Pisanje o bolečini in trpljenju je zagotovo eno najzahtevnejših, saj se dotika nečesa globoko človeškega, ki je edinstveno za našo izkušnjo življenja na Zemlji.
Priznam, da sem dolgo časa verjela, da je trpljenje povsem nepotrebna sestavina življenja, in v resnici še vedno verjamem, da večji del trpljenja lahko premagamo.
A pomembno je zavedanje o razlikovanju trenutne bolečine, ki nas svari, usmerja, ščiti, varuje in usmerja v spremembo, ter dolgega trpljenja, v katerem pasivno, nemočno in otopelo sprejemamo svet in se z njim tako identificiramo, da celo glorificiramo trpljenje samo in se mu predajamo.
Kot je Buda dejal že stoletja nazaj: bolečina je neizogibna, trpljenje pa ne.
Vsi poznamo trpljenje in vsi smo že izkusili bolečino
V dobrem ali slabem smo šli skozi dogodke ali obdobja v naših življenjih, kjer je bila prisotna bolečina … bolečina izgube, bolečina žalosti, bolečina zaradi zavrnitve, bolečina ob občutku osamljenosti, bolečina ob občutku zapuščenosti. Oblik bolečine je najbrž toliko, kolikor je izkustev ljudi.
Ali res moramo trpeti, da bi se spremenili in da bi rasli?
Proces bolečine nas popelje v globino našega bitja in ima izjemen transformacijski potencial, na drugi strani pa prav tako lahko postane travmatičen in škodljiv, če postane dolgotrajno trpljenje, ki nas močno prevzame. Ko bolečine ne obravnavamo kot transformacijske sile, ko jo (namerno) spregledamo, ne slišimo, prezremo, se ta pogosto spremeni v trpljenje, kjer obstaja možnost, da »obtičimo v procesu« dlje časa, kot je za nas zdravo.
Trenutna bolečina lahko postane sprožilec za čustva, ki so bila iz preteklosti potlačena v naši podzavesti. Gabor Mate trdi, da »travma ni tisto, kar se ti zgodi, ampak tisto, kar se zgodi v tebi kot posledica tega, kar se ti je zgodilo«. Ko je travma prisotna v našem telesu, umu in podzavesti, je vedno prisotna v »ozadju« kot brenčeči zvok, in ko se sproži, na površje pripelje stara čustva in naše samodejne reakcije. Ena od naših običajnih reakcij na bolečino in trpljenje je, da se v njej počutimo sami ali da bi se morali z njo »soočiti« sami.
Pomembno je poiskati podporo
Za začetek je zelo pomembno, da se sploh zavedamo, kako pomembno je, da iščemo podporo. V idealnem primeru bi se torej boleč dogodek obravnaval tako, da smo v takšni situaciji celostno podprti. Osvobajajoče je namreč ostati povezan s človeško in duhovno podporo skozi boleče faze življenja in vedeti, da v tem nismo sami.
Vendar pa pogosto zaradi naše zgodnje pogojenosti na bolečino reagiramo s podzavestnim avtomatizmom vračanja v samoizolacijo (notranja izolacija, socialna izolacija itd.), kjer globoko v svojem bitju verjamemo, da smo »v njej« sami.
Obstaja rek, ki pravi nekako takole: Najslabše pri trpljenju je, da se globoko v sebi počutimo, kot da smo odrezani od dobrohotnosti življenja, od samega vira, od občutka pripadnosti in da smo prepuščeni sami sebi. Da smo v temi. To ni več bolečina, tu se začne trpljenje. Trpljenje leži v tej nezavedni psihološki reakciji na bolečino, v kateri smo odrezani, izolirani in sami.
Trpimo, kadar verjamemo, da smo »odrezani od Vira«
Duhovno največje trpljenje se začne, ko nas v izkušnji bolečine privede do tega, da verjamemo ali pridemo do (neresničnega, a močnega) prepričanja, da smo »odrezani od Vira«. Prav v tem globokem notranjem duhovnem razkolu oziroma njegovem zaznavanju se začne pravo trpljenje.
Stari modreci bi rekli, da je to trpljenje iluzija, ker je naše dojemanje, da smo odrezani od Vira, Duha ali duhovnega kraljestva, iluzija. Toda vsi, ki so to doživeli, dobro vedo, da so čustva in stanje bivanja, ki jih prinaša tovrstno trpljenje, zelo resnična in vplivajo tako na psiho kot na telo.
Kako prepoznati namen svoje duše? Kliknite tukaj.
Ali lahko pozdravimo to globoko temeljno prepričanje o tem, kdo smo?
Verjamem, da so na to vprašanje odgovorili modreci razvitih kultur že pred tisočletji. Nujno je, da si prizadevamo za zdravljenje nezavednega prepričanja, da smo sami in izolirani od Vira. Spoznanje, da smo povezani s svojim duhovnim domom, izvornim in duhovnim svetom, nas tako globoko ozdravi, da postane trpljenje izogibno, bolečina pa začasna faza z edinim namenom izkušnje, skozi katero smo rasli kot duše in ljudje.
Ko enkrat ozdravimo svoje dojemanje sebe in svojega mesta v vesolju in ko ponovno vzpostavimo ali ponovno povežemo svojo najglobljo povezavo z Duhovno dimenzijo – vemo, čutimo in si vedno znova pritrjujemo, da nismo sami.
Čutimo in doživljamo povezanost z drugimi, z ljudmi, naravo, samim življenjem in duhovnim področjem, ki je tu, da nam pomaga, nas podpira in vodi skozi. Naše življenje se obogati s to globoko povezanostjo in naše zdravljenje se nadaljuje v krogu podpore, ki nam ga duhovni svet ponuja prek nevidnih sfer in zemeljskih človeških povezav.
Kdor je že kdaj doživel lepoto duhovne dimenzije, se bo spomnil ljubezni, podpore in spodbude, ki nam jo dajejo »na drugi strani«.
Pogosto dobimo moč, ki so nam jo dala ta srečanja, da nadaljujemo po poti tega življenja in pogosto se nam pokaže, kako nismo sami. Mnogi so v svojih izkušnjah prepoznali tiste duše v našem življenju, s katerimi smo prišli na ta planet, da bi se podpirali, skupaj rasli in se učili drug od drugega.
Ko smo podprti in vemo, da smo, se bolečina zmanjša in naše trpljenje se lahko pozdravi.
Avtorica zapisa je Asya Širovnik Moškon
Preberite tudi:
- Če se želite zares PREBUDITI, se pripravite na TO
- Z dušo, ki vas najbolj rani, ste lahko najbolj povezani