Je vstajanje ob zori skrivnost zdravja in sreče? Vas to lahko res naredi bolj produktivne in osredotočene?
Ura je 5:15 zjutraj in hodim po svoji ulici, počutim se samozavestno. Stavbe so obsijane s svetlobo zore. "Osvoji jutro in osvoji dan," pravi guru produktivnosti Tim Ferriss. Vlaki še ne vozijo in tišina se zdi, da povečuje do sedaj neslišne zvoke. Slišim skrivnostno kričanje galebov. Še nikoli jih nisem slišala tukaj. Opazim, da plinski števec mojih sosedov oddaja čuden zvok; naj pozvonim na njihova vrata in jim povem? Verjetno ne. Nadaljujem na glavno ulico, kjer so dostavna vozila in občasni avtobus edini znaki življenja.
Trgovine na vogalu, za katere sem mislila, da so odprte vso noč, so zaklenjene za žaluzijami, prekritimi z grafiti. Aha, kaj vidim? Človeka. Očitno se vrača domov po veliki noči. Nisem na vrhuncu ob tej uri. Hitro spijem instant kavo in 90 minut brskam po spletu. Moje razpoloženje začne padati. Ni kave v nobenem od osmih zaprtih kavarn, mimo katerih grem, zato se odpravim na kos zelene površine, da bi meditirala. Na poti ugotovim, da za menoj hodi moški s kapuco. Prestrašena se odločim, da grem domov. Mi moški sledi? Pogledam nazaj. Ne sledi. Pomanjkanje spanca me dela neuravnovešeno.
Zakaj to počnem? Ker poskušam postati eden od elitnih superbitij, ki so člani kluba 5. ure zjutraj, poskušam teden zelo zgodnjih vstajanj. Biti zgodnja ptica postaja vse bolj priljubljeno med bogatimi in slavnimi, od Jennifer Lopez, Jennifer Aniston in Kardashianov do tehnoloških mogotcev, kot sta Mark Zuckerberg iz Facebooka, Tim Cook iz Apple-a in ustanovitelj Twitterja Jack Dorsey. Tako tudi Anna Wintour in Michelle Obama. Gwyneth Paltrow je že dolgo članica, ki na Instagramu deli, kako vstaja ob 5. uri zjutraj za 30-minutno strganje jezika in ajurvedsko čiščenje z oljem, preden se posveti 20 minutam transcendentalne meditacije, nato pa plesni vadbi.
Ekstremno zgodnje vstajanje kot kulturni fenomen je najprej eksplodiralo na družbenih medijih, navdihnjeno z Robin Sharmajevo knjigo "The 5am Club" in drugimi naslovi, prijaznimi do hashtagov, kot sta "The Miracle Morning" in "Power Hour". Na TikToku je poplava kurkuma lattejev, dnevnikov hvaležnosti in pozdravov soncu, ki me dovolj navdihnejo, da poskusim.
Običajno vstanem ob 6:30 brez budilke. Nisem na vrhuncu ob tej uri. Hitro spijem instant kavo in 90 minut brskam po spletu za novicami, nato pa je čas, da se pripravim na delo. Bi mi vstajanje ob 5. uri in sledenje strukturirani rutini pomagalo postati bolj produktivna in osredotočena? Zavežem se, da bom to počela en teden.
Noč pred začetkom grem v posteljo ob 21. uri z zvočno knjigo Sharma in kmalu zaspim v nenavadno globok spanec. Ob 4:50 se budilka oglasi z največjo glasnostjo. Skuham si kavo in se sesedem na kavč. Potem pa se spomnim, da to ni dovoljeno. Namesto tega moram slediti formuli 20/20/20. Od 5. ure do 5:20 naj bi se intenzivno telovadili; od 5:20 do 5:40 je čas za meditacijo in pisanje dnevnika; in od 5:40 do 6:00 je čas za branje ali učenje. Počutim se grozno, čeprav sem spala osem ur.
Telovadnica ne pride v poštev, na srečo je zaprta. Odločim se za meditacijo, kar je lepo, a po 40 minutah sem skoraj zaspala. Počutim se točno tako kot takrat, ko vstanem zgodaj, da bi ujela let, le da nikamor ne grem. Prisoten je občutek antiklimaksa in tudi besne lakote. Pojem kašo, nato toast, nato dve palačinki, nato še eno ploščico iz oreščkov. Do kosila se počutim slabo in tudi strašno mrzlo. Dan mine v neproduktivni megli.
Drugi dan je še slabši, ker iz nekega razloga slabo spim. Otrplo se dvignem iz postelje in se spotaknem v kuhinji in pri tem prevrnem odprto škatlo ovsenih kosmičev. Nadaljujem s pisanjem dnevnika, vendar vse, kar si lahko zamislim napisati, je: "Hočem se vrniti v posteljo, prosim." Ura je zdaj 6:00 zjutraj in cel dan je pred mano. Toda komaj zberem energijo, da vstanem s kavča, kaj šele da bi šla v pisarno. Poskušam opraviti nekaj dela; dan mine počasi, vendar nato začutim čuden občutek pričakovanja, da me čaka nekaj lepega. Kaj je to, se sprašujem. Potem se zavem – samo še pet ur in lahko grem v posteljo.
Tretji dan je prav tako obupen, predvsem zato, ker spim do 8:00 in se nato spomnim, da moram na sestanek na drugo stran mesta. Pisanje dnevnika hvaležnosti bo moralo počakati.
