Placebo - mehanizem samozdravljenja

Premagate potrtost, tesnobo in druga boleča čustva. Zaenkrat nismo sposobni tako na hitro opraviti z boleznimi in s poškodbami, toda sposobnost samozdravljenja je nedvomno prisotna v nas.

Vedno so obstajali ljudje, ki so trdili, da vera v dobro lahko izboljša duševno in telesno zdravje, toda šele pred kratkim je bilo dokazano, da prepričanja in misli resnično vplivajo na telo v fizičnem smislu.

Želimo si, da bi lahko to sposobnost obvladali ter se naučili premišljeno in namenoma uporabljati um kot pomoč pri zdravljenju telesa. Zaenkrat to sposobnost uporabljamo naključno, nehote in pod vplivom sugestije, ter se učimo z branjem knjižnih uspešnic, kot so Skrivnost Rhonde Byrne, Spontana ozdravitev Gregga Bradena in Samozdravljenje duše in telesa Anite Škof ter najrazličnejše delavnice za samopomoč.

»Glavobol vedno premagam z lekadolom,« mi je pripovedovala Karmen (31) iz Maribora. Prejšnji mesec me je močno začela boleti glava. Pripravila sem si tableto in kozarec vode, toda zmotil me je telefon. Ko sem odložila slušalko, sem popila tableto in se ulegla. Kot ponavadi je čez pol ure glavobol popustil in počutila sem se kot nova. A ko sem vstala, sem našla nedotaknjeno tableto zraven praznega kozarca vode. Zmedena zaradi telefona sem popila le vodo, toda bolečina je vseeno prenehala.«

Karmen je ena med številčnimi, ki je doživela učinek placeba, izboljšanja zdravstvenega stanja pod vplivom pozitivne sugestije. Placebo (v latinščini ‘ugajal bom’) je zasnovan na pomoti, prevari ali laži, toda njegovi učinki so resnični in otipljivi.

Zgodovina placeba

Zanimanje znanosti za fenomen placeba prihaja prav od dobronamerne laži, ki jo je ameriška medicinska sestra izrekla med zavezniško invazijo na južno Italijo med drugo svetovno vojno. Sestra je pomagala anesteziologu Henryju Beecherju, ko je zdravil ranjence. Ko je morfija zmanjkalo, je sestra naslednjemu ranjencu rekla, da mu bo dala injekcijo močnega analgetika, čeprav je bila v njej le navadna slana voda. Lažna injekcija je ranjencu čudežno omilila bolečino in Beecher je to pripisal prav učinku pozitivne sugestije.

Ko se je po vojni Beecher vrnil v ZDA, je sprožil kampanjo za novo testiranje zdravil zaradi določanja, ali so res učinkovita ali ne. V tem času so farmacevtske družbe prostovoljcem dajale vedno večje odmerke zdravila, dokler stranski učinki ne bi začeli presegati zdravilnih učinkov. Beecher je predlagal primerjanje pacientov, ki so prejeli zdravila, s tistimi, ki so nevede dobili lažno zdravilo – placebo. Le tako naj bi zdravstvene oblasti lahko ugotovile, ali zdravljenje deluje neodvisno od tega, kar si pacient misli ali pričakuje.

Da bi podkrepil svoje trditve, je Beecher v svojem članku Močni placebo opisal desetine testiranj, v katerih so pacienti doživeli izboljšanje zaradi učinka placeba in ne zaradi zdravilnih lastnosti zdravila. Sklenil je, da je 35 % od 1082 udeležencev njegovega poskusa doživelo izboljšanje zahvaljujoč samemu placebu. Po tem so raziskovalci ugotovili 50- do 60-odstotno učinkovitost placeba pri boleznih, ki so vključevale telesno in duševno bolečino, poškodbe, opekline ter prebavne in spolne motnje.

Rituali zdravljenja

Beecher je postavil hipotezo, da so prostovoljci, ki vzamejo pravo zdravilo, prav tako podložni učinkom placeba. Celo sam dogodek jemanja tablete ali dobivanja injekcije je svojevrsten ritual zdravljenja, ki povečuje delovanje zdravila. Ocenil je, da se resnične lastnosti zdravila lahko določijo le, če se odšteje priboljšek, do katerega prihaja zaradi psiholoških pobud.

Članek je razburil duhove in napeljal odgovorne k premisleku. Američani so leta 1962 uvedli spremembe zakona in predpisali, da se v testiranja medicinskih zdravljenj morajo vključiti kontrolne skupine prostovoljcev. Zdravniki so od takrat naključno razporejali prostovoljce v dve skupini, od katerih ena jemlje resnično zdravljenje in druga placebo, vendar ne zdravniki ne pacienti ne vedo, kdo je dobil kaj, dokler se preizkus ne konča. Do tega trenutka so podatki dostop­ni le nadzornikom raziskovanja, ki ne prihajajo v stik s pacienti. Princip testiranja zdravljenj z uporabo placeba so sprejeli povsod po svetu, kar je povzročilo proizvajanje učinkovitejših in varnejših zdravil.

