Za fibromialgijo zbolevajo ženske, ki so obtičale v svoji nesrečnosti

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je dr. Frederick Wolf skušal določiti skupek simptomov, ki jih danes poznamo pod imenom fibromialgija. Zdravnik iz Wichite, Kansas, je takrat opazil, da ni mogoče zaznati nobene fizične patologije, ki bi razložila te artritisu podobne simptome. Fizične raziskave še danes ne pokažejo nobenih znakov vnetja, nadaljnje laboratorijske in radiološke preiskave so negativne, biopsije tkiva pa ne zaznajo nikakršnih mišičnih nenormalnosti.

Ko je s peščice tedaj znanih primerov število teh močno poskočilo do leta 1987, je dr. Wolfe zbral skupino dvajsetih ameriških in kanadskih revmatologov, da bi to neznano bolezensko motnjo postavili v znanstven kontekst. Tri leta kasneje so jo uradno poimenovali fibromialgija in vpisali v medicinski leksikon kot ’stanje dolgotrajnih mišičnih bolečin po celem telesu, ki jih pogosto spremljajo huda utrujenost, nespečnost, driska, napihnjenost trebuha, vzdraženost sečnega mehurja in glavobol’.

Leta 2000 je v reviji New Yorker je dr. Jerome Groopman, profesor medicine na Harvard Medical School, poročal, da je fibromialgija že dobila razsežnosti epidemije. Samo v ZDA naj bi za to motnjo trpelo skoraj šest milijonov Američanov (90 % njih žensk, večinam belk), kar je štirikrat več, kot jih v enem letu zboli za rakom, in skoraj šestkrat več, ko je okuženih z virusom HIV.

Zdravniška stroka pa je bila razklana. Nekateri zdravniki so fibromialgijo jemali še kako resno, drugi so jo imeli za izmišljeno bolezen.

Ob dejstvu, da toliko žensk zboleva za to boleznijo (ali kar koli že je), se je začelo zastavljati utemeljeno vprašanje: "Če ni bolezen, kaj potem je?"

In prav na tem mestu se tega trdega oreha kot eden mnogih takrat loti tudi sam dr. William Glasser, svetovno znani psihiater, ki je predaval po celem svetu, napisal več knjig in je znan kot ustanovitelj realitetne terapije.

Iskanje nove perspektive

Lastnega raziskovanja vzrokov te skrivnostne motnje se je lotil tako, da je poiskal stik z žensko s fibromialgijo, katere ime je uspel dobiti prek njene prijateljice. In Karen, 42-letna, mladostna in privlačna ženska rahlo močnejše postave, se je na njegovo prošnjo za pogovor odzvala in enega tistih dni tudi sedla v fotelj njegove ordinacije.

Da bi preveril svoje hipoteze, jo je tekom pogovora vprašal, kdaj je bila v svojem odraslem obdobju nazadnje resnično srečna, preden so ji diagnosticirali fibromialgijo, in Karen z odgovorom ni prav nič oklevala.

"Imela sem jih dvaindvajset. Zaljubila sem se v Garyja, ki je sedaj moj soprog. Prej sem že imela nekaj razmerij, a to je bilo drugačno. Spolnost je bila prekrasna, dosti boljša od vseh prejšnjih. Kot bi mignil, sem bila zaljubljena do ušes," je pripovedovala, potem pa dodala, da je bilo obdobje tistih prvih osmih let od začetne zaljubljenosti do začetka uspešnega poslovanja Garyjeve zobozdravniške ordinacije najsrečnejše v njenem življenju, četudi sta bila ves tisti čas revna in sta se le s težavo prebijala skozi življenje.

Dr. Glasser je Karen nato soočil še z nasprotnim vprašanjem. Vprašal jo je, katero je bilo njeno najbolj nesrečno obdobje v njenem življenju, preden so ji postavili diagnozo fibromialgije.

