Tudi znanstvene raziskave so potrdile: naš um in pogled na starost imata neverjeten vpliv na naše zdravje v poznejšem obdobju. Če živite čuječno, če ste prisotni tukaj in zdaj, čas zagotovo lahko premaknete nazaj.
S staranjem smo se, kot s še marsikatero stvarjo v življenju, sprijaznili. Vidimo se, kako kot avtomobil, ki drvi s točke A do točke B, v ravni liniji potujemo od rojstva do smrti, na tej poti pa se dogajajo spremembe, na katere kljub podaljšanju življenjske dobe in dosežkom medicine v resnici nimamo nobenega vpliva. Vemo, da bomo prej ali slej dobili gube, slabše bomo videli in slišali, manj gibčni bomo, oslabel pa bo tudi naš spomin. Prepričani smo, da ko nas enkrat vse našteto doleti, ni poti nazaj. Potem gre vse le še navzdol.
Kaj pa, če je uro le mogoče premakniti nazaj? In to zgolj z močjo uma?
Če ste med tistimi, ki so na sebi začeli opažati znake staranja, si predstavljajte, da vas nekdo v tem trenutku kot po čarovniji odnese v svet, v katerem je vse, kot je bilo v osemdesetih: ženske imajo natopirane lase, ramena poudarjena s prevelikimi blazinicami, nosijo jakne iz džinsa, netopirske rokave in žive barve. Iz velikih kasetofonov bobnijo Duran Duran, zadnji krik v tehnologiji pa je Commodore 64. In vi ste vsaj 20 let mlajši. Že čutite, kako vaše gubice izginjajo?
Če verjamete ali ne, so raziskave pokazale, da telo sledi umu in če slednjega prepričate, da ste nekaj desetletij mlajši, mu bo telo nasedlo in dobilo nov zagon: tako lahko celo izboljšate vid in sluh, okrepite mišično moč in spomin.
Ne verjamete, da je kaj takega sploh mogoče? Ste v življenju videli dovolj starih ljudi, da veste, da je staranje enosmerni proces, v katerem ni poti nazaj? Ugledna znanstvenica in psihologinja s Harvarda, Ellen J. Langer, je v svoji knjigi Mindfulness (Čuječnost op. p.) zapisala, da se glavni vzrok starosti, ki jo spremljajo bolezni, skriva prav v tem duševnem sklopu.
Večina si že v zgodnjem otroštvu na temelju opazovanja okolice ustvari negativno sliko o starosti: starejši so bolni, zagrenjeni in nemočni ter večino časa preživijo na avtopilotu, ne da bi razmišljali o različnih možnostih. "Če ne bi čutili obveze, da moramo ta prepričanja izpolniti, bi imeli več možnosti, da leta propadanja nadomestimo z leti, napolnjenimi z osebno rastjo," je napisala psihologinja, ki je na osnovi številnih raziskav napisala tudi knjigo o staranju z naslovom Counterclockwise (V nasprotni smeri urinega kazalca op. p.).
"Ko se vedemo nečuječno oziroma se zanašamo na kategorije, ki smo si jih ustvarili v preteklosti, so končne točke našega razvoja že vnaprej določene. Postanemo kot projektili, ki se pomikajo po začrtani poti. Toda če smo čuječni, imamo odprte oči za različne možnosti, zato si lahko ustvarimo nove končne točke razvoja."
Ivona Lerman
- Preberite še: Meditacija pomlajuje