Nemara se sploh ne zavedamo, kako v vsakdanji komunikaciji uporabljamo vrsto besednih zvez, ki povezujejo naše trenutno počutje, mavrico različnih čustvenih stanj, z dogajanjem v naših prebavilih. Da, uporabljamo jih zelo pogosto. “Gre mi na jetra”, “Slabo mi je”, “Želodec se mi obrača” itd. Te besedne zveze se niso slučajno udomačile v našem vsakdanjem sporočanju.
O tem, kako tesno so povezani črevesje, možgani in naše duševno počutje, smo se pogovarjali z Biljano Dušić, zdravnico z afiniteto do indijske tradicije in tradicionalne indijske medicine – ajurvede. Pogovor je bil prvotno objavljen v tiskani reviji Sensa.
Kako poteka komunikacija med možgani in črevesjem ter obratno?
Komunikacija med črevesno mikrobioto in možgani poteka po več kanalih. Mikroorganizmi izločajo različne biološko aktivne molekule – medicina jih poimenuje z različnimi imeni: citokini, nevropeptidi, večje molekule nevrotransmiterjev, kratkoverižne maščobne kisline, aminokisline z razvejano verigo. Verjetno obstaja še veliko več molekul, ki posredujejo informacije med črevesno mikrobioto in našimi možgani, ki jih današnja medicina še ne pozna, bodo pa odkriti v času, ki prihaja. Te molekule lahko prehajajo v črevesno steno neposredno do živčnih končičev, ki se tam nahajajo.
Druga pot je, da se to biološko-kemično sporočilo prenaša do živčnih končičev v črevesni steni prek vmesnih celic, t. i. nevropodov. Tretja pot molekul, ki jih izločijo mikroorganizmi črevesne mikrobiote, je z delovanjem na razpršene celice t. i. difuznega endokrinega (hormonskega) sistema v steni črevesja in posredno po njih na živčni sistem. Centralni in avtonomni živčni sistem pa delujeta povratno na naše črevesje in njegovo mikrobioto nevrohormonsko (torej s stimulacijo izločanja ali zaviranja izločanja hormonov), preko delovanja avtonomnega živčnega sistema in določenih možganskih živcev itd.
Kako učinkuje dobro preskrbljeno črevo na zdrave človeške možgane?
Če pod “dobro preskrbljeno črevo” mislimo zdravo črevo, katerega sluznica deluje optimalno in v katerem je mikrobiota raznovrstna in stabilna ter visoko samoorganizirana in prilagodljiva, potem je vpliv takšnega stanja v črevesju na živčni sistem harmoničen. Živčni sistem prebavil v tem primeru ni preobremenjen z dražilnimi impulzi ali s toksičnimi vplivi nanj. Takšno stanje razbremenjuje možgane, da lahko delujejo bolj umirjeno.
Ali res črevo vpliva na naše misli, čustva, spomin, motivacijo in podobno?
Stanje črevesne sluznice in črevesna mikrobiota vplivata predvsem na t. i. limbični sistem v možganih. Ta del možganov pa je tesno povezan z našimi čustvenimi odzivi, motivacijo, obnašanjem in dolgoročnim spominom. Tam se nahaja tudi možganski center za voh, ki je direktna pot k našemu nezavednemu. Limbični sistem pa je seveda povezan še z vsemi drugimi deli možganov, ampak tukaj bi izpostavila njegovo povezavo s čelnim delom možganske skorje. Po tej liniji povezanosti se čustva povezujejo z mislimi. Tako se pri povprečnem človeku misli in koncepti o življenju oblikujejo glede na stanje v njegovem čustvenem območju – glede na njegova občutenja, ambicije, želje itd. Enako v njegovem dolgoročnem spominu obstanejo tiste vsebine, ki podpirajo njegove želje, njegove ambicije in čustvena nagnjenja.
