Vsi opravljamo celo vrsto vsakodnevnih opravil, kot da bi imeli vključenega avtopilota. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste zjutraj vstali, se oprhali, zlikali srajco, se oblekli in pojedli zajtrk, zapustili stanovanje, sedli v avto in se odpeljali v službo, nenadoma pa vas je oblil hladen pot – ali ste ugasnili likalnik?
Ker ste vsa jutranja opravila naredili samodejno, te podrobnosti preprosto niste mogli priklicati iz spomina. Po besedah Langerjeve: "V vsakodnevni rutini nekaterih stvari sploh ne opazimo, dokler ne nastopi težava. Zdramimo se šele, ko ključe zaklenemo v avtomobil ali nogavice vržemo v koš za smeti."
Da bi podrobneje raziskala učinek te nečuječnosti v starosti, si je Langerjeva zamislila še en zanimiv eksperiment: v starostnem domu je na slepo izbrala skupino moških in žensk ter jih razdelila v dve skupini. V prvi so ljudje dobili rastline, za katere so sami skrbeli in so jih zalivali po lastni presoji. Ta skupina je aktivneje sodelovala tudi pri drugih dejavnostih doma: lahko so sami izbrali, kje bodo gostili obiskovalce, kdaj bodo gledali filme in podobno. Druga (kontrolna) skupina je v sobo prav tako dobila rastlino, vendar so jim rekli, da bo zanjo skrbela zdravniška sestra. Razložili so jim tudi, da bo o vseh drugih dejavnostih, kot je na primer ura za ogled filma, odločalo osebje. Rezultati so bili že po treh tednih očitni: ljudje, ki so imeli več odgovornosti in so bili bolj vključeni v odločanje o dejavnostih, so bili dejavnejši in srečnejši. Po 18 mesecih so bile razlike še večje: skupina z več odgovornosti je bila bolj zdrava in v njej je bila stopnja smrtnosti nižja (15-odstotna, v kontrolni skupini pa 30-odstotna).
Po razlagi Langerjeve so bili varovanci doma, ki so lahko aktivneje sodelovali v krojenju lastnega vsakdana, prisiljeni izključiti svoje avtopilote, zaradi česar so bili bolj čuječni in pri stvari. Izboljšalo se je tako njihovo duševno kot telesno stanje.
Slike iz zgodnjega obdobja
Nečuječnost se v naših življenjih izrazi na veliko načinov. Nismo osredotočeni, ko vse stvari prezgodaj razdelimo v grobe kategorije – moški/ženska, stari/mladi, uspešni/neuspešni – in jih ne preučimo iz drugih zornih kotov.
Nekdo, ki ima 60 let, ni nujno star, tako kot nekdo z milijonom dolarjev ni nujno uspešen. Nečuječni smo tudi takrat, ko življenje živimo, kot da obstaja zgolj en set pravil: ko na primer slepo in dobesedno kuhamo po receptu, ne da bi se pri tem vprašali, ali nam bo ustrezala enaka količina soli kot osebi, ki je recept sestavila.
Nečuječni smo tudi takrat, ko se z določenimi stvarmi sprijaznimo, ker smo si o njih že v zgodnji mladosti ustvarili neko sliko in zdaj nanje nismo pripravljeni pogledati z drugih zornih kotov. Tako se na primer spremenimo v bolne, zagrenjene starke, ker nas je takšna podoba starosti obdajala v otroštvu.
Da bi vpliv teh podob staranja tudi znanstveno podprla, se je Langerjeva s kolegi domislila še enega eksperimenta. V nekaj domovih za ostarele je intervjuvala skupino sedemdeset in osemdesetletnikov. Vse je vprašala, ali so kdaj živeli s svojimi babicami in dedki in če so, koliko so bili takrat stari. Razdelila jih je v dve skupini: na tiste, ki so z dedki in babicami živeli pred dopolnjenim drugim letom, in tiste, ki so z babicami in dedki živeli po svojem trinajstem letu. Rezultati so pokazali, da so bili intervjuvanci, ki so imeli v otroštvu za vzor mlajše in vitalnejše stare starše, tudi v lastni starosti bolj dejavni, samostojni in vitalni.
Strast pri dvainosemdesetih
Vsi ti eksperimenti so Langerjevo prepričali o neverjetni moči, ki jo ima naš um nad našim telesom in procesom staranja. Sklenila je, da večina telesnih omejitev, s katerimi se soočimo v tretjem življenjskem obdobju, niso nič drugega kot omejitve, ki si jih postavljamo sami. Če smo prepričani, da bomo pri šestdesetih zboleli, bo to postala naša resničnost. In če po drugi strani verjamemo, da bomo pri osemdesetih še lahko strastni, je možno, da se bo to prav zares zgodilo.
Znana ameriška psihoanalitičarka, Florida Scott Maxwell, je pri dvainosemdesetih zapisala v svoj dnevnik: "Moja sedemdeseta so bila zanimiva in relativno mirna, moja osemdeseta pa so polna strasti. Starejša kot sem, bolj sem strastna." Koliko si nas upa verjeti, da bomo v visoki starosti doživeli kaj takega? Zakaj pa ne?
Jasno je, da se ne moremo vrniti v preteklost ter svojim babicam in dedkom reči, naj bodo pri osemdesetih bolj strastni, da bomo tudi sami lahko takšni. Lahko pa poskusimo svoj um odpreti za vsa ta nova spoznanja in perspektive ter ustvariti vizijo lastne srečne starosti, v kateri je mogoče prav vse, enako kot v mladosti. Ko se bomo spremenili v srečne in vitalne osemdesetletnike, ki se po mestu sprehajajo z roko v roki, kolesarijo in nosijo jakne iz džinsa, bomo tudi svojim otrokom odprli vrata v povsem drugačen svet: svet, v katerem se tudi babice lahko zaljubijo.
Ivona Lerman
Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko
