Vsi naši odnosi so na nek način odsev prvega odnosa, ki smo ga imeli z našimi starši.
J. Bowlby in M. Ainsworth sta zasnovala teorijo navezanosti, ki se opira na razvojno psihologijo, psihoanalizo, procesiranje informacij in etologijo.
V svoji osnovi temelji na eksperimentu, v katerem so v sobi zbrali mame in njihove otroke. Mame so nato prosili, naj stopijo iz sobe in pustijo otroke same z raziskovalci. Nekateri otroci so se odzvali z jokom, drugi ne. Njihov odziv je postal znan kot tip navezanosti, teorijo pa so s časoma razširili še na druga področja – na kasnejše medosebne odnose v našem življenju.
4 tipi navezanosti
1. Varen
Ljudje z varnim tipom navezanosti so samozavestni in žilavi. Po neuspehu se zlahka vrnejo spet nazaj, saj so se kot otroci počutili podprte in varne. Kot otroci so imeli stabilen in varen odnos s svojimi starši.
Kot odrasli sklepajo zdrave in pozitivne odnose. So samozavestni, imajo občutek lastne vrednosti in močne temelje za samospoštovanje. V razmerju podpirajo svoje partnerje in niso odvisni. Svojega partnerja spodbujajo k svobodi in osebnemu prostoru. Uživajo v svoji neodvisnosti in iščejo partnerje, ki jim bodo polepšali življenje, in ne da bi jih »dopolnjevali«, saj se počutijo celi tudi brez partnerja. Osebe z varnim tipom navezanosti niso »popolne«, a so bile v otroštvu opremeljene z orodji za premagovanje slabih trenutkov.
2. Izogibajoč
Kot otroci se ljudje s tem tipom navezanosti zdijo samozavestni in samozadostni – vendar so čustveno zaprti. Ne marajo kazati svojih čustev in ne sprejemajo ranljivosti ali čustvene intimnosti. Njihova nepripravljenost do čustvene intimnosti izvira iz pomanjkanja čustvene povezave s starši – eden ali oba starša sta bila čustveno nedosegljiva, ali pa sta se na otrokovo izražanje čustev odzvala z malodušjem.
Ljudje z izogibajočim slogom navezanosti kot odrasli ohranjajo čustveno distanco do drugih in se izogibajo situacijam, kjer bi lahko bili čustveno ogroženi. Ta distanca povzroča težave pri oblikovanju odnosov – nikoli se ne odprejo drugim in posledično ne uspejo ustvariti globokih povezav.
V razmerju lahko svoje partnerje odrivajo stran od sebe in omejujejo svoje čustveno izražanje. Vendar tak slog navezanosti ni nespremenljiv – če se je oseba pripravljena spremeniti in postati bolj odprta in ranljiva, je to mogoče. Pogovor s terapevtom je lahko dober začetek.
3. Tesnoben/zaskrbljen/nezaupljiv
Raziskava kaže, da se ta slog navezanosti razvije v prvih 18 mesecih otrokovega življenja. Zaskrbljen (tudi anksiozno-ambivalenten) slog navezanosti izhaja iz nedoslednosti staršev pri odgovarjanju na otrokove potrebe. To ne pomeni, da je starš otroka namerno ignoriral – pomeni, da je otrok to tako dojel.
Recimo, da otrok joče in starš pohiti, da bi ga potolažil. Naslednjič, ko se zgodi podobno, pa se starš odloči, da bo otroku pustil, da se pomiri sam. Ko je otrok drugič zajokal, je pričakoval starševo pomoč, in ker je ni dobil, je postal zmeden. Ta nepredvidljivost ustvarja zaskrbljen stil navezanosti. Odnos niha iz ene skrajnosti v drugo. Otrok postane nezaupljiv do svojega skrbnika, a si hkrati obupno želi njegove naklonjenosti.
Kot odrasli, ljudje z zaskrbljenim stilom navezanosti pogosto dvomijo v svoje odnose. Obupno si želijo ljubezni drugih, vendar pogosto dvomijo v ljubezen, ki jo prejmejo. Doživljajo veliko negotovosti in iščejo nenehno zagotovilo in potrditev.
Ljudje s tem slogom navezanosti imajo nizko samopodobo in močno notranjo kritiko. Poleg pogostih dvomov, jih je strah tudi zavrnitve. V razmerju so tisti, ki postanejo živčni, če na njihovo sporočilo ne dobijo takojšnjega odgovora.
Takšen tip navezanosti se mora naučiti, kako svoje potrebe neposredno izraziti partnerju ali drugim osebam, s katerimi interagira.
4. Neorganiziran
Ta tip navezanosti je podoben izogibajočemu slogu, vendar z eno razliko. Ljudje s tem slogom navezanosti se ne le izogibajo čustveni intimnosti, vendar se je tudi bojijo. To je rezultat odraščanja v nasilnem in krutem domu. Pogosto imajo starše, ki so bili močno travmatizirani.
Odraščanje v nestabilnem okolju lahko pomembno vpliva na človekove odnose. Kot otroci so se počutili ločeni od svojih skrbnikov in v interakciji z njimi občutili stres. Morda so se naučili, da jim ne smejo zaupati, kar pa se je kasneje preneslo tudi na druge ljudi. Naučili so se tudi ločiti od svojih čustev (in posledično sebe) v težkih trenutkih.
Kot odrasli so ljudje s tem slogom navezanosti hladni, distancirani. Partnerja odrivajo stran, a hkrati želijo biti z njimi. Posledično se lahko njihovo vedenje zdi nepredvidljivo in nedosledno.
Tako kot za vsak stil navezanosti tudi tu velja, da nič ni vklesano v kamen.
Vedno lahko začnemo delati na sebi in naredimo spremembe, če si to zares želimo.
V katerem tipu navezanosti ste se prepoznali vi?
Vir: psych2go.net
- Preberite si še: 7 projekcij, ki jih doživimo v partnerstvu (izjemno pomembno)
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel
