Ko se boste potopili globoko vase, boste najprej odkrili resnico, nato boste izsledili zavest, nato pa se boste dokopali do blaženosti. Blaženost je najgloblje - in najgloblje je tudi najvišje.
Blaženost ni užitek; užitek je telesen in trenuten. Tudi sreča ni
blaženost; sreča je psihološki pojav - malo globlji kot užitek, toda samo malo. Užitek je zgolj na površini kože, sreča pa je pod kožo. Vendar le malo opraskajte kožo in že bo izginila. Sreča nima pravih korenin, ker je samo miselna.
Blaženost ni niti telesna niti umska; prav zato ima neskončno globino.Blaženost je vaša duša, vaša prava narava, vaše bitje. Užitek pride in odide; sreča se godi in izpuhti. Blaženost je za vedno, je večna.
Četudi se je ne zavedate, je tam, prisotna kot podvodni tok; treba jo je le odkriti.
In to je vse, kar moram tu storiti: da vam pomagam odkriti.
Izvir znotraj vašega bitja, da boste lahko odkrili podvodni utrip blaženosti.
Ko se boste potopili globoko vase, boste najprej odkrili resnico, nato boste izsledili zavest, nato pa se boste dokopali do blaženosti. Blaženost je najgloblje - in najgloblje je tudi najvišje.
Bog je samo ime za blaženost. Bog ni oseba. Sama predstava o Bogu kot osebi je zavedla človestvo. Bog je izkušnja; izkušnja, ki je onkraj telesa-uma; izkušnja, ki se skriva v vas in je že od nekdaj tam. Ni vam je treba ustvariti; ni potrebe, da jo iščete drugje; samo potopiti se morate globoko vase.
Iskanje pomeni preobrat navznoter, pomeni raziskovanje svoje notranjosti. Nisem proti zunanjosti - zunanjost je lepa - toda,
Če ne poznate svoje notranjosti, da ne poznate svojega notranjega sveta, tudi vaša zunanjost ne more biti posebej lepa.
Zunanjost ima lahko globino, lepoto in radost le, če ste zakoreninjeni v svojih lastnih virih.
Če drevo želi segati visoko v nebo, če se želi dotakniti zvezd in šepetati z oblaki, mora najprej s koreninami seči v zemlio, kolikor lahko globoko.
Čim globlje so korenine, tem višje se lahko povzpne drevo. In enako velja za notranjost in zunanjost: tem globlje so korenine v notranjost, večji bo vaš doseg v zunanjost.
Če se vaše korenine resnično dotikajo vašega vira blaženosti, potem vaše veje cvetijo. V preteklosti so religije poskušale ustvariti delitev med zunanjim in notranjim – to je bil nazadnjaški odnos. Ker so videli, da se ljudje, posvetni ljudje, preveč ukvarjajo z zunanjostjo, so se obrnili v nasprotni pol: začeli so se ukvarjati, preveč ukvarjati z notranjostjo. S tem so ustvarili razkol in ta razkol je bil ena od največjih katastrof, kar jih je človestvo utrpelo doslej: ustvaril je shizofreno človestvo.
Zunanjost in notranjost sta videti kot medsebojna sovražnika; posveten človek tega sveta in človek iz onega sveta sta videti kot sovražnika. Človek iz materialnega sveta je grešnik in človek iz duhovnega sveta je svetnik.
Iskalec mora biti oboje: v tem svetu, vendar ne od tega sveta, s koreninami v
notranjosti in cvetovi v zunanjosti.
Ni mu treba pobegniti v Himalajo, v samostan; živi lahko na tržnici, pa vendar živi tiho, mirno, ljubeče, meditativno. Samo tako lahko ustvarimo celovito človeško bitje.
In biti celovit zame pomeni biti svet. Notranjost pa ni edina dimenzija svetosti; zunanjost je enako sveta.
Ampak zagotovo morajo najprej zrasti korenine, šele potem lahko sledijo veje.
Če najprej zraste drevo, bo padlo, saj ne bo stabilno.
Iskalec mora najprej postati vse bolj meditativen, vse bolj blažen, takrat bo na zunanji strani naravno začel poganjati novo listje, vse bolj zeleneti, se
dvigovati. In ko so korenine nahranjene z notranjo blaženostjo, se bodo veje prej ali slej odele s cvetovi. To je trenutek, ko človek postane buda…
Iz knjige Vrnitev k sebi (Osho) založba PRIMUS
Preberite še:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
