Le štiri ali pet let nazaj sem bila odvisnica od glutena: testenine, kruh, pica in vse, kar je dišalo po – mmmmm – mehkem in prhkem testu. Kruh s kavo in mlekom sem jedla za zajtrk; pico in testenine za kosilo, za večerjo pa so bile pogosto na meniju spet testenine, ker je bilo to edino, kar sem takrat znala skuhati ...
Oboževala sem vse z dodatkom sladkorja. V tistem času sem se, kot ste lahko uganili, borila z odvečnimi kilogrami, neredno prebavo, pa tudi s kronično utrujenostjo. Vsakič ko sem v službi pojedla obrok, ki je vključeval pico ali testenine, me je prijela takšna utrujenost, da me niti dve kavi nista mogli prebuditi. Toda to je bil moj vsakdan: ena vrstica testenin, ena vrstica kave, ena vrstica testenin ...
Utrujena in zaspana od testenin
Ta začarani krog, usoden za zdravje, sem pretrgala neke pomladi, ko sem se odločila za post s sveže iztisnjenimi sokovi. Po petih dneh se je moje telo očistilo, koža je zablestela in imela sem občutek, kot da je nekdo obrisal stran meglo in utrujenost, ki sta do takrat vladali v mojem telesu in umu. Ko sem potem v svoj jedilnik spet začela vključevati kruto hrano, sem začudeno opazila, da se počutim slabo, ko pojem sladkor, in da jedi s testeninami naredijo moje telo in um počasne, težke, zaspane ...
Takrat še nisem vedela, kaj je intoleranca na hrano, in nisem poznala testov, s katerimi jih je mogoče dokazati – vendar sem se intuitivno začela izogibati določenim živilom: sladkor sem povsem izločila, beli kruh in moko sem zamenjala za polnozrnate različice.
Kupila sem makrobiotične kuharske knjige in na mojem jedilniku se je pojavilo več zelenjave, riža in alg. Vendar so nekatere stare navade ostale: še vedno sem pogosto jedla kruh iz polnozrnate moke, bolj zdrave različice pic in testenin, z jutranjo kavo sem še vedno pila mleko. Počutila sem se bolje, izgubila sem veliko kilogramov, toda nekateri nezaželeni simptomi so še vedno težili moje življenje: pogosti glavoboli, napihnjenost in občasni boleči krči v črevesju, primanjkljaj energije po določenih jedeh ... In potem se je neko poletje pojavil skrivnostni izpuščaj. Prisluhnila sem telesu in sklenila, da je verjetno povezan z uživanjem mlečnih izdelkov. Izločila sem jih iz prehrane.
S spremembami sem bila zadovoljna, izpuščaj je izginil in počutila sem se bolje. Vendar sem ves čas iskala potrdilo tega, kar sem intuitivno čutila – da ne prenašam določenih živil. Ko sem po naključju izvedla, da lahko naredim test intolerance na hrano, sem se odločila, da bom enkrat za vselej izvedela, kaj moje telo prenaša in česa ne, in vzorec krvi je razkril, česa moje telo ne mara.
Izvidi so prišli po e-pošti med poletnimi počitnicami. To je bil velik dokument z veliko informacijami. Najprej sem preskočila uvod in se lotila seznama živil, ki jih ne prenašam. Na seznamu jih je bilo natanko 38. Takoj sem opazila, da imam najmočnejšo intoleranco na kravje mleko in se ponosno spomnila, da sem to ugotovila tudi sama.
Na seznamu sem takoj opazila tudi sladkor, ki sem ga že dolgo nazaj izločila (bravo jaz!), veliko drugih živil, ki se mi sploh niso zdela tako pomembna (ananas, čičerika), potem pa sem se ustavila pri celi skupini živil, pri kateri se mi je dobesedno stemnilo pred očmi. Po izvidih sem imela rahlo intoleranco na vse, kar vsebuje gluten: ječmen, kamut, lanena semena, piro, pšenico, rž, oves ... In kot da to še ne bi bilo dovolj – na seznamu so bila tudi jajca in kvas. Torej sem za nekaj časa lahko pozabila na vse svoje najljubše jedi.
Začela sem obsedeno brati cel dokument, iskati razlago (in morda izhod) iz položaja, v katerem sem se znašla. V uvodnem delu je pisalo, da naše telo dobro prenaša vso hrano, ko je sluznica črevesja zdrava in uravnovešena – hrana se takrat prebavlja tako, da v krvni obtok prehaja skozi črevesne celice.
A dolga leta prehranjevanja s predelano hrano, jemanje zdravil (predvsem antibiotikov), neuravnovešena in enolična prehrana, pa tudi stres uničujejo črevesno sluznico, ki postaja prepustna – sestavine hrane ne prehajajo skozi črevesne celice, temveč med njimi. Imunski sistem te sestavine potem prepoznava kot tujke. Pride do nastanka antiteles IgG in alergije tipa III, ki ima za razliko od klasičnih alergij milejše simptome. Ne pokažejo se takoj, temveč nekaj ur ali celo dni po užitju določenega živila. Našteti simptomi so mi bili znani: utrujenost, glavobol, težave s kožo, napihnjenost...
Vse se je ujemalo in preostalo mi je le, da sem sledila priporočilom in za nekaj časa izločila vsa ta živila iz prehrane, da bi črevesna sluznica dobila možnost, da okreva in se obnovi. Če se bom takšnega prehrambenega sloga držala nekaj časa, so navodila obljubljala, da bodo intolerance najverjetneje izginile ...
Živila brez glutena
Ni mi bilo lahko, vendar sem to storila. Na hladilnik sem obesila seznam živil, ki se jim moram izogibati, in prilagodila prehrano. Nekaterih živil mi sploh ni bilo težko izločiti, na primer lososa, mango, indijske oreščke, ananas in avokado. Največja ovira je bil vsekakor gluten, protein, ki je v pšenici, rži in drugih žitih. Svojega najljubšega kruha nisem več mogla jesti za zajtrk. Izbirala sem lahko le med prosom in amarantom ter koruznimi kosmiči brez sladkorja, ki sem jih našla v prodajalni z zdravo hrano.
Seveda pice in testenine iz pšenične moke niso več prišle v poštev, zaradi česar sem bila neskončno žalostna. Vendar ne za dolgo časa, ker sem odkrila, da obstaja cela vrsta živil brez glutena: testenine iz koruze in riža ter različne moke brez glutena (koruzna, riževa, čičerkina), iz katerih lahko pripravim celo relativno okusno testo za pico.
Takšne prehrane se držim že skoraj eno leto in opazila sem veliko izboljšanje. Zaspanost in brezvoljnost po obroku sta postali stvar preteklosti, prav tako kot napihnjenost in krči v trebuhu. Moja prebava je boljša in bolj redna kot kdajkoli prej, bolj zbrana sem in imam več energije. Pazim, da moja prehrana ni enolična, ker to lahko pripelje do novih intoleranc.
Pred kakšnim mesecem sem v prehrano spet začela uvrščati določena živila, da bi videla, ali je sluznica črevesja okrevala. In res – po zaužitju določenih živil, kot so indijski oreščki, res ne čutim več nobene težave. Ugotovila sem, da majhne količine glutena lahko prenesem (na primer moko v tempura ocvrti zelenjavi), toda velike količine, neizogibne tudi pri najbolj zdravi različici pice iz pšenice ali pire, še vedno niso zame. Toda tudi takšni majhni premiki me veselijo, ker vem, da sem na pravi poti.
Besedilo: Ivona Lerman