Z Matejo Kodermac, somatsko terapevtko, o lahkotnosti gibanja in modrosti telesa skozi prizmo metode Feldenkrais in Somatskega doživljanja.
Metoda Feldenkrais se imenuje po njegovem ustanovitelju Mosheju Feldenkraisu (1904–1984), doktorju fizike in mojstru borilnih veščin. Zaradi trdovratne poškodbe kolena je v svojih srednjih letih začel raziskovati lastno gibanje in prišel do presenetljivih dognanj ... Kaj vse vključuje ta metoda?
Metoda Feldenkrais je sistem somatskega učenja, ki ga dopolnjuje več temeljnih načel. Osnova metode je zavedanje skozi gibanje, kjer s pozornostjo na subtilne občutke telesa odkrivamo nove, bolj učinkovite načine delovanja. Pomemben princip je nevroplastičnost, sposobnost možganov, da se učijo in ustvarjajo nove povezave skozi vse življenje. Metoda se naslanja tudi na biomehaniko, torej poznavanje in spoštovanje naravnih zakonitosti človeškega telesa. Poudarja minimalni napor, kar pomeni iskanje lahkotnih, sproščenih gibov brez odvečne napetosti. To omogoča več čutenja, jasnejše zaznavanje sebe in vodi k spremembi, ki izvira iz notranje modrosti. Pomembno je tudi, da metoda ni korektivna, temveč spodbuja učenje skozi raziskovanje novih možnosti. Pri tem vedno obravnavamo telo kot celoto, osebo kot celoto, saj je gibanje vhod v celovitost posameznika, neločljivo povezano z njegovim čutenjem, mišljenjem in čustvovanjem.
Rada rečem, da je to neke vrste spoprijateljevanje s sabo – pristop, ki temelji na stiku, posluhu, čutenju in krepitvi občutka notranje varnosti. Ob tem naš sistem sam najde pot k večjemu ravnovesju. Metoda Feldenkrais nas uči vračanja k lastnemu ritmu, zaupanja vase in sodelovanja s telesom, zato se mi zdi še posebej dragocena za sodobno življenje.
Kaj je pri metodi Feldenkrais tako drugače?
Posebnost metode Feldenkrais je v načinu, kako preko nežnega gibanja in subtilnega občutenja telesa ustvarjamo trajne spremembe.
Kar je meni osebno najbolj fascinantno, je to, kako se učinki lekcij integrirajo in prenesejo v vsakdanje življenje – prinesejo več zavedanja, drugačno, polnejšo utelešenost, okrepljeno zaupanje vase in v svoje telo. Tako lahko lažje prepoznavamo neudobje in nepotreben napor ter se sproti nanje odzivamo.
Posebnost metode je, da se naslanja na inherentno, tj. nam prirojeno modrost telesa. Lekcije ustvarijo okolje, kjer se naš sistem lahko reorganizira in najde nove, bolj učinkovite in uravnotežene načine delovanja. Ključna je pozornost, ki nam omogoča prepoznavanje omejujočih navad ter vzorcev, ki povzročajo nelagodje, napetost ali bolečino. Skozi organski proces učenja – ki ni vsiljen od zunaj, ampak prihaja od znotraj – se ti vzorci postopoma spreminjajo, kar prinaša lahkotnost gibanja in celostno dobro počutje.
Poznamo dva osnovna načina dela: lekcije »Ozaveščanje skozi gib« (Awareness Through Movement®), ki so vodene verbalno, pogosto v skupini, in »Funkcionalno integracijo®«, ki se izvaja individualno z nežnim in preciznim dotikom.
Kako ste se osebno seznanili z metodo Feldenkrais, si pridobili naziv učiteljice, kaj vas je navdušilo, da ste jo integrirali v svoje delo?
Moja prva izkušnja z metodo Feldenkrais je bila pravzaprav naključna. Takrat sploh nisem vedela, kaj iščem, a po lekciji sem občutila mir, udobje v sebi in neko mentalno širino, kar me je močno presenetilo. Takoj sem začutila, da si želim na študij, čeprav je trajalo še nekaj let, da se je to zares zgodilo. Študij, ki traja štiri leta, sem kasneje zaključila v Milanu.
