Slovenska Istra, enkrat v aprilu. Danes odhajamo na pomoč naši sosedi. Njen permakulturno obdelan konček Istre se imenuje Deveta nebesa. Upravičeno ...
Sonce je danes še nekoliko toplejše. Vsake toliko potegne mrzel veter in me spomni, da je kljub vsemu šele april. Vrh Učke, ki ga ob jasnih in od burje razpihanih dnevih vidimo z našega koščka sveta, je pobeljen. Od tod ta sveža sapa. Ki se meša z že konkretno toplimi sončnimi žarki.
Danes odhajamo na pomoč naši sosedi. Njen permakulturno obdelan konček Istre se imenuje Deveta nebesa. Upravičeno ...
Alenka je pred desetimi leti začutila poriv in se iz mesta (skoraj čez noč) preselila na takrat še z robidovjem poraščen, divji konček zemlje. Danes si ista zemlja zasluži ime park. Polkrožne in spiralaste gredice z zelenjavo, pokrite s slamo, ki zadržuje vlago in ustavlja rast plevelu, veliko cvetočih trajnic, šopi sivke in celi grmi ravno zdaj cvetočega rožmarina, sadna drevesa, tudi ravno cvetoči španski bezeg, med gredicami urejene sprehajalne poti.
Na sredini posestva lesena okrogla zgradba, v njej iz istrskega kamna zidana kuhinja, kuhinjski pult kot mozaik narejen iz ostankov keramičnih ploščic, kamnita tla zanimivega vzorca, stara posoda, viseči kuhinjski pripomočki, lončki z zelišči ni dišavnicami, peč na drva, velika lesena miza in nekoliko dvignjena lesena postelja. In veliko svetlobe, ki v prostor prihaja skozi velika stekla, ki jih med sabo ločujejo surovi leseni tramovi. Skoraj vse, kar človek potrebuje za življenje, na nekaj skromnih, a očesu in srcu privlačnih kvadratnih metrih. Prostor diši po ingverju, kmalu izvem, zakaj. Gospodarica nam postreže z zeliščnim čajem z dodatkom ingverja in medu. Slastno.
Posestvo je terasasto, prva platforma, kjer se odvija glavno življenje, je široka in prostorna. Posestvo je obkroženo s starimi, avtohtonimi drevesi hrasta. Če se boste peljali po vaški cesti, ga ne boste opazili, a vendar je od nje oddaljeno le nekaj deset metrov. Dobro skrito pred nepovabljenimi očmi, varno v svoji intimi in zasebnosti, a vendar enostavno dostopno, ne preveč odmaknjeni do civilizacije.
Meni taki prostori vzbudijo tisti sladki okus po miru, lepoti in domačnosti. Mogoče je ta naravna sladkoba tisto, kar tako pogreša človeštvo. Morda zaradi porezanih korenin in odmaknjenosti od resničnega in naravnega tako hrepenimo po sladkih potešitvah? Po sladkarijah, sladkih in še osladnejših popevkah in filmih, po osladni moderni duhovnosti, ki z resničnostjo nima ničesar skupnega. Morda so vse umetne potešitve, ki poganjajo globalni potrošniški sistem, ki se je kot nevidna mreža polastil nas vseh prav nadomestek, kompenzacija za to naravno, preprosto lepoto in toplino ... ki mi v ustih pušča ta sladki okus.
A glavno šele pride. Meni tako všečna zemljanka. Pravzaprav polzemljanka. Ali tista hobitska hišica, v stilu hišice iz Anglije, ki je pred kratkim krožila po internetu in ob fotografijah katere smo se vsi raznežili in pomislili: "Jaz tudi, nekoč, nekje ... na svojem koščku zemlje."
Začelo se je z majhno kamnito kletjo, shrambo, vkopano v zemljo. Nato se je spontano nadaljevalo z dozidavo prelepega kamnitega prostora, stabilnih in čudovitih kamnitih stopnic, ki vodijo v mali prostor na vrhu z lesenim tlemi, ki bi bila lahko spalnica. Čeprav je hiška do polovice vkopana v zemljo, ji svetlobe ne manjka. Sprednja stena je narejena iz velikih stekel brez okvirjev in sten, oblečenih v naravne glinene omete. Res pravljično.
Alenka mi pokaže shrambo. Polna je vloženih dobrot v kozarcev različnih barv, ki kažejo na skrbno in pridno gospodarico. Zima je tudi ob morju dolga. Ko vlada jesensko preobilje, se pridelek spravi v kozarce in s svojimi mediteranskimi okusi razveseljuje še vse leto. Kraljice te obilne shrambe so seveda olive v slanici. Se mi kar sline pocedijo ...
In nato vzrok našega današnjega obiska. Zelena streha. Postavljena je v dveh nivojih, vrhnji je že dokončan. Plasti izolacije, plast zemlje in nato rastlinje. Če to ni razkošje. Danes bomo na spodnjo, še nedokončano platformo nanesli sekance, ostanke lesa, pomešane z iglicami bora. V dveh letih se bo ta naravna zmes spremenila v rodovitno zemljo, in takrat bo čas za rastline, ki bodo hišo naredile še bolj naravno, pravljično in zlito z naravo ...
