Meditativni trenutki so najbolj sladki trenutki, kar jih poznam

Odkrila sem, da pod površinskim hrupom, ki ga je – paradoksalno – možno slišati le v tišini, obstaja globlja kakovost tišine, do katere se pride le, če se ne pustim avtomatično peljati notranjim navodilom, temveč jih le poslušam in jim dovolim, da so tukaj.

10. 4. 2013

Z njimi pride tudi razumevanje, zakaj je bilo enkrat, dolgo nazaj, nujno poslušati ta navodila, vendar prihaja tudi jasnost, da imam danes izbiro – da se lahko ustavim, uživam in raziskujem.

Vsakič mi to ne gre od rok, a ti meditativni trenutki so najbolj polni in najbolj sladki trenutki, kar jih poznam. To so trenutki popolne sprostitve, v katerih ni treba ničesar početi, ker je vse že tukaj, v katerih utripa življenje, v katerih je veselje brez razloga in tista otroška sreča brez kančka napora in hitenja, ki so tako značilni za vsakdanje življenje.

Ta tišina ni prazen molk. Ona govori. V tej tišini lahko slišim sporočila svojega telesa, ki lahko pove, zakaj se nekatere težave ponavljajo in kaj mi sporočajo. V tej tišini lahko razumem strahove in neprijetnosti. V njej hrana nima istega okusa in njen namen ni pregnati nervozo ali zapolniti luknje in praznine, ki nimajo ničesar skupnega z lakoto.

Ta tišina daje stabilnost in stalnost, ki ju ne poznam v vsakdanjem cesarstvu uma, v katerem je glavni zakon delovanje. Tišina nam pomaga, da se osredotočimo, da bomo prisotni in da bolje razumemo vse, kar se dogaja okoli nas, da se počutimo del večje celote.

O tem jasno govori Sara Maitland po obdobju, ki ga je preživela v tišini. Njena Knjiga tišine je postala svetovna knjižna uspešnica: "Nisem obstajala jaz ali pokrajina, temveč določena vrsta enotnosti: povezanost, kot da mi je nekaj odpihnilo kožo. In še več – kot da so se molekule in atomi, iz katerih sem ustvarjena, spojili z molekulami in atomi, iz katerih je narejen preostali svet. Počutila sem se povsem povezana z vsem."

Drugače povedano, tišina nam pomaga videti svet okoli sebe, čutiti ga in doseči, da nam svet zrcali to, kar je v nas. Tišina krepi občutke in pomaga naši inteligenci priti do izraza, namesto da stvari ves čas ponavljamo enako pogojevano. Le zdržati je treba, saj se začne z groznim hrupom, ki resnično pelje v središče, v vir vsega, kar smo, skrito pod lažnimi maskami.

Ali, kot pravi Maitland: "Želja, da razbijemo tišino z neprekinjenim človeškim hrupom, je prav izogibanje svete groze od tega srečanja z božanskim."

Iva Jerković, foto: Shutterstock