Čeprav sem se pred tem že ukvarjala z različnimi oblikami notranjega dela – jogo, meditacijo, taoistično notranjo alkimijo in čigongom – mi je metoda Feldenkrais® odprla povsem novo dimenzijo. Učinkuje tako naravno, da se človek vpraša, kako to, da tega ni občutil že prej. Navdušuje me, kako temelji na organskih principih in odpira neskončne možnosti učenja. Tudi po letih prakse me še vedno preseneča s svojo globino.
Pri svojem delu uporabljam pristope, ki opolnomočajo, pri delu z metodo Feldenkrais je to še posebej poudarjeno. Spodbuja posameznika, da postane lastna avtoriteta, da vstopi v svojo moč – in da sledi temu, kar je smiselno in učinkovito zanj in za njegov sistem. Ko vzpostavimo prave okoliščine, je neverjetno, kako se živčni sistem zna sam reorganizirati na najbolj ustrezen način. Notranja modrost je neskončna – vračanje vanjo pa zahteva čas.
Kdo vse prihaja na vaše lekcije metode Feldenkrais in zakaj?
Pogosto gre za posameznike, ki doživljajo veliko stresa, izgorelost ali notranjo napetost. Veliko je takih, ki se soočajo z bolečinami ali gibalnimi omejitvami, preobremenjenostjo. Vseh starosti – od mladih odraslih do starejših. Ljudje, ki v sodobnem življenju, ki je pogosto preintenzivno, spodbuja razpršenost in vodi v izgubo stika s telesom, iščejo poti k bolj uravnoteženemu življenju in samospoznavanju. Na lekcije, ki so, kot smo rekli, vodena gibalna raziskovanja s poudarkom na zavedanju, prihajajo zelo različni ljudje. )
Delo z metodo Feldenkrais je lahko hkrati odlična podpora psihoterapevtskemu procesu. Delam tudi z glasbeniki, ki se zaradi narave svojega dela pogosto soočajo s prisilnimi gibi in napetostmi ter v lekcijah iščejo boljšo telesno organizacijo in sproščenost pri igranju. Ali športniki, ki si želijo na nenasilen način izboljšati svoje veščine.
V ospredju ni le izboljšanje gibanja, ampak tudi odnos do sebe, poslušanje, zaupanje v telo. Skupno vsem je želja po boljšem stiku s sabo, večjem telesnem zavedanju in ustvarjanju ravnovesja med svojimi potrebami in zmožnostmi, ter zahtevami sodobnega življenja.
Pri delu z metodo Feldenkrais skozi gibanje dostopamo do celovitosti posameznika. Kaj pravzaprav pomeni izraz somatika?
Beseda somatika izvira iz izraza »soma«, ki v prevodu pomeni telo. V različnih krogih in kontekstih ji dajejo različne pomene. A zame zajema različne pristope, ki temeljijo na neposredni telesni izkušnji in delujejo od telesa proti zavesti, od spodaj navzgor (bottom-up). Somatski pristopi, kot je metoda Feldenkrais ali Somatsko doživljanje®, poudarjajo pomen zavedanja telesnih občutkov, skozi katere lahko prepoznavamo in spreminjamo globoko zakoreninjene vzorce gibanja, mišljenja in čustvovanja.
Pogosto ti vzorci nastanejo kot odgovor na stresne ali neprijetne življenjske situacije. Na primer, nekdo lahko nezavedno dviguje ramena ali jih drži v napetem položaju zaradi daljšega obdobja stresa, pretirane obremenitve ali čustvene negotovosti. Takšen telesni odziv lahko sčasoma postane avtomatski in ga niti ne zaznavamo več, lahko pa povzroči kronične bolečine ali omejitve gibanja. Z ozaveščanjem subtilnih občutkov v telesu lahko takšne vzorce prepoznamo, sprostimo in s tem ne izboljšamo le telesne drže ali gibljivosti, ampak vplivamo tudi na čustveno in mentalno počutje.
Telo in gibanje sta neločljivo povezana z našim celostnim doživljanjem sebe in sveta. Somatsko raziskovanje omogoča globlje razumevanje in spoštovanje lastnega telesa kot pomembnega vodnika k večjemu ravnovesju in celovitosti v življenju.
Metodo Feldenkrais po potrebi dopolnjujete še z drugimi somatskimi pristopi. Kateri so to, zakaj jih vključujete in kako se med seboj dopolnjujejo?
