Vse več je dokazov, da so za naše zdravstvene težave velikokrat krive težke kovine, ki se nalagajo v telesu – z vnosom hrane, vode, z vdihavanjem. A kako lahko to ugotovimo?
Številne teorije so poskušale osvetliti dejstvo, da so težke kovine povezane z zgodovinskim izginjanjem starodavne srednjeameriške civilizacije Majev v 9. stoletju. Po ugibanjih, da je bil legendarni imperij opustošen zaradi velike suše, se postavlja novo vprašanje, ali je pravi vzrok – množična zastrupitev z živim srebrom.
So težke kovine izbrisale Maje?
Po raziskavah, ki so jih izvedli ameriški in avstralski arheologi in so bile objavljene na znanstveni platformi Frontiers ter Environmental Science, so na tleh na območjih mest nekdanjega imperija odkrili visoke koncentracije živega srebra – strupene težke kovine, ki je že v manjših količinah nevarna za zdravje. Maji so stoletja izkopavali živosrebrno rudo, ki so jo uporabljali v proizvodnji keramike, gradnji zidov, tal in poti. Posebno je bil cenjen rdeč pigment, pri nas poznan kot cinabarit, tudi živosrebrna svetlica (mineral živosrebrnega sulfida). Glede na to, da se je živo srebro v majevskih kulturah uporabljalo v vsakdanjem življenju, je navsezadnje toliko onesnažilo okolje, da so mnogi verjetno zboleli in umrli, so zaključili tezo avtorji omenjene raziskave.
Smrtonosna toksičnost
Čeprav je nova intrigantna teorija, o kateri se še razpravlja, je dejstvo, da so v novejši zgodovini evidentirane okoljske in zdravstvene katastrofe, ki so nastale zaradi neprimernega ravnanja z živim srebrom. Med najbolj znanimi primeri zastrupitve z organskimi spojinami živega srebra so bili prebivalci ob zalivu Minamata na Japonskem. Območje je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja polno živega srebra – odpadne vode industrije so spuščali v morje; tako so prebivalci začeli množično obolevati in umirati, prihajalo je do hudih nevroloških motenj, ker so se ljudje prehranjevali z okuženimi ribami in školjkami.
Ob približno istem času je prišlo do množične zastrupitve tudi v Iraku, kjer so pšenico, obdelano s fungicidi na bazi živega srebra, uporabljali za hrano.
Danes države takšne tragedije preprečujejo s strogimi nadzori. Preverjajo količino težkih kovin v vodi, v prehrambni in kozmetični industriji skrbijo, da ne presegajo dovoljenega minimuma.
Številni se sicer sprašujejo, kako je sploh mogoče vzdrževati predpisani minimum, ko pa so težke kovine prisotne povsod okoli nas.
Počasno zastrupljanje
Zemlja že od samega nastanka poleg živega srebra vsebuje tudi druge težke kovine, kot so svinec, arzen, kadmij in druge. Največji naravni viri so erozija kamnin ter izpiranje tal, zaradi česar pridejo kovine v reke in morja, nato pa z izhlapevanjem vode pridejo tudi v ozračje. Ta naravni cikel je človek uničil s svojim vplivom in s tem še povečal količino strupenih snovi okoli sebe.
Strupene težke kovine najdemo v industriji, gradbeništvu, kmetijstvu (pesticidi, gnojila), v proizvodnji izdelkov za vsakdanjo uporabo (posoda, nakit, baterije); težke kovine najdemo tudi v gorivih (izpušni plini vozil) in v cigaretah – kadilci imajo v telesu v povprečju veliko več težkih kovin kot nekadilci.
Zaradi onesnaženosti zraka, vode in zemlje težke kovine slabo vplivajo na našo kožo, prebavo in dihanje. Sicer odvisno od koncentracije in časa izpostavljenosti, a težke kovine lahko povzročijo hude zdravstvene težave – od akutne zastrupitve, ki zahteva nujno zdravniško pomoč, do počasnega nalaganja v telesu, ki se šele po dolgem času pokaže v obliki motnje ali bolezni.
A še vedno premalokrat pomislimo, da se lahko vzrok neke bolezni skriva v nalaganju težkih kovin v našem telesu.
Težke kovine – dobre in slabe
Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da je največ prikritih primerov preobremenitve s težkimi kovinami lahko vzrok za kronično utrujenost, glavobol, raztresenost, nespečnost, prebavne težave, bolečine v sklepih, problematično kožo, izpadanje las zaradi hormonskih in nevroloških motenj, kardiovaskularne bolezni in celo diagnozo rak. Strokovnjaki in laiki bi morali pri reševanju zdravstvenih težav večkrat upoštevati možen vpliv težkih kovin.