Ob tem vprašanju je nekaj časa razmišljala, potem pa povedala, da ni postala kar tako nenadoma nesrečna, ker bi se nekaj zgodilo. "Mislim, da bi lahko najbolje opisala, če rečem, da se je najina sreča kar nekako razblinila. Kot bi si bila vse manj in manj potrebna. Bilo je, kot bi imel on svoje življenje, jaz pa svoje, a najino skupno življenje – resnično srečno skupno življenje – je izpuhtelo. Nobene velike nesreče ne ločitve, nikoli nisva niti razmišljala o ločitvi, nič podobnega se ni zgodilo kot pri mnogih iz najine družbe."

Njena zgodba je dr. Glasserja spomnila na podobne zgodbe mnogih žensk po štiridesetem letu, ki so poročene z uspešnimi moškimi, katerih skupni imenovalec je, da niso resnično nesrečne, a tudi zares srečne ne.

Vprašal se je, če bi morda lahko prav tu obstajala povezava s fibromialgijo, in kasneje našel za to številne potrditve.

Občutki nesrečnosti

Danes je dr. Glasser prepričan, da pri fibromialgiji ni mogoče odkriti nikakršne patologije, ker to sploh ni bolezen. "Je le nezaželen stranski učinek nekaterih vedenj, ki si jih izbiramo, ko smo nesrečni. Denimo, ko smo osamljeni, v resnici nočemo biti depresivni. Gre pač za enega teh nezaželenih stranskih učinkov.«

Karen po mnenju dr. Glasserja nikakor tudi ni duševno bolna, zagotovo pa trpi tako čustveno kot fizično. "Gre pravzaprav za najobičajnejše bolečine in trpljenje, ki jih občutimo, kadar koli se naše življenje ne odvija tako, kot bi mi to želeli, kar je druga oblila označevanja naše nesreče," še jasno zapiše v eni od svojih zadnjih knjig z naslovom Fibromialgija.

"Alzheimerjeva bolezen je duševna bolezen, ker so možgani posejani z razjedami. Revmatoidni artritis je telesna bolezen, ker telesne sklepe raztaplja vnetje. Četudi jo najpogosteje označujemo za duševno bolezen, depresija nima patologije in je zato nekaj čisto drugega. Čeprav je fibromialgija videti po svojih simptomih telesna bolezen, nima nikakršne patologije in je tako preprosto nekaj drugega. To, čemur pravimo nekaj drugega – depresija, fibromialgija, sindrom kronične utrujenosti ali katera koli od več sto drugih zdravstvenih motenj -, je povezano, ne povzročeno, z nesrečo."

Nadaljnje raziskovanje je dr. Glasserja nato napeljalo do zares zanimivih odkritij, med drugim tudi, kaj imajo s fibromialgijo opraviti naši, neverjetno kreativni možgani. V danem primeru se žal zgodi, da nekaterim ljudem prav čudovita sposobnost, da so kreativni, lahko tudi škodi. "Če se ubadate s kakršnimi koli dolgotrajnimi, nerešenimi odnosnimi problemi, se običajno vmeša vaša kreativnost in vmešana tudi ostane. In tisto, kar nam ponudi je lahko pogosto uničujoče. Če proizvede fibromialgijo, bi si vsekakor želeli, da se ne bi nikoli vmešala."

Naša kreativnost sama po sebi ni ne dobra in ne slaba. Ona zgolj ustvarja in kar ustvari, je lahko zelo koristno, brez vrednosti ali pa zelo škodljivo za nas ali za druge. "Lahko se vmeša v naše počutje s povzročanjem bolečine v katerem koli dela telesa, kjer lahko občutimo bolečine, čeprav se na začetku drži bolj predelov, kjer smo se že kdaj prej ubadali z bolečino, tu gre denimo za glavobol ali bolečine v hrbtu. Možen razlog te kreativne bolečine je preglasitev običajne bolečine, ki jo povzroča frustracija, in opozorilo, da naše življenje ne deluje tako, kot bi si želeli."

Edini način razlikovanja teh bolečin od bolečin, ki jih povzročajo resnične bolezni, je, da poiščemo patologijo. Če ni nobene patologije, lahko vedno predvidevate, da je aktivna vaša kreativnost, je povsem jasen dr. Glasser.

Zakaj zbolijo eni, drugi pa ne

Pa vendar vsi izjemno kreativni ljudje, od katerih so mnogi prav tako frustrirani in nesrečni, ne zbolijo za fibromialgijo. Kako je to mogoče?