Če povzamemo, stanje v črevesju vpliva na limbični sistem. Prebavila in stanje v njih torej vplivata na naša čustva, čustveno pogojeno motivacijsko silo, na naše obnašanje v povezavi s tem in na vsebine, ki se nam zapišejo v dolgoročni spomin.
Posebej bi omenila področje morale. S tem ne mislim na družbeno predpisane moralne norme, ki se glede na želje, potrebe in ambicije povprečnega človeka lahko in pogosto ukrivljajo po svoje. Mislim pa na pristno, občečloveško moralo oziroma etiko, ki je neodvisna od rase, izobrazbe in družbenih predpisov in se predvsem kaže kot vest. Ta ni v domeni stanja prebavil.
Zakaj sindrom razdražljivega črevesa pogosto spremlja anksioznost ali depresija?
Sindrom razdražljivega črevesja (SRČ) nastaja zaradi več razlogov. Simptomi se lahko pojavijo po kakšnem stresnem obdobju, črevesni infekciji, daljši kuri z antibiotiki predvsem širokega spektra, kemoterapiji … Trenutno kar nekaj raziskav poteka v smeri, kako pri bolnikih s SRČ deluje t. i. os črevo-možgani. Ta os vključuje centralni živčni sistem (CŽS), nevroendokrini in nevroimunski sistem, simpatično in parasimpatično vejo avtonomnega živčnega sistema, vagusni živec in živčne pleteže v steni prebavil. Če poenostavim, z raziskavami želijo natančneje preučiti sovplivanje med prebavili in CŽS, predvsem limbičnega sistema.
Nemirne misli povzročajo nemiren živčni sistem, ki povzroči nemirna prebavila. Nemirnost prebavil onemogoča popolno vsrkavanje hranil. Poleg tega se poruši še raznovrstnost in prilagodljivost črevesne mikrobiote.
Vse to, posamično ali skupaj, so stanja, ki sčasoma povzročijo simptome SRČ. Torej, lahko bi rekli, da je stanje porušenega črevesnega zdravja, vključno z zdravjem črevesne mikrobiote, eden od dejavnikov spremenjenega psihičnega stanja bolnikov s SRČ. Na podoben način lahko katere koli fizične težave vplivajo na našo duševnost in obratno.
Ali slabo fizično počutje, neravnovesje v telesu, že samodejno vpliva na našo psihično stabilnost? Kdaj ja, kdaj ne in zakaj?
Navajeni smo na to povezanost, vendar ni edina mogoča. Seveda slabo fizično počutje lahko vpliva na nas, lahko pa tudi ne. Spomnimo se samo Mance Košir in njene naravnanosti kljub težki bolezni. Pri ljudeh, ki so že po naravi nervozni in tesnobni, se hitro prestrašijo in vznemirijo, je ta vpliv lahko avtomatičen. So pa tudi ljudje, ki imajo visok prag za fizično nelagodje in so psihološko bistveno bolj umirjeni in stabilni. Pri njih neravnovesje v telesu ne deluje “avtomatično” v smeri iztirjenosti.
Takšni ljudje imajo običajno na voljo veliko več psihofizičnih mehanizmov za kompenzacijo in blažitev raznih fizičnih (in duševnih) tegob in motenj. Naj poudarim, da se z različnimi načini umirjanja uma lahko začnemo osvobajati avtomatizmov.
Kaj pa intoleranca na določeno vrsto hrane?
Intoleranca na določena živila ni enako kot alergija na hrano. Alergija na hrano medicinsko pomeni, da so pri tej reakciji udeleženi imunski mehanizmi. Intoleranca na hrano pa je neke vrste preobčutljivost na določeno hrano, ki lahko izvira recimo iz presnovnih razlogov: črevesju lahko primanjkuje encima, ki ga potrebuje za prebavo določenega hranila. Nekateri ljudje se že rodijo s pomanjkanjem konkretnega encima. Njihova črevesna sluznica ima prirojeno nezmožnost proizvajati določen prebavni encim. Novejše raziskave pa nakazujejo, da lahko tudi dolgoročno neravnovesje črevesne mikrobiote in moteno stanje prebavil naknadno pripeljeta do tega, da telo izgubi zmožnost proizvajati določene prebavne encime. To motnjo je s spremembo prehrane in življenjskega sloga mogoče popraviti.
