Pozabljanje je del našega vsakdana. Kot takrat, ko vstopite v sobo, potem pa se sprašujete, zakaj (ali po kaj) ste tja sploh šli. Precej pogosto se nam dogaja tudi, da vas nekdo pozdravi na ulici, a se potem ne spomnite njegovega imena.
Toda zakaj stvari pozabljamo? Je to preprosto znak motenj spomina, morda celo začetek demence ali pa je na delu kaj drugega?
Ena najzgodnejših ugotovitev na tem področju je bila, da do pozabljanja lahko pride preprosto zato, ker imajo spomini povprečnega človeka tendenco zbledeti.
Tako je trdil nemški psiholog iz 19. stoletja Hermann Ebbinghaus, čigar 'krivulja pozabljanja' je pokazala, kako večina ljudi precej hitro pozabi podrobnosti novih informacij, šele s ponavljanjem (in torej učenjem in zavestnim pomnenjem) to lahko tudi spremeni. Pred kratkim so to trditev preverili tudi sodobni nevroznanstveniki.
Če vsak dan porabite nekaj časa za pomnjenje informacij, boste močno zmanjšali učinke krivulje pozabljanja. Nekateri svetovalci učenja trdijo, da je pregled študijskega gradiva v prvih 24 urah po učenju informacij najboljši čas za aktiven priklic vsebine in ponastavitev krivulje pozabljanja.
Pozabljanje pa lahko služi tudi funkcionalnim namenom. Naši možgani so nenehno bombardirani z informacijami. Če bi si zapomnili vsako podrobnost, ki smo ji dnevno priča, bi vse težje v spominu ohranili zares pomembne informacije.
Eden od načinov, kako se temu izognemo, je, da podrobnostim ne posvečamo dovolj pozornosti. Dobitnik Nobelove nagrade Eric Kandel in številne poznejše raziskave kažejo, da se spomini oblikujejo, ko se okrepijo povezave (sinapse) med celicami v možganih (nevroni).
Ko smo na nekatere informacije pozorni, to okrepi te povezave in ohrani ta spomin. Ta isti mehanizem nam omogoča, da pozabimo na vse nepomembne podrobnosti, s katerimi se srečujemo vsak dan.
Čeprav torej ljudje s staranjem kažejo vse večje znake raztresenosti in so motnje, povezane s spominom, kot je Alzheimerjeva bolezen, povezane z motnjami pozornosti, pa moramo biti vsi sposobni tudi pozabljati vse nepomembne podrobnosti, da lahko ustvarimo spomine.
Ravnanje z novimi informacijami
Priklic spomina lahko včasih vodi tudi do tega, da se ta spremeni za namene obvladovanja novih informacij.
Recimo, da vaša dnevna vožnja vključuje vožnjo po isti poti vsak dan. Verjetno imate močan spomin na to pot, s temeljnimi možganskimi povezavami, ki jih vsako potovanje krepi. Potem pa recimo, da je nekega ponedeljka ena od vaših običajnih cest zaprta in da za naslednje tri tedne za vas velja nova pot. Vaš spomin na potovanje mora biti dovolj prožen, da vključi te nove informacije.
Eden od načinov, na katerega možgani to počnejo, je, da oslabijo nekatere spominske povezave, hkrati pa okrepijo nove dodatne povezave, da si zapomnijo novo pot.
Jasno je, da bi imela nezmožnost posodobitve naših spominov znatne negativne posledice. Pomislite na PTSD (posttravmatsko stresno motnjo), kjer nezmožnost posodobitve ali pozabe travmatičnega spomina pomeni, da je posameznik neprestano pod vplivom sprožilcev iz njegovega okolja.
Z evolucijskega vidika je pozabljanje starih spominov kot odgovor na vedno nove informacije, ki so vredne pomnenja, nedvomno koristno.
Naši predniki lovci in nabiralci so morda večkrat obiskali varno vodno luknjo, potem pa nekega dne tam odkrili člane sovražnega plemena ali medvedko z novorojenimi mladiči. Njihovi možgani so morali imeti možnost posodobiti spomin, da so to lokacijo označili kot nevarno. Če tega ne bi storili, bi ogrozili svoje preživetje.
Ponovno aktiviranje spominov
Včasih pozabljanje morda ni posledica izgube spomina, temveč sprememb v naši zmožnosti dostopa do spominov. Raziskave na glodavcih so pokazale, kako se lahko pozabljene spomine spomnimo (ali jih ponovno aktiviramo) s podpiranjem zgoraj omenjenih sinaptičnih povezav.
Eden od načinov, da je to lahko pomembno za ljudi, je vrsta prehodnega pozabljanja, ki morda ni posledica izgube spomina. Če se ob tem vrnemo na uvodni primer, ko vidite nekoga na ulici in se ne spomnite njegovega imena. Morda verjamete, da v kolikor se boste spomnili začetnice, da se boste lahko spomnili tudi imena.
Ko sta to prvič preučevala ameriška psihologa Roger Brown in David McNeill v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, sta poročala, da je sposobnost ljudi, da prepoznajo vidike manjkajoče besede, večja od naključja. Kar je nakazovalo, da manjkajoča informacija ni bila popolnoma pozabljena.
Ena od teorij fenomena 'imam na koncu jezika' pravi, da je te vrste pozabljanje le posledica oslabljenih povezav v spominu, druga pa, da je ta pojav zgolj signal posamezniku, da informacija ni pozabljena, le da je začasno nedostopna.
To bi lahko pojasnilo, zakaj se pojavlja pogosteje, ko se ljudje starajo in z več izkušenosti postajajo bolj razgledani, kar pomeni, da morajo njihovi možgani razvrstiti več informacij, da si nekaj zapomnijo. Informacija, ki jo iščejo, pa nikakor ni pozabljena, le nekaj več vztrajnosti je potrebne, da spet 'najdejo' povezavo do nje.
Informacije torej lahko pozabimo iz številnih razlogov:
- ker nismo bili pozorni,
- ker informacije sčasoma propadejo,
- včasih pozabimo, da lahko posodobimo spomine,
- včasih informacije niso trajno izgubljene, temveč so samo začasno nedostopne.
Vse te oblike pozabljanja pomagajo našim možganom pri učinkovitem delovanju in podpirajo naše preživetje skozi mnoge generacije.
Ve povedano sevedo ne želi negirati spominskih težav, s katerimi se soočajo ljudje, ki postanejo zelo pozabljivi (na primer zaradi demence ali Alzheimerjeve bolezni).
Povzeto Science Alert.
Preberite si tudi:
- Nevroplastičnost možganov: čudež, na katerega gre računati
- Študija razkriva, da možgani dan razdelijo na poglavja, kot bi dan bil knjiga
- Jurij Dreo in Javor Škerlj Vogelnik: Nevroznanost in možgani (podkast)
Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem