Obrambni mehanizmi po Freudu: 8 strategij obrambe ega

15. 5. 2024 | Uredništvo
Deli
Obrambni mehanizmi po Freudu: 8 strategij obrambe ega (foto: profimedia)
profimedia

"Ego ni gospodar v svoji lastni hiši." - Sigmund Freud

Obrambni mehanizmi so psihološke strategije, ki jih ljudje nezavedno uporabljajo za zaščito svojega ega pred anksioznostjo, socialnimi sankcijami ali za soočanje s konflikti med notranjimi željami in zunanjo realnostjo. Sigmund Freud, ustanovitelj psihoanalize, je te mehanizme raziskoval skupaj s svojo hčerko, Anno Freud, ki je pomembno prispevala k njihovemu razumevanju in sistematizaciji.

Obrambni mehanizmi kot funkcije ega

Obrambni mehanizmi so funkcije ega v Freudovi psihoanalitični teoriji.

Ego jih uporablja za obvladovanje konfliktov med id-om (nezavednimi željami in instinkti), superegom (moralnimi in družbenimi normami) ter zahtevami resničnega sveta. 

Ob tem je pomembno razumeti, da so obrambni mehanizmi nezavedni procesi, ki jih ego uporablja, da bi zmanjšal anksioznost, ki nastane vsled teh konfliktov.

Ego torej ne nadzoruje obrambnih mehanizmov na zavestni ravni. Ti mehanizmi se sprožijo samodejno, da zaščitijo posameznika pred notranjo tesnobo in stresom. To pomeni, da se aktivirajo brez zavestne odločitve ali razumevanja posameznika. Na primer, oseba se morda sploh ne bo zavedala, da uporablja zanikanje ali projekcijo kot način za soočanje z bolečimi občutki ali situacijami.

V tem kontekstu so obrambni mehanizmi bistveni za ohranjanje psihološkega ravnovesja in omogočajo egu, da nadaljuje svoje delovanje kljub potencialno travmatičnim notranjim ali zunanjim pritiskom.

Obrambni mehanizmi so temeljni za normalno psihološko funkcioniranje, problematični postanejo le, če so prekomerno uporabljeni ali če preprečujejo ustrezen čustveni razvoj in soočanje z resničnostjo.

Obrambni mehanizmi po Freudu

1. Represija

Razlaga: Represija je nezavedno blokiranje neprijetnih čustev, spominov ali misli iz zavedne zavesti. Je temeljni mehanizem, ki omogoča delovanje drugih obrambnih mehanizmov. 

Primer: Oseba, ki je v otroštvu doživela travmatičen dogodek, se tega dogodka morda ne spominja jasno ali sploh ne. Čeprav se ne spominja dogodka, lahko še vedno čuti njegove učinke v obliki anksioznosti ali strahov.

2. Regresija

Razlaga: Regresija je vračanje na prejšnje stopnje razvoja, kjer so obnašanja bila bolj otročja, a varna in udobna, zlasti v stresnih obdobjih. 

Primer: Ko odrasla oseba doživi zavrnitev v romantičnem odnosu, se lahko začne obnašati otročje, npr. jokati ali trmoglaviti, kot način za pridobivanje sočutja ali pozornosti.

3. Premestitev

Razlaga: Premestitev se nanaša na prenos čustev, impulzov ali želja z ene osebe ali objekta na drugega, ki je manj grozeč. 

Primer: Če je nekdo jezen na svojega šefa, vendar se počuti preveč ogroženega, da bi izrazil ta čustva neposredno, lahko doma nepričakovano vzroji prepir s svojim partnerjem.

4. Racionalizacija

Razlaga: Racionalizacija vključuje uporabo razumnih, a pogosto neresničnih izgovorov za razlago in upravičevanje nezaželenega vedenja ali občutkov. 

Primer: Oseba, ki ni uspela na izpitu, si lahko reče, da izpit ni bil pomemben ali da učitelj postavlja nerealna vprašanja, namesto da bi priznala lastno pomanjkanje pripravljenosti.

5. Zanikanje

Razlaga: Zanikanje je popolna zavrnitev priznanja resničnosti neprijetnega dejstva, dogodka ali čustva. 

Primer: Oseba, ki ima očitne zdravstvene težave, kot so bolečine v prsih, lahko zanika resnost svojega stanja in se izogiba iskanju medicinske pomoči.

6. Projekcija

Razlaga: Projekcija vključuje pripisovanje lastnih nesprejemljivih občutkov, želja ali impulzov drugim osebam. 

Primer: Če nekdo nenehno čuti neupravičeno ljubosumje do svojega partnerja, lahko obtoži partnerja, da je ljubosumen, namesto da bi priznal svoje lastne občutke.

7. Sublimacija

Razlaga: Sublimacija je obrambni mehanizem, pri katerem se nezavedni impulzi kanalizirajo v družbeno sprejemljive oblike izražanja. 

Primer: Oseba, ki doživlja agresivne impulze, se lahko odloči za sodelovanje v kontaktnih športih, kot je boks, kjer lahko izrazi svojo agresivnost na sprejemljiv način.

8. Reakcijska tvorba

Razlaga: Reakcijska tvorba se zgodi, ko oseba pretirava ali izraža nasprotne občutke svojim resničnim čustvom, da bi skrila svoje prave impulze. 

Primer: Oseba, ki v resnici močno ne mara nekoga, lahko pretirano izraža prijateljstvo in naklonjenost do te osebe, da prikrije svoja prava čustva.

Ti mehanizmi služijo kot načini za ohranjanje psihičnega ravnovesja, čeprav lahko včasih vodijo do nezdravih ali disfunkcionalnih vzorcev vedenja, če se uporabljajo prekomerno.

Obrambni mehanizmi po Jungu

Carl Jung je bil dobro seznanjen s koncepti obrambnih mehanizmov, ki jih je razvil njegov mentor Sigmund Freud, vendar je svoj pristop k njim prilagodil v skladu s svojimi teoretičnimi predpostavkami.

Jung je tako razlikoval med osebnim nezavednim, ki je podobno Freudovemu konceptu nezavednega, in kolektivnim nezavednim, ki je skupna psihična dediščina človeštva, vsebujoča arhetipe in univerzalne simbole. Ta dodaten sloj nezavednega je vplival na njegov pogled na obrambne mehanizme, ki so bili pri njem povezani s kompleksi in arhetipi.

Jung je verjel tudi v proces individuacije, v katerem oseba stremi k celovitosti in integraciji različnih aspektov svoje psihe. V tem procesu so obrambni mehanizmi razumljeni kot deli dinamike ega, ki pomagajo ali ovirajo osebni razvoj. Za razliko od Freuda, ki je obrambne mehanizme pogosto videl kot patološke ali kot vzrok za nevroze, je Jung poudarjal njihovo vlogo v osebnem in duhovnem razvoju.

Lahko bi skratka sklenili, da je bil Jungov pristop k obrambnim mehanizmom usmerjen predvsem v razumevanje celotne psihične strukture in dinamike ter v potencial za rast, ki ga ti mehanizmi predstavljajo v procesu individuacije.

Preberite si tudi:

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu