V poplavi kozmetičnih izdelkov je težko izbrati takšne, ki imajo izključno organsko poreklo. Urednica Sense se je na lastne oči prepričala, kako in pod kakšnimi pogoji nastajajo lepotni izdelki, ki jim zagotovo lahko zaupamo.
Čeprav mi delo na uredništvu skoraj ne dopušča takšnih izletov, sem se povabila na obisk rojstnega kraja kozmetike Melvita iskreno razveselila. In si zanj vzela čas.
Ob vrnitvi s tridnevnega potepanja po eni najbolj odmaknjenih pokrajin Francije – Ardècheu – sem bila samo še bolj navdušena. Tako nad Melvito kot tudi nad okoljem, v katerem je doma ta vedno bolj priljubljena organska kozmetika.
Na potovanju se nisem srečala z urbano civilizacijo (to smo takoj po pristanku na letališču v Marseilleu pustili daleč za sabo), temveč z osupljivo pristnim sobivanjem človeka in narave. Prostrana in razgibana pokrajina, ki jo je v pozni pomladi prekrivala hipnotično zelena preproga, pomešana z živobarvnimi cvetovi cvetic vseh vrst, je turistično manj znana od svoje slavne sosede Provanse, a prav to ji daje poseben čar.
Med je življenje
Pri odkrivanju dela pokrajine Ardèche je rdečo nit pletla Melvitina zgodba, ki se je pred skoraj tridesetimi leti začela prav tu – v njenem osrčju, blizu vasice Lagorce.
Njen ustanovitelj, gospod Bernard Chevilliat, se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v želji po sobivanju z naravo tja preselil iz mesta. Navdušen biolog in čebelar je podjetje ustanovil kot odraz svojega odnosa do življenja in medu – tega posebnega pridelka cvetic, ki predstavlja vez med rastlinskim in živalskim svetom.
Iz sladke tekočine, ki je vse do danes ostala ena glavnih sestavin, iz katerih izdelujejo svojo kozmetiko, izvira tudi ime Melvita – po latinsko namreč mel pomeni med, vita pa življenje.
Melvitina zgodba se tako že skoraj tri desetletja sestavlja kot satovje, ki jo še vedno poganja ljubezen do čebel. Ta je še kako živa med vsemi zaposlenimi, ki so si nekaj čebelnjakov (ti imajo obliko kvadratastih škatel in niso takšni, kot smo jih vajeni pri nas) postavili tudi pred tovarno.
Ko gospod Chevilliat iz enega od njih nežno vleče satovje, da bi nam pokazal matico, je čutiti, da mu te drobne živalce, ki se v njegovih rokah vedejo presenetljivo mirno, veliko pomenijo.
Pove nam, da poslanstvo Melvite ni le izdelovanje organskih kozmetičnih izdelkov iz medu, propolisa, matičnega mlečka in cvetnega prahu, temveč so vsi zaposleni tudi veliki zaščitnik čebel. Tem danes grozijo številni uničujoči vplivi onesnaženja, neustavljiva urbanizacija nekoč neokrnjenih območij in industrijsko kmetovanje, ki iz leta v leto krčijo čebelje družine in tako prinašajo okoljsko katastrofo.
V Melviti tako z uporabo izključno organskih sestavin podpirajo ekološko kmetovanje po vsem svetu, z opozarjanjem na ogroženost čebel povečujejo zavedanje o njihovi pomembnosti za okolje in z uporabo organskih pridelkov iz čebeljega panja aktivno podpirajo čebelarstvo. Ker je med tudi prehrana čebel, vedno uporablja zgolj presežek, ki ga čebele ne porabijo, s čimer preživetje čebeljih družin ni ogroženo.
V tem duhu se nam po nekaj minutah iskanja pokaže tudi dragocena matica – s svojo živo modro piko na sredi hrbta se mirno sprehaja med čebelami, kot bi vedela, da se ji v rokah gospoda Chevilliata ne more nič zgoditi.
V srcu narave
Ko za vodičem stopam med ogromnimi sodi s sestavinami, opazujem kotle, v katerih jih mešajo, in gledam zaposlene, kako pakirajo končne izdelke, ki dišijo po naravi, pomislim, da bi se morda naučila francoščine in zamenjala službo.
Tovarna, iz katere prihajajo prav vsi Melvitini izdelki (tudi tisti, ki jih na primer prodajajo v Aziji), stoji na samem, sredi s soncem obsijanega zelenja, približno petnajst minut vožnje od prve vasi. Razgledi iz laboratorijev, pisarn in drugih prostorov so čudoviti, povsod omamno diši, Melvitini izdelki pa se kar vrstijo pred mojimi očmi.
Tovarna obsega več kot tri hektarje površine in se povsem staplja z okoliško pokrajino. Vodo, ki jo uporabljajo v proizvodnji, ogrevajo izključno s sprejemniki sončne energije, odpadno vodo pa vedno večkrat uporabijo – med drugim tudi za zalivanje hitrorastočih vrb, ki so namenjene pletenju košar.
Svetloba prihaja skozi jaške, ki so napeljani s strehe, kar omogoča opazen prihranek energije, saj nekaterih prostorov ni treba dodatno osvetljevati. Klime v tovarni ni – prostore hladijo kar rastline, ki so zasajene na strehah.
Tudi sicer je prijazen odnos do okolja mogoče opaziti na vsakem koraku – celo na avtomatu za kavo visi obvestilo, da plastična embalaža ni na voljo in da naj vsak prinese svojo skodelico.
V okolici tovarne nisem opazila niti enega parkiranega avtomobila, saj skoraj vse izmed 250 zaposlenih na delo pripelje poseben avtobus in zanimivo: ko sem po končanem obisku hotela telefonirati, sem presenečeno ugotovila, da v tovarni sploh ni telefonskega signala. Tako kot ne v vsej bližnji oklici, ki na vsakem koraku diha z Melvito.
V hotelih, restavracijah in verjamem, da tudi doma, ljudje v veliki meri uporabljajo izdelke Melvita, obiskovalci si na vsakem koraku lahko privoščijo ekološko pridelano hrano, vasice in narava so čiste in mirne. Tako kot ljudje, ki živijo na tem koncu sveta, kamor se bom nekoč v prihodnosti zagotovo vrnila.
Do takrat pa me bodo nanj spominjali Melvitini izdelki in sporočilo, da je naloga vseh nas z vso pozornostjo poskrbeti tako za naravo kot za nas same.
Tina Deu, foto: promocijsko gradivo
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