Zakaj je to tako težko? To vprašanje postavim Russellu Fosterju, vodji Inštituta za spanje in cirkadiano nevroznanost na Univerzi v Oxfordu. Toda on želi vedeti, zakaj bi se sploh želela pridružiti klubu 5. ure zjutraj. Reči, da je kritičen do poveličevanja zgodnjega vstajanja, bi bilo podcenjevanje. "Ni ničesar, kar bi bilo v bistvu pomembno glede vstajanja ob 5. uri zjutraj. To je le grozljiva samozadovoljnost zgodnjega vstajanja. Benjamin Franklin je bil tisti, ki je vse začel, ko je rekel: 'Zgodaj v posteljo, zgodaj pokonci naredi človeka zdravega, bogatega in modrega' in to se ponavlja od takrat naprej. Vse to izhaja iz protestantske delovne etike – delo je dobro in če ne moreš ali nočeš delati, je to po definiciji slabo. Ne spati se smatra za vredno in produktivno."
Obstaja veliko raziskav, ki kažejo, da lahko zgodnje vstajanje naredi ljudi srečnejše in celo bolj zdrave prehranjevalce. Vendar Foster izpostavlja pomembno pomanjkljivost. "Da bi dobili dovolj spanca, bi morali mnogi ljudje iti spat ob 21. uri. Na žalost večina od nas tega ne more storiti, ker imamo toliko stvari, ki jih moramo opraviti, bodisi pomagati otrokom pri domačih nalogah ali oprati perilo. Torej, nevarnost je, da dejansko ne gremo v posteljo, ko bi morali, in še en dejavnik je, da drugi ljudje okoli vas takrat verjetno še vedno povzročajo hrup, kako boste torej zaspali?"
Poudarja tudi, da so najbolj navdušeni zagovorniki teh režimov ljudje, ki si lahko privoščijo, da nekdo drug opravi administrativna opravila namesto njih. "Ti guruji produktivnosti in podjetniki imajo denar, da plačajo ljudem, da naredijo vse. Naložiti ta urnik drugim ljudem je kaznovalno in tudi hvalisavo: 'Oh, ali nisem čudovita oseba; zakaj ne postaneš bolj podoben meni?' Resnica je, da si večina od nas tega ne more privoščiti."
Foster izpostavlja nekaj odličnih točk, vendar sem še vedno odločena osvojiti zgodnejše vstajanje. Bo postalo lažje sčasoma? Psihoterapevtka za spanje Heather Darwall-Smith ni tako prepričana. "Vsak od nas ima kronotip, ki določa naš telesni ritem. Vsi vemo, da obstajajo ljudje, ki so jutranje ptice in drugi, ki so nočne sove," pravi. "Toda dejansko večina ljudi spada nekje vmes. Torej, obstajajo ljudje, ki lahko gredo spat ob 22. uri in se naravno zbudijo ob 5. uri zjutraj, in to je rutina, ki ustreza njihovemu kronotipu. Toda mnogi od nas niso taki. In ne pozabimo, da je veliko ljudi, ki imajo zaradi službenih izmen obvezno vstajanje ob 5. uri zjutraj."
Do četrtega dne mojega eksperimenta sem godrnjava in nesrečna. Morala sem odpovedati obisk v pubu, ker večer z merlotom in jutranje vstajanje nista dobra kombinacija. Prav tako sem postala skoraj nevzdržna. "Pozna noč?" vprašam sodelavca, ki zeha ob uri 11.00. Resnično želim omeniti, da sem pokonci že celih ŠEST UR, a se modro zadržim. Ljudje bi lahko postali ljubosumni na mojo samodisciplino.
Peti dan spim do 5:43 in nato za zajtrk pojem sladoled s karamelo, da nadomestim izpuščen obisk v pubu. Šesto jutro je bolj uspešno. Čaka me rok in dodatni čas za delo mi pride prav. Sedmi dan je neuspešna kavna odisejada in zavedam se, da me odhod ven zagotovo naredi bolj energično in vedro.
Odločim se, da se pogovorim z nekaterimi ne-slavnimi ljudmi, ki jim je klub 5. ure zjutraj uspel. Jenny Wilson, barva terapevtka, vstane vsako jutro ob 4:55 in, medtem ko preostala družina spi, hitro skoči pod tuš, preden se odplazi v sobo, da začne svoj dan.
"Imenujem ga moj čarobni čas, ker dokler imam ta čas zase, se preostanek dneva postavi na svoje mesto kot po čarovniji," pravi. Njen ritual je vedno enak – 30 minut joge, nato 20 minut meditacije, zaključi pa z glasnim izgovarjanjem njenih dnevnih namenov. "Po tem sem pripravljena pripraviti zajtrk za svoje otroke in nadaljevati svoje življenje. To pomeni, da začnem dan z občutkom dosežka, da sem že naredila neverjetne stvari, preden je kdorkoli drug vstal."
Na osmi dan se zbudim ob 5:04 brez budilke. Jutro kliče. Ali skočim iz postelje, da osvojim dan? Ne. Odločim se, da se vrnem k svojemu običajnemu času prebujanja, zdaj pa s prenovljenim fokusom. Teden ni bil popolnoma zapravljanje časa – daleč od tega. Kar sem spoznala, je, koliko časa sem prej zapravljala, še posebej zjutraj. Ni pomembno, kdaj vstaneš – pomembno je, kako izkoristiš dragocene minute, ki jih imaš.
Vir in celoten članek: Anita Chaudhuri, theguardian.com
Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić