Višja predavateljica medicinske mikrobiologije na univerze Westminster opozarja, da morda še ne vemo vsega o vplivu tetovaž na telo.
Čeprav je osebni pomen tetovaže pogosto jasen, so njene biološke posledice precej manj vidne. Ko črnilo vstopi v telo, tam ne ostane na mestu. Pod kožo pigmenti sodelujejo z imunskim sistemom na načine, ki jih znanstveniki šele začenjajo razumeti.
Tetovaže na splošno veljajo za varne, vendar vse več znanstvenih dokazov kaže, da črnila niso biološko inertna. Ključno vprašanje ni več, ali tetovaže v telo vnesejo tuje snovi, temveč kako toksične so te snovi in kaj to pomeni za dolgoročno zdravje.
Črnila za tetovaže so kompleksne kemične mešanice. Vsebujejo pigmente za barvo, tekoče nosilce za razporeditev črnila, konzervanse za preprečevanje mikrobne rasti ter manjše količine nečistoč.
Številni pigmenti, ki se danes uporabljajo, so bili prvotno razviti za industrijsko rabo, na primer za avtomobilske barve, plastiko ali tiskarske tonerje, ne pa za vnos v človeško kožo.
Nekatera črnila vsebujejo sledove težkih kovin, kot so nikelj, krom, kobalt in občasno svinec. Težke kovine so lahko v določenih količinah strupene in znano sprožajo alergijske reakcije ter občutljivost imunskega sistema.
Črnila lahko vsebujejo tudi organske spojine, vključno z azo barvili in policikličnimi aromatskimi ogljikovodiki.
Azo barvila so sintetična barvila, ki se pogosto uporabljajo v tekstilu in plastiki. V določenih pogojih, kot sta dolgotrajna izpostavljenost soncu ali lasersko odstranjevanje tetovaž, se lahko razgradijo v aromatske amine. Te snovi so bile v laboratorijskih študijah povezane z rakom in genetskimi poškodbami.
Policiklični aromatski ogljikovodiki (PAH) nastajajo pri nepopolnem izgorevanju organskih snovi in jih najdemo v sajah, izpušnih plinih ter zažgani hrani.
Črna črnila za tetovaže, ki pogosto temeljijo na ogljiku (carbon black), lahko vsebujejo te spojine, med katerimi so nekatere razvrščene kot rakotvorne.
Barvna črnila, zlasti rdeča, rumena in oranžna, so pogosteje povezana z alergijskimi reakcijami in kroničnimi vnetji. Razlog so med drugim kovinske soli in azo pigmenti, ki se lahko razgradijo v potencialno toksične aromatske amine.
Tetoviranje vključuje vbrizgavanje črnila globoko v dermis, plast kože pod površino. Telo pigmentne delce prepozna kot tujek. Imunske celice jih poskušajo odstraniti, vendar so delci preveliki, da bi jih v celoti izločile. Zato ostanejo ujeti v kožnih celicah – in prav zato so tetovaže trajne.
Črnilo ne ostane omejeno le na kožo. Raziskave kažejo, da se pigmentni delci lahko širijo po limfnem sistemu in se kopičijo v bezgavkah.
Bezgavke so majhne strukture, ki filtrirajo imunske celice in usklajujejo imunski odziv. Dolgoročni učinki kopičenja črnila v teh tkivih še niso povsem jasni, a njihova ključna vloga v imunskem sistemu vzbuja skrb glede dolgotrajne izpostavljenosti kovinam in organskim toksinom.
Tetovaže in imunski sistem
Nedavna raziskava kaže, da lahko pogosto uporabljeni pigmenti vplivajo na delovanje imunskega sistema, sprožijo vnetja in celo zmanjšajo učinkovitost nekaterih cepiv.
Raziskovalci so ugotovili, da črnilo prevzamejo imunske celice v koži. Ko te celice odmrejo, sproščajo signale, ki ohranjajo imunski sistem aktiven, kar lahko povzroča vnetje v bližnjih bezgavkah do dva meseca.
Študija je pokazala tudi, da lahko prisotnost črnila na mestu cepljenja spremeni imunski odziv. Opazili so zmanjšan odziv na cepivo proti covidu-19. To pa ne pomeni, da so cepiva zaradi tetovaž nevarna.
Nakazuje pa, da lahko pigmenti v določenih okoliščinah vplivajo na imunsko signalizacijo – način, kako imunske celice komunicirajo med seboj pri odzivu na okužbo ali cepljenje.
Za zdaj ni trdnih epidemioloških dokazov, ki bi tetovaže neposredno povezovali z rakom pri ljudeh. Vendar laboratorijske in živalske študije nakazujejo možna tveganja. Nekateri pigmenti se lahko sčasoma ali ob izpostavljenosti UV-svetlobi oziroma laserskem odstranjevanju razgradijo v toksične, včasih tudi rakotvorne snovi.
Ker se številni raki razvijajo desetletja, je te učinke težko neposredno raziskovati, še posebej glede na to, da so tetovaže razširjene relativno kratek čas.
Najbolj dokumentirana tveganja so alergijske in vnetne reakcije. Rdeče črnilo je posebej povezano z dolgotrajnim srbenjem, otekanjem in granulomi – majhnimi vnetnimi vozlički, ki nastanejo, ko telo skuša izolirati snov, ki je ne more odstraniti.
Takšne reakcije se lahko pojavijo mesece ali celo leta po tetoviranju in jih lahko sprožijo sončna svetloba ali spremembe v imunskem sistemu. Kronično vnetje pa je povezano s poškodbami tkiva in povečanim tveganjem za bolezni. Pri ljudeh z avtoimunskimi boleznimi ali oslabljenim imunskim sistemom so tveganja lahko še večja.
Evropska unija je sicer uvedla strožje omejitve za nevarne snovi v črnilih, vendar nadzor globalno ostaja neenoten.
Za večino ljudi tetovaže ne povzročajo resnih zdravstvenih težav, vendar niso povsem brez tveganja. V telo vnašajo snovi, ki niso bile namenjene dolgotrajnemu bivanju v človeških tkivih, nekatere pa so lahko v določenih pogojih toksične.
Glavna skrb je kumulativna izpostavljenost. Večje, številčnejše in bolj barvite tetovaže pomenijo večjo kemično obremenitev. V kombinaciji s soncem, staranjem, spremembami imunskega sistema ali laserskim odstranjevanjem lahko to vodi v posledice, ki jih znanost še ne razume v celoti.
Čeprav trenutni dokazi ne kažejo na splošno nevarnost, vse več raziskav odpira pomembna vprašanja o toksičnosti, vplivu na imunski sistem in dolgoročnem zdravju.
Ker število tetovaž po svetu narašča, postaja potreba po boljši regulaciji, večji preglednosti in nadaljnjih znanstvenih raziskavah vse težje prezreti.
Manal Mohammed, višja predavateljica medicinske mikrobiologije, Univerza Westminster
Vir: sciencealert.com