Drugi, ne tako redek razlog za intoleranco na določeno živilo je psihološki: človek si iz različnih razlogov zamisli, da mu neka vrsta hrane škoduje, in reagira nanjo. Če pa mu isto živilo “skrijete” v jed, nanj ne reagira.
Kako lahko vrsta hrane, ki jo uživamo, vpliva na naše čustveno stanje?
Vprašanje bi dopolnila z “in kako naša duševnost vpliva na našo izbiro hrane in stanje prebavil”. Pri prehranjevanju ni pomembno le, kaj pojemo, ampak tudi koliko pojemo, kako čista, naravna in raznovrstna je naša prehrana, kako je prilagojena letnim časom, naši fizični aktivnosti, življenjskemu slogu in življenjskemu obdobju. Hrana na nas vpliva s svojim delovanjem na prebavila in črevesno mikrobioto. Če je hrana raznovrstna, ekološko neoporečna, čim manj predelana, je v njej dovolj vlaknin in je sveže pripravljena, je več možnosti, da zadostimo potrebam telesa in ohranjamo zdravo steno prebavil ter zdravo stanje črevesne mikrobiote. To pa, kot sem omenila pri enem izmed prejšnjih vprašanj, pripomore k stabilnejšemu delovanju živčnega sistema in umirjeni duševnosti.
Toda tudi kakovost naše duševnosti vpliva na to, po kakšnih živilih posegamo, kako se hranimo, koliko pojemo in kako čuječno lahko spremljamo potrebe telesa v različnih situacijah in obdobjih. In ne le to – s svojo duševnostjo lahko zelo konkretno vplivamo tudi na samo stanje telesa. Da bi ta vpliv bil mogoč, pa mora biti naša duševnost umirjena, sposobna umika od sebe in sveta okoli nas.
Medicina danes prepoznava t. i. vnetni refleks, ki je povezan z delovanjem vagusnega živca. S tem “refleksom” lahko zavestno upravljamo z odgovorom telesa na poškodbe in vnetna stanja, kar vključuje tudi vnetna stanja prebavil. Z drugo besedo – z zavestjo lahko umirjamo vnetne reakcije telesa in bolečino, ki jih spremlja.
Kaj se dogaja med možgani in črevesjem, ko smo v stanju stresa? Kaj svetujete ljudem iz sodobnega poslovnega sveta, kjer je stres tako rekoč neizogiben? Kako postopoma izstopiti iz njegove “centrifuge”, kako lajšati posledice?
V stanju stresa postane gibanje črevesja nemirno, neugodno za temeljito prebavo in vsrkavanje hranil. Moteno je izločanje zaščitne črevesne sluzi, ki onemogoča poškodbe črevesne sluznice in prehajanja neustreznih molekul v črevesno steno. V črevesni mikrobioti pa se začnejo razraščati potencialno škodljivi sevi črevesnih bakterij. Posledica stresnega stanja je vse bolj podhranjeno telo, nezaščitena in čez čas tudi poškodovana črevesna stena ter toksični procesi v prebavilih. Podhranjena je tudi psiha – prevladujoča postajajo negativna čustvena stanja, kot so tesnoba, zaskrbljenost in duševni nemir, pospremljeni z razdražljivostjo.
Če takšno stanje traja predolgo, vse to preglasi globoka psihofizična izčrpanost, čemur danes rečemo depresija oziroma izgorelost. Povrnitev zdravja v primeru tako hude telesne in duševne šibkosti ter izčrpanosti ni enostavna, predvsem pa je počasna.
