Smo v času velikega simboličnega praznika, ki govori o zmagi duha nad smrtjo. Toda razvoj človeštva je zašel tako daleč v smeri materializma, da si ne znamo več predstavljati, kaj zmaga duha nad smrtjo zares pomeni. Dokler tega ne razumemo, so vse razprave o tem prazno pleteničenje. Rudolf Steiner je o tem spregovoril v svojem predavanju 'Ostern misterium der zukunft'.
Za razjasnitev se je treba poglobiti v preteklost, prav do sredine atlantidskega časa, ko je človeška civilizacija cvetela na kontinentu Atlantida. Zavest atlantidskega človeka je bila bistveno drugačna od današnje. Etrsko telo človeka je bilo večje in je v predelu glave segalo daleč preko meja fizičnega telesa.
Budnost in sanje so si bili mnogo bliže kot danes. Stik z astralnim svetom je bil močan in je omogočal sprejem vtisov iz duhovnega sveta, ki ga je človek razločno zaznaval. Fizične stvarnosti pa ni videl v ostro začrtanih slikah, kot to vidimo zdaj, temveč so bile slike mnogo bolj nejasne in neostre, nekoliko meglene, obdane z barvnimi odtenki aure.
Barve še niso bile tako puste, kot jih vidimo danes, pa tudi zvoki so bili bogatejši. Spekter občutkov in vtisov o živih bitjih in predmetih je prinašal tudi danes nepredstavljive informacije o njihovem notranjem, duševnem življenju.
S tako bogato senzitivnostjo je atlantidski človek zaznaval tudi duhovna bitja, bogove, angele, deve in razna vilinska bitja, ki nimajo fizičnih teles. O teh bitjih, ki so jih nekoč ljudje zaznavali tako jasno, kot mi danes dogajanja v fizičnem svetu, govorijo sage in miti starodavnih ljudstev. Jasnovidnost in duhovna izkustva so bili v tistih davnih časih nekaj navadnega. Religije v današnjem smislu takrat niso potrebovali; to, o čemer govorijo, je bilo za ljudi atlantidskega časa dejstvo.
Po potopu Atlantide je prišlo do pospešenega omejevanja zavesti na materialni svet. Etrsko telo se je zmanjševalo in se naposled skoraj prekrilo s fizičnim telesom. Stik z duhovnim svetom je slabel, krepil pa se je pogled na fizične stvari, katerih slike so postajale vse ostrejše, z vse bolj določenimi, ostrimi mejami in enotnimi barvnimi površinami.
Ko se je etrsko telo popolnoma potopilo v fizično telo, sta bila človeku jasnovidnost in zaznavanje duhovnega sveta povsem odvzeta. Človek ni več mogel gledati v notranjost stvari; na stvareh iz fizičnega sveta je opažal le še površino.
Preživeli prebivalci Atlantide so na različnih koncih sveta osnovali nova ljudstva in kulture današnje, pete človeške rase – tibetansko, sumersko, egipčansko, babilonsko, grško, rimsko ... Modrosti in spominov iz prejšnjega stanja zavesti, o katerih govorijo sage in miti, ni bilo več mogoče preprosto preveriti z navadno zaznavo; zavest učencev je bilo treba prilagoditi s postopki iniciacije.
Dandanes se je človek v materialnost potopil tako globoko, da je izgubil vero in zavest o svojem duhovnem poreklu. Mnogi ljudje se duhovnosti posmehujejo in obstoj nematerialnih svetov popolnoma zanikajo. Religija danes ohranja vez z bogastvom duhovnega sveta za tiste, katerih zavedanje njihovega duhovnega porekla še ni zamrlo, za nekatere pa je obiskovanje svetih hramov le stvar tradicije. Kot vsak človekov izum so religije daleč od popolnosti, a so dragocen pripomoček za ohranjanje naše duhovne zavesti.
Velika noč je edinstvena priložnost, da se spomnimo svojega duhovnega porekla. Kozmični Kristus se je utelesil v fizično telo v odločilnem trenutku, prav ob poldnevu kozmičnega dne pete rase, da bi človeka, utapljajočega se v materialnosti, spet popeljal v duhovnost. Utelesil se je v telo Jezusa, da bi človeštvu pokazal tisto, kar je bilo atlantidskemu človeku povsem jasno. S svojo zmago nad smrtjo je z lastnim zgledom izpričal, kako mora človek živeti, da bi se lahko vrnil v svoj duhovni dom in bil deležen bogastva in lepote, ki čakata, da se prebudi.
Zoran Železnikar, www.prisluhni.si
Poglejte si še: Marjan Ogorevc: "Družba ima veliko težav zaradi nezaželenih otrok"