Ja, pri svojem delu uporabljam tudi druge pristope, predvsem Somatsko doživljanje (Somatic Experiencing®), kranio-sakralno reintegracijo, Focusing, kdaj tudi bolj energijske oblike podpore. Vsak izmed teh pristopov ima svoje posebnosti, hkrati pa se med seboj lepo dopolnjujejo in ustvarjajo celosten okvir za delo. Kako delam, je seveda odvisno predvsem od tega, zakaj nekdo pride in kaj izrazi kot izziv, potrebo …
Metoda Feldenkrais je osredotočena na učenje skozi gibanje, na razvijanje zavedanja in izboljšanje organizacije gibanja, kar vpliva tudi na način, kako človek doživlja samega sebe v prostoru in času. Somatsko doživljanje deluje bolj neposredno na živčni sistem – pomaga pri regulaciji, predelavi travmatičnih, preintenzivnih izkušenj in povrnitvi občutka notranje varnosti. Kranio-sakralna reintegracija pa omogoča zelo subtilen, a globok stik s telesom in podporo telesni samoregulaciji.
Združevanje teh pristopov mi omogoča, da pri vsakem posamezniku uporabim to, kar je v danem trenutku najbolj ustrezno – včasih je to gibanje in raziskovanje skozi Feldenkraisovo lekcijo, drugič je bolj v ospredju podpora živčnemu sistemu ali nežno delo z dotikom. Kar vse povezuje, je osredotočenost na prisotnost, čutenje, počasnost in zaupanje v modrost telesa.
Zame je ključno, da se človek nauči prepoznavati, spoštovati in negovati subtilne signale telesa, ki jih v vsakdanjem tempu običajno spregledamo. Tako začne bolj jasno ločevati, kaj potrebuje, kaj mu resnično služi in kaj je odvečno ali celo škodljivo.
Kaj se dogaja v nas pri delu s pristopom Somatskega doživljanja (SE)?
Somatsko doživljanje je pristop, ki temelji na razumevanju živčnega sistema in njegovih naravnih zmožnosti za predelavo intenzivnih izkušenj. Dr. Peter Levine, njegov utemeljitelj, je izhajal tudi iz opazovanja živali, ki v naravi po stresnih dogodkih ne razvijejo travme, ker njihov sistem spontano zaključi odziv na nevarnost. Ljudje pa zaradi svoje kompleksnosti in družbenih pogojev tega pogosto ne zmoremo.
Kako se živčni sistem spopade s preintenzivnimi življenjskimi izkušnjami?
Ko se zgodi nekaj intenzivnega – nesreča, izguba, dolgotrajna napetost, nasilje ali celo subtilnejša oblika notranjega preplavljanja – naš živčni sistem včasih nima možnosti, da bi odziv zaključil. Energija ostane ujeta v telesu, kar se lahko kaže kot napetost, tesnoba, nemir, izčrpanost ali občutek, da nismo povsem prisotni. Pri delu s SE pa ustvarjamo pogoje, da telo postopoma zaključi nepredelan/zablokiran odziv – tako se lahko ponovno vzpostavi večje ravnovesje.
Eden najbolj znanih Levinovih citatov pravi, da travma ni v dogodku, temveč v živčnem sistemu. To pomeni, da ne gre toliko za intenzivnost in vsebino travmatičnega dogodka, ampak za našo notranjo izkušnjo in zmožnost živčnega sistema, da ta dogodek predela.
Kako potekajo obravnave?
Obravnave potekajo z veliko pozornosti, upočasnjenosti in spoštovanja. Ne usmerjamo se v razlago in interpretacijo, niti se ne poglabljamo v zgodbo, temveč omogočimo klientu razvijati (so)čuten stik z drobnimi telesnimi zaznavami – to so pogosto subtilni impulzi, kot so val toplote, droben gib, premik diha, občutek meje. To so vrata, skozi katera se lahko sprostijo napetosti in aktivira samozdravljenje, vzpostavljanje večjega ravnovesja in notranje koherence.
Zame je pristop SE globoko sočuten. Ne išče diagnoze, temveč prisluhne glasu telesa. Ne popravi, temveč podpira. In v tem prostoru se pogosto zgodi nekaj temeljnega – ponovno občutenje varnosti, zavedanje zmožnosti izbire in občutek, da se lahko odzovem iz sebe, iz sedanjega trenutka in ne iz starih preživetvenih vzorcev.