Težke kovine so dobile ime zaradi svoje goste, težke strukture in tudi, ker jih je težko izločiti iz telesa, saj niso biorazgradljive. Zato je odvajanje nakopičenih težkih kovin iz telesa za organizem pravo olajšanje.
Obstajajo načini detoksikacije od težkih kovin, a se ne priporoča, da jih izvajate sami, ker je (ne)ravnotežje težkih kovin zelo kompleksno – že dejstvo, da niso vse kovine slabe.
Ajurvedski zdravnik dr. Milind Sajanwar – Wardha iz Indije pravi, da najdemo težke kovine celo v nekaterih ajurvedskih pripravkih, ki pa niso nevarne. Tudi nekatera zelenjava ima naravno večji delež določenih težkih kovin.
Tla v nekaterih državah imajo večji delež svinca ali živega srebra. Enako velja za zrak in vodo. “Pomembno je razumeti, da imajo lahko težke kovine tudi nekaj pozitivnih funkcij v človeškem telesu. Toksini se lahko uporabljajo kot odlično zdravilo v določeni situaciji. Pomembno je, kako se uporabljajo, da ne škodujejo. Zaradi varnosti morajo ajurvedska zdravila, ki vsebujejo težke kovine, pripraviti zaupanja vredni oziroma dobro znani proizvajalci ajurvedskih zdravil, predpisati pa jih mora dobro podkovani ajurvedski zdravnik, medtem ko je med jemanjem zdravil treba upoštevati priporočene prehranske smernice. Samozdravljenje poveča tveganje za zastrupitev s težkimi kovinami,” opozarja dr. Wardha.
Obstajajo t. i. esencialne težke kovine (npr. cink, železo, baker, mangan), ki so v majhnih količinah nujne za razvoj številnih fizioloških procesov, zato jih moramo vnašati v telo, najpogosteje s hrano. Če jih imamo premalo, to lahko vodi do neravnovesja v telesu. Tudi previsoka koncentracija je lahko problematična, zato jih ne bi smeli jemati v obliki dodatkov, ne da bi se prej posvetovali s strokovnjakom (zdravnikom, farmacevtom, nutricionistom, alternativnim zdravnikom), opozarja Svetovna zdravstvena organizacija.
Na drugi strani pa so neesencialne težke kovine (npr. živo srebro, svinec, kadmij, arzen, aluminij), ki so strupene in v telesu niso dobrodošle niti v majhnih količinah.
Celovito razstrupljanje
Pred začetkom vsakršnega zdravljenja ali tretmaja je priporočljiva analiza težkih kovin v organizmu. V nekaterih zdravstvenih ustanovah izvajajo posebne laboratorijske preiskave krvi, urina ali las, obstajajo pa tudi naprave, s katerimi se lahko natančno določi stopnjo težkih kovin v telesu.
V zagrebškem holističnem centru 5 elementov pod vodstvom dr. Jeannette Gjurić diagnostiko in zdravljenje izvajajo s preiskavami z bioresonanco. “Bioresonanca je zelo sofisticiran diagnostični in terapevtski postopek, ki izhaja iz znanstveno dokazanega dejstva, da vse žive organizme obdaja elektromagnetno polje. Vsaka telesna celica seva specifično valovno dolžino; vse v telesu deluje na določeni frekvenci. Če so frekvence organa ali dela telesa motene, nastane energijski zastoj, torej blokada. Energijski pretoki se lahko z bioresonanco, ki popravlja patološke frekvence, ponovno uravnovesijo.
Z bioresonanco tako dosežemo odličen rezultat pri diagnosticiranju in zdravljenju alergij, okužb, intolerance na hrano, prebavnih težav in preobremenitev organizma s težkimi kovinami,” pravi specialistka anesteziologije, reanimacije in intenzivne medicine ter tradicionalne kitajske medicine in dodaja, da je pri čiščenju organizma ključna prehrana.
“Težke kovine se rade vežejo na maščobno tkivo. Dvakrat letno bi morali narediti razstrupljanje jeter, kar pomaga pri odstranjevanju težkih kovin iz maščobnega tkiva. Lahko naredite razstrupljanje na primer iz pripravka artičoke ob jemanju cinka in selena,” priporoča Gjurićeva.
Ajurvedski sistem za čiščenje od težkih kovin uporablja zdravila – zelišča in posebne pripravke, ki pospešujejo defekacijo, tj. izločanje preko blata, in delujejo tudi kot diuretiki ter ščitijo jetra in ledvice – med zdravljenjem močno povezanih manifestacij.
Zanimivo je omeniti, da ajurveda priporoča opazovanje simptomov, povezanih s toksičnostjo težkih kovin, pri uporabi katere koli formulacije, ki vsebuje težke kovine. V klasičnem besedilu tradicionalne medicine ajurvede se uporabljajo protistrupi za večino težkih kovin. Vendar pa je zaradi pomanjkanja kliničnih dokazov težko trditi o njihovi učinkovitosti. Po drugi strani pa ni dokazov, da so ajurvedski protistrupi neučinkoviti. “Zato je na podlagi klinične prakse ajurvede v Indiji mogoče trditi, da imajo lahko protistrupi farmakološke učinke, ki lahko pomagajo pri čiščenju težkih kovin iz telesa,” navaja dr. Wardha.
Izločanje težkih kovin iz organizma
“Če je diagnoza v začetni fazi, to rešujemo z zeliščnimi zdravili, specifičnimi diuretiki, odvajali, čistili ter posebnimi zdravili za zaščito organov. Imunomodulatorna zdravila pomagajo premagati toksičnost. Zato je treba ajurvedska zdravila jemati pod nadzorom ajurvedskega zdravnika,” opozarja dr. Milind Sajanwar – Wardha.
V komplementarni medicini se večinoma uporablja kelacijska terapija, s katero iz telesa izločajo težke kovine. Kelator je snov, ki nase veže toksične kovine (npr. svinec, kadmij, živo srebro) in kovine, ki jih organizem sicer potrebuje, a se v njem nahajajo na nepravih mestih, in jih tako odstrani iz organizma. Kelacijska snov deluje kot klešče, ki zagrabijo kovinski ion, ta pa se nato izloči iz telesa z urinom.
Poleg medicinsko standardiziranih pripravkov obstajajo številna živila, ki jim pripisujejo kelacijske lastnosti. Ugledni zagovornik za naravno čiščenje težkih kovin je Anthony William, avtor več knjižnih uspešnic, ki so bile izdane tudi v slovenščini pri založbi Primus, med katerimi so Medicinski medij; Hrana, ki spremeni življenje; Zdravljenje ščitnice; Reševanje jeter ter Očistite se in ozdravite.
Williamov protokol za čiščenje telesa je razstrupljevalni smuti težkih kovin, ki je pridobil številne privržence po vsem svetu. Napitek je sestavljen iz živil, ki so usklajena tako, da delujejo sinergijsko pri ekstrakciji težkih kovin. Smuti vsebuje borovnice, koriander, alge dulse, spirulino in izvleček ječmenove trave, dodamo pa mu še pomarančo in banano.
Katera riba je najbolj varna?
Williams poudarja, da je treba uživati čim več divje in (ali) organsko pridelane hrane.
Kako pa se v resnici lahko držimo tega priporočila oziroma ali lahko preverimo, če je hrana (ne)čista?
Vzemimo za primer morsko ribo, ki jo običajno uvrščajo med zdravo prehrano, a je po drugi strani med najbolj razvpitimi živili, ko gre za težke kovine. Ribe iz vode absorbirajo vse kovine, če je ta onesnažena.
Po uradnih podatkih projekta “Ribe Hrvaške” Jadransko morje na srečo ne sodi med morja, onesnažena s težkimi kovinami, in kakovost tako divjih kot gojenih rib je pod strogim nadzorom. Prav zato se priporoča lokalna, preverjena riba.
Vsekakor pa se priporoča manjši vnos tune, mečarice in njihovih sorodnih vrst, če niso zajamčene kakovosti.
Omenjene vrste so namreč dolgoživi plenilci na vrhu prehranjevalne verige v morskem ekosistemu, zato se v njih sčasoma bioakumulirajo večje količine živega srebra.
Najbolj zdrava izbira je majhna plava riba – sardela, inčuni, skuše, lokarde; njihova življenjska doba je precej krajša, male ribe pa imajo zelo malo ali nič bioakumulacije težkih kovin, navajajo v projektu “Ribe Hrvaške”.
Na splošno se smatra, da so v hrvaškem morju količine težkih kovin minimalne, kar pa predpisujejo s strogimi določbami Evropske agencije za varnost hrane (EFSA).
Močna fitohranila in minerali
Naravna živila iz neonesnaženih okolij vsebujejo številne snovi, ki so priporočljive za lažje razstrupljanje od težkih kovin. Rezultati obsežne analize svetovnih raziskav o težkih kovinah, ki je bila objavljena na znanstveni platformi Science Direct, navajajo številna fitohranila kot močne izločevalce težkih kovin.
Med njimi so kurkumin (glavna aktivna sestavina kurkume), apigenin (najdemo ga v zeleni, peteršilju in kamilici), silimarin, znan tudi kot pegasti badelj, piperin iz črnega popra, katehini iz zelenega čaja in drugi. Priporočajo tudi živila, bogata s klorofilom (klorela), in pripravke iz minerala zeolita, ki je znan po izjemnem razstrupljevalnem učinku.
Ivana Vodogažec, Maja Sotošek
Članek je bil prvotno objavljen v tiskani reviji Sensa