Delo steče. Moški iz velikega kupa na osrednjem dvorišču v velikih vrečah in kanglah nosijo sekance, ženske jih potresemo po prej pripravljeni strehi. Material se ravna kar sam od sebe. "Tako je z naravnimi materiali "pravi Alenka, "kar sami se ti pod roko oblikujejo v tisto pravo." Izkušena naravna gradbinka je tale drzna ženska, ki se je podviga svojega posestva lotila kar sama. Pogumno, res. Dela po navdihu. "Bi me gradbeniki pisano gledali, če bi videli, kako sem gradila," reče. In rezultati se v vsej svoji lepoti pred našimi očmi sončijo v toplem aprilskem soncu. S ponosom opazujemo, kako naše delo kaže sadove. Streha diši po lesu, borovi smoli in iglicah. "Borov les bo dal kislo zemljo."
"Z Dragonje lahko prineseš nekaj peska, tako bo zemlja postala bazična, hkrati pa burja ne bo odpihnila lahkih sekancev," ji predlaga mlad Istran, ki bo tudi sam v kratkem postal permakulturnik. Alenka z odobravanjem prikima. Res, pomislim, v slogi je moč. Več glav več ve.
Energija iz minute v minuto narašča, dobra volja tudi, Alenka, sicer bolj samotarska ženska, je vesela naše pomoči in družbe. Kakor rastejo metri položenih sekancev, tako je njen naravni nasmeh lepši in srčnejši. "Sama bi tole počela 14 dni, mi pa smo končali v nekaj urah."
Ko končamo, vsi občudujemo narejeno.
"Kdaj ti je na posestvu najlepše?" vprašam gospodarico. "Ko nekaj naredim in potem to občudujem," mi skromno odgovori. Torej je prav zdaj ta najlepši trenutek in jaz sem ga deležna.
"Ko sem začela delati, so me domačini čudno gledali, ker sem svoje vrtove prekrivala s slamo. Pred kratkim je vas obiskal strokovnjak, ki jim je povedal, da moderno kmetovanje uporablja zastiranje in pokrivanje zemlje. In od takrat sem spet malo bolj normalna." Pomislim, ljudje smo res čudni ... Kje so časi, ko smo se ravnali po zdravi pameti, notranji modrosti in občutku? Danes za skoraj vsako najmanjše opravilo v življenju potrebujemo nasvet strokovnjaka. In morda so ljudje, kot je Alenka, prve lastovke, ki počasi, počasi naznanjajo pomlad.
Posedemo se na travnato zaplato, ki služi kot terasa. Preprosta, a domiselno izdelana lesena miza in okrog nje stoli. Okrog nas sivka in rožmarin, naša dnevna soba na prostem ponuja razgled na divjo dolino Dragonje. Na naši desni je ob jasnih dnevih, kot je današnji, viden pas modrega morja. Gospodarica prinese velik lonec jote z repo. Neverjetno, kako je tako preprosta jed lahko okusna, kako diši in kako tekne. Skoraj vsi 'zmažemo' po dva krožnika. Vsebina lonca se občutno zmanjša. Klepetamo o ekovasicah, permakulturi, meni kar ne zmanjka vprašanj o hobitskih hiškah.
Nara, znan okoljevarstvenik, tisti Nara, ki je v Slovenijo pripeljal akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu, ki v neposredni bližini Alenkinega posestva s svojimi prijatelji ustvarja eko vas, pove, da je nekje bral, da je nekdo tako spretno zgradil hobitsko hišo, da je inšpektor za gradnje na črno še po sedmih obhodih posestva ni našel ... Sem se nasmejala od srca ...
In še izda malo skrivnost velikih mojstrov. Streha ekološke hišice mora imeti malo nagiba, da vsa voda z nje odteka v en kot, pod katerim se zbira kapnica. Malenkost, ampak, kako modro in pomembno. Dve muhi na en mah. Streha ne zamaka, voda redno in učinkovito odteka, hkrati pa ... Voda je na teh istrskih gričih, ki vse bolj postajajo zaželeni koščki zemlje naravnega kmetovanja in naravnega bivanja željne ljudi, res dragocena snov.
Gledam tole našo družbico in toplo mi je pri srcu. Pred nekaj urami sem nekatere od njih srečala prvič v življenju in zdaj se zdi, da smo prijatelji že od nekdaj.
Še malo poklepetamo in se počasi poslovimo. Alenka se nam zahvali, čuti se, da je iskreno hvaležna. Ponudimo se za ... še kdaj. "No," je še rekla svoji mali prisrčni psički, "zdaj pa spet vsi gredo in bova spet samo jaz in ti." V glasu začutim rahlo otožnost. Samota je super stvar, prostor, kjer človek spet sliši in najde samega sebe. Vendar, vse nas druži naravna želja po povezovanju, prijateljevanju, pristnih človeških stikih.
"Saj se kmalu spet vidimo," rečem, "v Devetih nebesih."
In mimogrede ... Moj psiček se je tako brezglavo zaljubil v Alenkino psičko, da nekaj dni po našem obisku ni jedel. Vedno živahen kuža je dneve poležaval pod stolom in z žalostnimi in hrepenečimi očmi zrl nekam v daljavo. Res, čudna je ta ljubezen ...
Dijana Tara Sever