Smo družba, ki pogosto deluje iz občutka primanjkljaja; velik del terapevtskega dela danes nadomešča tisto, kar je nekoč nudila zdrava skupnost, pravite. Izgorelost, preintenzivnost, preobremenjenost, stres, odsotnost človeške bližine, pomanjkanje varnega okolja ... Kako vi vidite ta pojav in vlogo svojega dela?
Sodobna znanost danes potrjuje, kako ključen je občutek povezanosti za psihofizično zdravje in kakovostno življenje. A naš živčni sistem pogosto ne dohaja zahtev, impulzov in dražljajev sodobnega sveta, kar vodi v izgorelost, stanja preobremenjenosti in nepovezanosti – tako s sabo kot z drugimi.
Če v življenju delujemo iz občutka, da nismo dovolj, da nikoli ni dovolj – in če nas (pogosto nezavedno) vodijo občutki strahu, krivde ali močna potreba, da bi ustrezali – hitro zaidemo v vrtinec, ki nas izčrpa, pusti nezadovoljne in osamljene. Namesto polnosti življenja doživljamo kronično iskanje in notranji nemir.
Pri svojem delu s kombinacijo pristopov, ki sva jih predstavili, želim ustvarjati prostor, kjer se lahko človek ponovno sreča s sabo – preko telesa, gibanja in občutka. Telo postopoma znova postane varen prostor, v katerem se učimo biti prisotni, poslušati sebe, čutiti svoje meje in potrebe. Skozi upočasnitev in raziskovanje subtilnih zaznav se vzpostavlja notranji občutek varnosti, ki je temelj za bolj zdrave odnose – najprej s sabo, nato z drugimi.
V svetu, kjer nas množica dražljajev žene v delovanje, dokazovanje in razpršenost, so ti pristopi povabilo k vračanju. K sebi. V telo. V tišino. In prav tam se začne stik, ki ga morda najbolj pogrešamo – tisti stik, ki zdravi.
Iz tega prostora se lahko osebni potencial razvija organsko – ne iz zunanjega pritiska, temveč iz notranje, prirojene živosti in ustvarjalnosti.
Menim, da danes bolj kot kdajkoli prej potrebujemo vrnitev k telesu kot izvoru notranje moči, sproščenosti in intuicije. Sodobni življenjski slog zahteva toliko miselnega dela, da pozabljamo na telesno modrost. Somatske metode nas opomnijo, da je naše telo naravno sposobno vrnitve v ravnovesje – če mu le dovolimo dovolj časa, pozornosti in nežnosti.
Blizu so vam tudi t.i. šamanski pristopi k zdravljenju. Prispevajo k skupnostni podpori, povezanosti, družbeni kohezivnosti – na kakšen način dopolnjujejo celoto?
Zdi se mi, da se lahko pod besedo šamanizem razume marsikaj, zame osebno pa je to odnos – do sveta, do narave, do življenja. Je nekaj, kar nagovori mojo naravno notranjo potrebo po stiku z nečim višjim, s presežnim. Gre za videnje vsega kot živo, kot sveto. Šamanizem zame ni tehnika, temveč osebna, notranja življenjska praksa.
Ta stik s presežnim se potem včasih – zelo naravno – prelije v moje delo. Ne kot ločen pristop, temveč kot kvaliteta prisotnosti. Kot energijska podpora, kot način poslušanja, ki presega le besede in telo. V določenih trenutkih, ko je to smiselno in povabljeno, se lahko pojavijo elementi simbolnega jezika, notranjega vodenja, zaznave prostora ali povezave z naravo. Pogosto zelo nežno, tiho, neopazno – kot nekakšna podlaga, ki vse drugo drži.
Zame je to dopolnilo, ki ne izstopa, a globoko podpre. Povezuje se z vsem ostalim, kar delam – ne kot metoda, ampak kot način bivanja, ki odpira prostor za globljo povezanost in občutek smisla. In včasih je ravno to tisto, kar človek globoko potrebuje: občutek, da je del nečesa večjega in da ga to podpira.
Spraševala: Marjana Lavrič