Veliko farmacevtov in zdravnikov je placebo doživelo kot trn v peti, dejavnik, ki zapleta postopek registracije zdravila, vendar je le malo zdravnikov in farmacevtov zanimal mehanizem, s katerim lažno zdravljenje izziva izboljšanje pri pacientih. Proizvajalce je le zanimalo, ali so njihova zdravila boljša kot konkurenčna.

Italijanski znanstvenik s področja nevrologije Fabrizio Benedetti z univerze v Torinu se je posvetil placebu sredi devetdesetih let, ko je sodeloval v testiranju protibolečinskih sredstev. Osuplo ga je opažanje, da so nekateri prostovoljci, ki so dobili placebo, manj trpeli od bolečin kot tisti, ki so prejeli pravo zdravilo. Benedetti je menil, da placebo ni le psihološki pojav, temveč fiziološki fenomen, ki je merljiv in uporaben pri zdravljenju za povečevanje učinkov zdravljenja. Opravil je raziskave in odkril mehanizme, s katerimi se telo samo zdravi.

Zdravilo v  možganski vijugah

V možganih ljudi, ki verjamejo, da dobivajo zdravilo – resnično ali ne – prihaja do zdravilnih biokemičnih sprememb. Če bolna oseba od osebe, ki ji zaupa, sliši, da bo dobila zdravilo, možgani proizvajajo hormone ugodja, kot so endorfin, endomorfin, dopamin in še nekatere sestavine. Ta kemični koktajl, izzvan z zaupanjem v zdravilnost terapije, omili bolečino, popravi razpoloženje, krepi osredotočenje, dviguje imunski sistem, normalizira krvni tlak, srčni utrip, dihanje, prebavo in spanje.

»Placebo aktivira naravni ‘sistem zdravstvene zaščite’, ki ga ima človeško telo. Pričakovanje olajšanja težav sproža mehanizem, ki povečuje telesno in duhovno dobro počutje«, pravi Benedetti.
Najmočnejši učinek placeba se je pokazal pri stanjih, ki so pod neposrednim nadzorom centralnega živčnega sistema, to so vse bolezni, pri katerih so prisotne bolečine, ter psihiatrične in nevrološke bolezni, kot so depresija, anksioznost in Parkinsonova bolezen.

To je razumljivo, ker placebo deluje prav na osrednji živčni sistem in tako zajema prav te bolezni. Pri zdravilih za depresijo in analgetikih odpade 50-odstotna učinkovitost na učinek placeba. Pacienti, ki so jim pravkar izpulili modrostni zob, doživljajo enako olajšanje, če jih resnično ali lažno zdravijo z ultrazvokom, pod pogojem, da tako oni kot zdravniki verjamejo, da je naprava vklopljena.

Blaženje bolečine je enako tistemu, ki ga povzroča resnično zdravilo, celo ob predpisovanju placeba namesto analgetika. Višek delovanja nastopi približno eno uro po jemanju, kot da bi šlo za resnični analgetik.

Toda raziskave so pokazale tudi presenetljive primere placeba. V eni od raziskav so zdravniki uspešno odpravili bradavice tako, da so jih obarvali z močnimi barvami brez medicinskih lastnosti in pacientom rekli, da bodo bradavice izginile, ko bo barva zbledela. V poskusu na astmatikih so odkrili, da se jim dihalne poti razširijo tudi, ko dobijo lažno sredstvo za inhalacijo. V 11 preiskavah je 52 odstotkov zbolelih za boleznijo vnetega črevesja izjavilo, da se počutijo bolje, čeprav so dobili lažno zdravilo, posnetki pa so pokazali zmanjšanje vnetja pri 50 odstotkih pacientov, zdravljenih s placebom.

Nekaterim ljudem manjka mehanizem placeba. Pri zbolelih za Alzheimerjevo boleznijo analgetiki delujejo slabše kot pri zdravih ljudeh, ker so njihove nevronske vezi pred čelnimi režnji možganov in centri za ugodje poškodovani. Sugestija o učinkovitosti zdravila jim ne pride do možganskega centra, ki bi moral sprožiti hormone ugodja. Medtem ko zdravi pacienti čutijo blagodejne učinke tako zdravila kot placeba, pacienti, ki si zaradi motnje v možganski skorji ne morejo predstavljati prihodnosti, čutijo le učinek zdravila.

