Mesta po zahodnem svetu vedno bolj zelenijo. Vedno več je buhtečih balkonskih korit, ki dišijo po začimbah, in s katerih se smejijo paradižniki, feferoni, paprike, celo solate in fižol. Pozelenele so strehe, terase, mali in veliki vrtički, in če bi vas pred nekaj leti v službi gledali postrani, ko bi sodelavki v zabojčku prinesli sadike, to dandanes postaja trend, novi način (so)bivanja.
Oglejte si film z novopečenima vrtičkarjema - Polono in Urošem!
Zelena mesta
Če je tudi vaš balkon postal premajhen in bi radi okopavali, sejali in pobirali na svojem vrtu, pobrskajte po spletu (tu boste dobili tudi nešteto informacij, kako se lotiti vrtnarjenja, objave najrazličnejših izobraževanj in delavnic – npr. http://ekovrt.si/), sedite na kolo in povprašajte bližnje vrtičkarje, kje in kako so najeli svoj zeleni kos zemlje, sprašujte naokoli ali preprosto povprašajte bližnjega kmeta, če vam odda kos zemlje.
Cene za najem po Sloveniji so zelo različne, v Ljubljani so vrtički najdražji; gibljejo se med 50 in 250 evri na vrt (različne velikosti) na leto; nekateri najemodajalci ali organizacije ponujajo tudi (brezplačna) izobraževanja, vodo, skupne kompostnike; nekatere občine (npr. Ajdovščina, Koper ...) vrtičke oddajajo za simbolično ceno ali celo zastonj, s čimer pomagajo svojim občanom ob gospodarski krizi in višajo kakovost njihovih življenj (brezposelni, brezdomci ...).
Zgodba urbanih vrtičkarjev Polone in Uroša
Na sončen zimski dan mi je sodelavec z velikim žarom in iskricami v očeh pripovedoval, kako je poleti na balkonu gojil paradižnike, ki so se odebelili in pordečili nad vsemi pričakovanji, in da si želi najeti čisto pravi vrt ...
V Ljubljani lahko na 'svoj' košček zemlje čakate tudi po več let, saj je vrsta zaradi želje po samooskrbi, pristnem stiku z zemljo, cenejši in hkrati kakovostni, sveži in ekološko pridelani prehrani pa vedno večja, a Uroš mi je že pred pomladjo veselo sporočil, da je dobil vrt. "Sosedje me malo grdo gledajo, saj sem prišel do njega preko vrste – znankina prijateljica ga ni mogla več obdelovati in ga je tako predala meni." Preko vrste ali ne – vrt, velik 135 m2, po nekaj letih spet bujno zeleni ter privablja nasmeh na usta svojima novima lastnikoma, ki po naporni službi najdeta svoj mir med dišečimi gredicami.
V dvoje je lepše
Urošu se je na vrtu pridružila Polona: "Želela sem si imeti vrt ter vse, kar je možno, pridelati sama; prej sem hodila po pridelek k staršem na Koroško. Nekega dne je Uroš prišel s položnico za najem vrta, oči so se mi zasvetile, jaz pa sem ga kot 'velika strokovnjakinja' šla pogledat. Joj, kako lepo! Otroštvo in mladost sem preživela v hiši z njivo in vrtom in sem se takoj videla sredi Ljubljane v gumijastih škornjih ... Neprecenljivo! Takoj sem ga prosila, če se lahko pridružim in kaj pomagam, samo da bom lahko obula gumijaste škornje in bom v stiku z zemljo. Ponudbo je sprejel in tako zdaj vrtnariva, pa kdaj si spečeva čevapčiče ... Delo vrtnarja je vendar naporno." (smeh)
Vrt je čista sprostitev
Čeprav sta večino časa na vrtu skupaj, gresta tja tudi vsak po svoje minute miru in uživanja samega s sabo. "Tudi ko sva tam skupaj, se zgodi, da par ur ne spregovoriva besede," pravita.
