vzorniki. Dobro je tudi, da smo ljudje primer velikodušnosti, ker s 'sejanjem obilja žanje se razkošje'. Vendar pa so pomanjkljivi skromni in revni. Zato nikoli nimajo resničnega blagostanja, ne glede na skladiščenje dejanskega blagoslova, sploh blaženosti in dobesedno božje milosti.

Jadranka Oblak, poverjenica Zdrave Atmosfere, www.zdravaatmosfera.si