Predstavljajte si svet, v katerem se počutite ogroženo, v katerem vas je določenih stvari, ljudi ali situacij tako strah, da vam že ob samem razmišljanju o njih srce nenormalno hitro bije, v glavi se vam vrti, začnete dihati hitro in plitvo, v želodcu občutite slabost.
V nadaljevanju povzemamo kolumno Ane Zarnik, Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije, iz revije Lisa:
Že sama misel, da bi se podali v situacijo, o kateri le razmišljate, se vam zdi nemogoča, ker vas je tako strah. Zajela bi vas prava panika in edina misel bi bil beg, beg, beg.
Tako se počutijo ljudje, ki trpijo zaradi panike – panične motnje, paničnih napadov.
Sorodnica panike je tesnoba, ko se človek počuti napet, utrujen, raztresen, zaskrbljen glede prihodnosti. Strah se od tesnobe loči po tem, da je usmerjen na trenutno situacijo (tukaj in zdaj) in je vezan na neposredne okoliščine, v katerih se oseba znajde, in jo pripravi na boj ali beg.
Danes mnogo ljudi trpi zaradi tesnobnih motenj. Ljudi je strah letenja, zaprtih in odprtih prostorov, dvigal, višine, plovbe, kač, insektov, predorov, dušenja, strel, naravnih katastrof, bacilov, umazanije, potapljanja. Seznam je zelo dolg in marsikdo se v njem tudi najde. Dejstvo je, da se vsakdo nečesa boji, kdor pravi, da ga ni ničesar strah, je pravzaprav zelo prestrašen, le strahu, ki ga je potlačil, se ne zaveda. Marsikoga je strah kač in višine.
Rekli bi, to je nekaj normalnega. In nekaj normalnega je tudi, da se človek nato kačam in podobnim plazilcem v velikem krogu izogiba. Že pogled nanje mu nažene strah v kosti, v želodcu začuti gnus. V življenju je tako, da je mnogo naših strahov naučenih. Zakaj majhni otroci z veseljem in radovednostjo brez najmanjše bojazni božajo kače, medtem ko so starši korak ali dva za njimi, se zvijajo od gnusa in so otrdeli od strahu? Ker so se skozi življenje, od staršev, iz knjig, TV-oddaj, naučili, da so kače strupene, nevarne, grde, v simboliki pa hudiči in zlobneži, najhujše od najhujšega.
Tako so dejstva, izkušnje, znanje in domišljija o kačah združeni vsi pod eno streho, ki nosi naslov strah pred kačami.
Nič takšnega, bi dejali. Čim dlje od kač in njihovih prebivališč, pa bom miren.
Stvar pa se malo bolj zaplete, ko ljudje trpijo zaradi paničnih napadov, ki so zelo podobni srčnemu infarktu, pa to niso. Ko tako trpijo zaradi tesnobe, ki se je ne morejo otresti, da ne gredo ven, se ne zmorejo umiriti pa tudi živeti ne morejo normalno – ne morejo trezno razmišljati, se skoncentrirati, opravljati dela. Imajo občutek, da so ves čas napeti, in to stanje se lahko vleče dalj časa. Potem so tu ljudje, ki doživljajo intenziven, pretiran strah v situacijah, ki zahtevajo javno nastopanje in izpostavljenost pred množico ljudi.
Bojijo se, da bodo zaradi svojega vedenja osramočeni ali v veliki zadregi. Zato se takšnim situacijam izogibajo. Nekateri doživljajo tesnobo pred kraji ali situacijami, v katerih je izhod otežen ali onemogočen.
Tako jim je grozno, ko samo pomislijo, da bi šli nekam daleč od doma, bili v množici ljudi, stali v vrsti, potovali z avtobusom, vlakom ali letalom.
Vprašanje je, zakaj takšne pretirane reakcije na nenevarne situacije in od kot vse to izvira.
Pravzaprav ni enotnega odgovora o vzrokih, teorij pa je veliko. Nekateri menijo, da gre za prepričanja o sebi in svetu, ki poganjajo naše misli, misli pa poganjajo vedenje in čustva. In včasih jih lahko poganjajo v smer strahu in izogibanja.
Potem so tu genetski dejavniki – koliko osebnostnih značilnosti podedujejo od staršev, starih staršev. Pa tista najzgodnejša leta ob primarnem skrbniku, ki so tako zelo pomembna za dojenčka in malčka, zlasti za njegovo psihično zdravje, zadovoljstvo in nadaljnji vsestranski razvoj. Vzrok so lahko čustvene drame iz otroštva, medgeneracijski zapleti v družini, travme, kot so smrti, nesreče, poškodbe, zlorabe. Človek, ki trpi zaradi tesnobe in tesnobnih motenj, potrebuje oporo in pomoč. Oporo v družini, med prijatelji in sodelavci, pomoč pa strokovnjakov, kot so psihologi in psihiatri. Življenje s tesnobo je naporno, težko, utrujajoče, onemogoča toliko lepega in svobodnega. Tega pa si človek, bitje, ki ima izbiro, ne zasluži.