Fibromialgija na primer ni bolezen s ceste. Za njo ne zbolevajo alkoholiki, odvisniki in brezdomci. Slednji lahko trpijo zaradi podhranjenosti ali posledicami poškodb, nikoli pa zaradi hudih bolečin neznanega izvora.

Na drugi strani za fibromialgijo trpijo večinoma ženske in nobena od njih ni brezdomka. "Fibromialgične ženske slikate same sebe kot sposobne opraviti mnoge stvari in jih opraviti dobro, v mnogih primerih bolje, kot jih večina žensk v naši družbi sploh kdaj poskuša. Mnenja sem, da morate te podobe prilagoditi, če si hočete povrniti svoje zdravje."

Nasveti Glasserjeve teorije izbire učinkujejo zato, ker sprejmete dejstvo, da ste edina osebe, ki jo lahko nadzorujete zgolj vi sami, in da je potreben manjši nadzor nad samim seboj, kot izvajate sedaj.

"Nenehno razmišljam o vsem tistem času, ko sem poskušala spremeniti Mihaela in pred njim njegovega očeta. O tem, kako imam tako skrbnega in ljubečega soproga in kako sem skušala, ne da bi se tega zavedala, spremeniti tudi njega. Ne morem reči, da me stvari ne skrbijo več; seveda me, vendar menim, da je to v ženski naravi. Kljub temu pa se vsak dan bolj zavedam, kaj lahko in česa ne morem nadzorovati. Najinemu zmanjšanemu dohodku navkljub sva uspela zadržati Davida v zasebni šoli. Z denarjem sva na kratko. Veste kaj? Jeff se ni pritoževal niti enkrat. Spoznavam, da mu je jasno, da se trudim po najboljših močeh. In menim, da je hvaležen, da me je dobil nazaj. Trudim se po svojih najboljših močeh in to končno zadostuje."

Po mnenju dr. Glasserja druži ženske, ki so zbolele za fibromialgijo, to, da so se prek vseh meja trudile biti superženske ali supermame, kar je značilno za življenje 'v svetu kakovosti' mnogih žensk iz srednjega in višjega srednjega razreda v vseh okoljih gospodarsko uspešnih držav.

"Gre za superženske, katerih kreativni sistem se vmeša in jih zaustavi, ko priženejo svoje življenje tako blizu mejne črte."

Takšne ženske takrat ustavi šele nekaj takšnega, kot je fibromialgija. "In te ženske potrebujejo veliko fibromialgije. To so ženske, ki imajo najtežje primere, najbolj kreativne simptome, in tiste, ki od svojih zravnikov zahtevaj največ."

"Vse, kar ljudje počnejo, temelji na poskusu spopasti se s svojo nesrečnostjo in prizadevanju, da naredijo dobro zase. Ko ti poskusi ne prinesejo želenih rezultatov, se kot stranski učinki začnejo pojavljati neugodne fizične senzacije." - Bosiljka Boba Lojk, psihoterapevtka realitetne terapije

Kdo je dr. William Glasser?

Dr. William Glasser je svetovno znan psihiater. Študij medicine in magisterij psihologije je pridobil na univerzi v Clevelandu, nato pa leta 1961 specializiral še psihiatrijo. Prakso je opravil v bolnišnici Veterans’ Administration na kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA). Poleg zasebne prakse je delal na področjih rehabilitacije, prevzgoje prestopnikov, problematike šolanja, zasvojenosti, v zadnjem času pa tudi na področju menedžmenta.

Leta 1965 je objavil knjigo Realitetna terapija, s katero je izzval tradicionalne poglede psihiatrije na naravo duševne bolezni, proces pomoči, uporabo preteklosti in številna druga vprašanja človekovega življenja.

Za več branja: Fibromialgija.

Preberite si tudi:

• Mojca Zvezdana Dernovšek: "Že od malega sem veljala za malo čudno"
• O bolečinah, za katere zdravniki zaman iščejo fizičen vzrok
• Psihosomatske težave: ni 'vse v glavi ali telesu', gre tudi za živčni sistem

Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić