Poseben dar, da ostanemo živi tudi, ko vsi notranji mehanizmi kontrole kričijo k temu, da se moramo zaščititi pred bolečino, otopiti. Ker ostanem odprta in ranljiva, s tem lažje privabim v svoje okolje ljudi, ki jih imam srčno rada, čustva doživljam veliko bolj barvito in ne živim več v ohromljajočem strahu pred svojo ranljivostjo.
Iz članka: Čas je, da se prebudimo in zavestno kolektivno dozorimo