Kako sestopiti z zgoraj opisanega uničujočega vrtiljaka? Bojim se, da ne gre drugače, kakor da najprej ustavimo vse stresne aktivnosti, izstopimo iz stresnega okolja in se začnemo približevati tišini, v kateri lahko zopet stopimo v stik s svojim srcem. Prenehati moramo z vsakim početjem, ki je v nasprotju z našo vestjo, sicer tudi izstop iz zunanjega stresnega okolja ne bo pomagal. Še naprej bomo v nasprotju s svojim srcem, v nenehnem notranjem konfliktu, ki obrablja živčni sistem.
Življenje je treba poenostaviti, da bi notranje bogastvo človeškega duha lahko oživelo. Brez živosti duha je temeljito celjenje duševnosti in telesa nemogoče.
Črevesje je kot nekakšna velikanska matrica, ki zaznava naše notranje življenje in deluje v območju nezavednega, zapiše Giulia Enders. Kako fascinantno! Kaj vemo o tem?
Meni se zdi fascinantna pozornost in čudenje nad izoliranimi predstavami in koncepti, ki kar naenkrat pridejo v modo in so nekaj let predmet navdušenja in tema poljudnoznanstvenih knjig ter številnih diskusij. V resnici je vsak organ v telesu, praktično skoraj vsak del telesa, na svoj način povezan z vsemi njegovimi preostalimi deli, vključno z živčnim sistemom, na katerega na neki način vpliva in sprejema njegove vplive. Ti vplivi so lahko v območju zavednega ali nezavednega. Kakšno je razmerje med zavednim in nezavednim, pa je, kot sem prej omenila, odvisno od kakovosti zavesti konkretnega človeškega bitja.
Dolgoletni resni meditant in človek, ki je vse življenje obrnjen izključno proti zunanji, snovni plati življenja, bosta imela do tega različen odnos in s tem tudi rezultate.
Res je, da ima črevesje pri teh povezavah posebno mesto, ker je njegova stena gosto prepredena z živčnimi vlakni, ampak nikakor ne smemo izpustiti izpred oči dejstva, da to ni izoliran primer obojestranske povezave med nekim organom in možgani oziroma med telesom in duševnostjo. Kot že omenjeno, vemo, da obstaja tesna in obojestranska povezava med črevesjem in možgani (prej omenjena os črevesje-možgani), da prebavila in bakterije v njih s svojim zdravjem po tej osi lahko vplivajo predvsem na čustveni in nezavedni del naše psihe. Ampak tudi zavestni del naše psihe lahko dodobra vpliva na komunikacijo s črevesjem in na zdravje v tem organu.
Podobna znanstvena odkritja, o katerih govoriva in ki nekako presegajo empirijo, obravnavajo tudi področje srca. Kaj pa duša? Kje in kdaj je/bo dobila svoje mesto v anatomiji človeškega telesa?
Vse duhovne tradicije sveta pravijo, da je duša doma v srcu. Tam, kjer je doma sposobnost človeka, da misli s srcem (in ne s črevesjem). Zaenkrat medicinska znanost še vedno (z redkimi izjemami) s svojimi omejenimi koncepti in analitično metodo ne najde stika s širšim vidikom psihosomatskega sveta človeka. Tava v labirintu odkrivanja vse manjših bioloških delcev ter jalovem naštevanju njihovih lastnosti in povezav, ki jih ne zna umestiti v širšo predstavo o življenju.
Toda stojimo na pragu obdobja, ki nas neizogibno čaka, ko bo znanost, kakršno poznamo danes, zbledela v svoji nezadostnosti, da pojasni fenomene življenja in predstavi brezštevilne možnosti sinergičnih povezav med človeškim duhom, duševnostjo in telesom kot tudi znotraj telesa. Vse več je ljudi, tudi znanstvenikov, z izkušnjami teh širših povezav, ki imajo tudi svoj praktičen zdravilni potencial. Potrebna je nova paradigma – nov, drugačen pogled na to, kar že vemo. In bolj sintetična in sinergična metoda znanstvenega raziskovanja tega, česar še ne vemo. Takrat bo tudi duša dobila svoje uradno mesto v znanosti o zdravju.
Spraševala Marjana Lavrič