"Vrt je čista sprostitev in luksuz, če v tem res uživaš. Ko začneš pobirati pridelke, je veselje nepopisno, ko moraš pleti, malo manj. Današnji tempo in polna zaposlenost žal ne dovoljujeta, da bi bil vrt tipi topi, a tudi to ima po svoje čar. In ne, vrt ni napor!" poudarja Polona: "Če je napor, ni računice in ga nima smisla imeti. Seveda pride dan, dva, včasih trije, ko res nisi pri volji, da bi šel na vrt. Takrat pač ne greš. Kaj pa se lahko zgodi v enem dnevu? Nič. Niti v dveh ... Na začetku sem rekla, da ne bom suženj vrta, vrt je ljubezen in užitek in nikakor ne služenje. Pa kaj potem, če bosta dve travi več, pa kaj, če je solata šla v cvet. Tudi miške in polži morajo jesti, pa naj pojedo."
Pa tudi strošek ...
"Vrt ni poceni, midva sva se letos odločila, da ne bova vložila veliko denarja, da bova najprej videla, ali bova tudi v prihodnje vrtnarila ali ne. Kupovala sva različno, nekaj sadik sva dobila s Koroške, nekaj nama je dala najina prijazna soseda Justi, ki nama tudi sicer pomaga z nasveti in čarovnijami; ona ve res ogromno, njen vrt pa je zavidanja vreden, vse tako buhti. Nekaj sadik sva kupila v vrtnariji v BC Naklo pri študentih, pa v vrtnarijah v bližnji okolici, semena v trgovini ..."
In kako se odločata o tem, kaj bosta sadila? "Kar nekako spontano gre," pravi Uroš. Določene sadike ti dajo sosedje, druge kupiš ... In gojiš tisto, kar tudi rad poješ ... Jagode so bile res čisto drugačne od tistih, ki jih kupiš v trgovini, grah mi je bil zelo všeč, pa solata, čebula, por, špinača, korenje, krompir, šparglji, paradižnik, feferoni, fižol ..."
In rast, sprejemanje ...
Na vrtu se učimo. Da ni odvisno vse od nas. A hkrati, da več kot dajemo, več dobimo – naj gre za delo, ljubezen do rastlin, narave, deljenje izkušenj ali sadik s sosedi ... Pa tudi tega, da moramo sprejeti in ne smemo hiteti: "Pomembno je, da začneš počasi, da se ne zaletiš preveč, saj ti lahko zmanjka volje. Če kaj ne uspe, si rečem, da bo uspelo kaj drugega. Postopoma se učim, v veliko pomoč so sosedje, ki so res pripravljeni pomagati in svetovati," pravi Uroš, Polona pa dodaja: "To je prvo leto, jaz sem kar zadovoljna. Tudi jaz se nič ne sekiram; če kaj ne bo zraslo, bomo pa uvozili s Koroške."
"V službi odgovarjaš za veliko več stvari, kot pa za polža, ki ti je pojedel solato, veliko več razmišljaš, ves čas hitiš in se trudiš narediti delo najbolje, kar se da ... Nekako si ves čas pod pritiskom, čeprav smo odličen tim, si pomagamo, se presmejimo, pritisk pa vendar je.
Potem pa zapreš vrata pisarne in hitiš dogodivščinam naproti, v mojem primeru na vrt, tukaj pade maska, tukaj pade breme, tukaj si v lahkotni oblekici z razmazano maskaro, breme pustiš za naslednji dan, srečen si, ker je paprika končno prišla k sebi ... To so tiste male stvari, ki naredijo življenje popolno, če znaš v njih uživati. Ko odneseš solato prijateljici in je presrečna in ponosna na tvojo domačo solato; to so vrednote, ki zares štejejo in so kot češnja na smetani."
Nekaj uporabnih povezav, če ste se navdušili za vrtnarjenje v mestu:
Za balkonske in terasne vrtičkarje: Balkonski vrtičkarji. https://www.facebook.com/balkonskivrt
Gredice, pripravljene na sajenje; odlična izbira so predvsem za začetnike: Dovršene ekološke gredice na prostem ali v rastlinjakih. http://pridelaj.si/zgodbe/vrtickarji/
Zelene zamisli, novice in nasveti: www.zelenimedij.si
Skupnostni urbani vrtovi v Mariboru: www.maribor2012.eu/nc/projekt/prikaz/148956/
Društvo vrtičkarjev Ljubljana: www.mojvrt.si
Samopreskrba kot ena glavnih tem sejma: www.narava-zdravje.si
Tekst: Petra Arula
Fotografije: Primož Predalič