Laganje za dobro pacienta

Desetletja pozitivnih izkušenj s placebom so pripeljala do njegove precejšnje razširjenosti v klinični praksi. V anketi, opravljeni leta 2007 v Čikagu, je 48 odstotkov zdravnikov priznalo, da v določenih okoliščinah občasno predpisuje placebo. To počnejo, ko je pacienta treba pomiriti ali opogumiti, preden dobi pravo zdravilo ali gre na operacijo ali ko so izčrpane vse druge možnosti za zdravljenje.

Glavni ugovor proti dajanju placeba je etične narave. Nekateri menijo, da se pacientov ne bi smelo varati, toda kaj če je prevara nujna, da mu lahko pomagamo? Če bi zdravnik pacientu odkril, da je zdravilo le placebo, bi takoj izgubil učinkovitost. Sreča je, da je etični dvom lahko rešljiv. Pacientu je dovolj povedati, da je zdravljenje, ki so mu ga predpisali, pri znatnemu številu pacientov izzvalo izboljšanje. In to ne bo laž, tudi ko gre za placebo.

»Da bo zdravnik naredil, kar je najboljše za njegove paciente, jim mora ponuditi maksimalen učinek zdravila plus maksimalen učinek placeba,« sporoča veteran ameriške psihiatrije William Potter. Za uspešno združevanje učinka placeba in resničnega zdravljenja so zadolženi vsi, ki sodelujejo v zdravljenju. Zdravnikova skrb, opogumljanje in celo samo zanimanje za pacienta so močni sprožilci učinka placeba.

V novi raziskavi, ki so jo naredili na Harvardu, so prostovoljci zboleli zaradi sindroma razdražljivega črevesja, težke bolezni, katere zdravljenje po vsem svetu stane 40 milijard dolarjev na leto. Prostovoljce so razvrstili v tri skupine. V eni skupini so bili prostovoljci le na listi čakanja. V drugi skupini je prostovoljcem zdravnik dal lažno zdravilo in se z njimi ni nič pogovarjal. Prostovoljci iz tretje skupine so dobili enako lažno zdravilo, toda z njimi je zdravnik začel prijeten pogovor, v katerem jih je spraševal o simptomih, in izrazil optimizem glede okrevanja.

Moč volje

Ni presenečenje, da so največje izboljšanje doživeli člani tretje skupine, čeprav je do izboljšanja prišlo tudi pri članih prve skupine, katerih edini ‘tretma’ je bil vstop na listo čakanja. Poleg tega so se prostovoljci iz tretje skupine počutili dobro teden dni po pogovoru z zdravnikom, kar ovrže mnenja, da je placebo kratkoročen učinek.

Fenomen placeba dokazuje, da imamo ljudje vgrajen mehanizem samozdravljenja. Obžalujemo lahko, da te moči ne znamo uporabiti z uporabo lastne volje, kadarkoli jo potrebujemo, temveč se moramo opirati na tuje prepričevalne prevare. Ali ni ironično, da placebo deluje le, če se ga ne zavedamo, medtem ko njegov učinek izgine, takoj ko izvemo, da nam je bilo bolje tudi brez zdravila? Spoznanje, da lahko okrevamo le ob prepričanju v zdravje, bi nas moralo opogumiti še bolj kot sama sugestija, ker je zdravilnost placeba v nas, v naših nevronih. Na to se spomnite, ko vas bo spet zabolela glava – zavedanje, da imate v sebi zdravilo, ki vam daje veliko moč.

Vzemite rumeno tableto

Naravni možganski mehanizem zdravljenja se aktivira s pozitivno sugestijo, da bo zdravljenje učinkovito, ter opogumljanjem in skrbjo okolice. Toda na delovanje zdravila vplivata tudi barva in oblika. Dobro izbrane zunanje lastnosti tablet povečujejo učinkovitost resničnih zdravil, prav tako kot placeba v farmacevtskih testiranjih. Rumene in oranžne tablete so najboljše za antidepresive, ker te optimistične barve spominjajo na sončno svet­lobo. Rdeče tablete so primerne za različna stimulativna sredstva. Zelene najbolje zmanjšujejo tesnobo, napetost in zaskrbljenost. Bele tablete so namenjene zdravljenju čirov na želodcu in prebavnih motenj. Vseeno ni niti to, kolikokrat dnevno jemljemo zdravila.

Več manj­ših doz je boljša izbira kot ena velika. Placebo, ki se daje štirikrat na dan, povzroča večje izboljšanje kot tisti, ki se ga daje v dveh dozah. Če je na zdravilu ali njegovi embalaži odtisnjen znak proizvajalca ali je na njej znani naziv zdravila, bo učinek veliko boljši kot pri ‘anonimnem’ zdravilu. Dober naziv pospešuje delovanje tudi resničnim zdravilom. V besedi viagra sta združeni Vita (življenje) in Niagara, ki odražata moč narave.

Ozren Podnar, priredila: Petra Arula, fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj