Ali NACISTIČNA VZGOJA otrok še vedno vpliva na današnje otroke?

16. 3. 2023
Deli
Ali NACISTIČNA VZGOJA otrok še vedno vpliva na današnje otroke? (foto: profimedia)
profimedia

Ostre nacistične starševske smernice lahko še vedno vplivajo na današnje nemške otroke. Nacistični režim je nemške matere pozival, naj ignorirajo čustvene potrebe svojih malčkov – bolje je, da vzgajajo prekaljene vojake in sledilce. Raziskovalci pravijo, da lahko škodljivi učinki tega učenja vplivajo tudi na današnje generacije. 

Leta 1934 je zdravnica Johanna Haarer izdala knjigo Nemška mati in njen prvi otrok. Njeni nasveti so bili vodilo pri vzgoji otrok v tretjem rajhu. Priročnik je bil prodan v približno 1,2 milijona izvodih, od tega skoraj polovica po koncu vojne.

V knjigi je Haarer priporočala, da se otroke vzgaja s čim manj navezanostmi. Če je otrok jokal, to ni bil materin problem. Za vsako ceno se je bilo treba izogibati pretirani nežnosti!

Psihoterapevti se še danes bojijo, da je zaradi takšne vzgoje veliko otrok v Nemčiji razvilo težave z navezanostjo in da so se te težave prenesle tudi na naslednje generacije.

Renate Flens, Nemka v svojih 60-ih, ki trpi za depresijo, pove svojemu psihoterapevtu, da bi rada imela rada svoje otroke, a preprosto ne (z)more. S terapevtom kmalu ugotovita, da so njene težave zakoreninjene v njeni frustraciji, ker drugim ne more dovoliti, da bi se ji približali. Po dolgih pogovorih ugotovita še nekaj: dejavnik, ki prispeva k temu, so lahko prav nauki o vzgoji otrok Johanne Haarer, zdravnice, katere knjige so bile napisane v času nacizma in namenjene vzgoji otrok, da bodo služili voditelju. 

Renate se je rodila po drugi svetovni vojni, vendar so bile Haarerjeve knjige še vedno priljubljene v njenem povojnem otroštvu, kjer so številna gospodinjstva imela izvod omenjene knjige, ki je izhajala desetletja (na koncu očiščena najbolj spornega nacističnega jezika). Renate se je spomnila, da je videla eno od Haarerjevih knjig na knjižni polici svojih staršev.

Renatina zgodba, ki jo je povedal njen terapevt, ponazarja vprašanje, ki skrbi številne strokovnjake za duševno zdravje v Nemčiji: Haarerjeve ideje morda še vedno škodijo čustvenemu zdravju njenih državljanov.

Verjetno najbolj škodljivo vodilo knjige je bilo, da je matere pozvala, naj ignorirajo čustvene potrebe svojih dojenčkov.

Nacisti so želeli otroke, ki so žilavi, nečustveni in brez empatije ter šibko navezani na druge. Če je celotna generacija vzgojena tako, da se izogiba ustvarjanju vezi z drugimi, se strokovnjaki sprašujejo, kako naj se člani naslednje generacije izognejo ponovitvi te težnje pri svojih otrocih in vnukih?

»To je že dolgo vprašanje med analitiki in raziskovalci navezanosti, vendar ga splošna javnost ignorira,« pravi Klaus Grossmann, upokojeni vodilni raziskovalec navezanosti med materjo in otrokom z Univerze v Regensburgu.

HAARERJEVI NAUKI

Johanna Haarer je bila pulmologinja, ki so jo nacisti kljub temu, da ni imela pediatrične izobrazbe, hvalili kot strokovnjaka za vzgojo otrok. Priporočila iz njene knjige, ki je bila prvotno objavljena leta 1934, so bila vključena v program usposabljanja mater, ki je bil zasnovan tako, da je vsem nemškim ženskam privzgojil ustrezna pravila za nego dojenčkov.

Od aprila 1943 je skozi ta program šlo najmanj tri milijone Nemk. Poleg tega je knjiga v otroških vrtcih in vrtcih dobila skoraj svetopisemski status.

Čeprav otroci potrebujejo občutljiv fizični in čustveni stik, da zgradijo zdravo navezanost in lahko odrastejo, Haarer priporoča, da je takšna skrb čim manjša, tudi takrat, ko nosijo otroka. To stališče je jasno prikazano na slikah v njenih knjigah: matere držijo svoje otroke tako, da imajo z njim čim manj stikov.

Haarer je na otroke, zlasti dojenčke, gledala kot na nadlogo, katere voljo je bilo treba zlomiti. »Otroka je treba nahraniti, okopati in posušiti; ostalo naj bo popolnoma sam,« je svetovala. Priporočila je, da so otroci po porodu izolirani 24 ur. Namesto »neokusno popačenega 'otroškega jezika'« naj mati z otrokom govori samo v »razumni nemščini«. In če otrok joka, naj joka.

Čas spanja ni bil izjema. Haarer je zapisala: »Najbolje je, če je otrok v svoji sobi, kjer ga lahko pustite samega. Če začne otrok jokati, ga je najbolje ignorirati: Karkoli že počnete, ne dvigujte otroka iz postelje, ne nosite ga naokrog, ne zibljite ga, božajte, držite v naročju in ga niti ne dojite. V nasprotnem primeru bo otrok hitro razumel, da mora samo jokati, da pritegne sočutno dušo in postane predmet skrbi. V kratkem času bo zahteval to storitev kot pravico, ne bo vam dal miru, dokler ga spet ne boste nosili, dali v zibelko ali božali – in s tem bo postal majhen, a neizprosen hišni tiran!«

Haarerjeva je bila po porazu Nemčije leta 1945 nekaj časa zaprta in je izgubila dovoljenje za opravljanje medicinske dejavnosti. Po besedah dveh njenih hčera je kljub temu ostala navdušena nacistka. Umrla je leta 1988.

POSLEDICE DANES

Obstaja veliko razlogov za domnevo, da je vpliv Haarerjeve ostal še dolgo po vojni in da tudi danes še vedno vpliva na čustveno zdravje Nemcev, čeprav se starši ne zanašajo več na njene knjige.

Raziskovalci, zdravniki in psihologi domnevajo, da lahko navezanost in čustveni primanjkljaji (iz tistega obdobja) prispevajo k vrsti pojavov sodobnega življenja, vključno z nizko stopnjo rodnosti, številnimi ljudmi, ki živijo sami ali ločeni, in razširjenimi pojavi izgorelosti, depresije in duševnih bolezni na splošno. 

Kot ugotavlja Flensin terapevt, lahko pacienti čez nekaj časa razkrijejo svoj gnus nad lastnim telesom in priznajo, da upoštevajo stroga pravila prehranjevanja ali da ne morejo vzpostaviti tesnih odnosov z drugimi – kar je vse skladno z izidom Haarerjevinega režima vzgoje otrok.

Psihoterapevt Hartmut Radebold, nekdanji sodelavec Univerze v Kasslu, pravi, da so posledice resne težave v odnosih in identiteti ljudi. Grossman, ki se je upokojil leta 2003, je v porodnišnici nenehno opazoval prizore, kot je ta: Dojenček joka. Mati hiti proti njemu, a se ustavi, preden ga doseže. Čeprav je le nekaj metrov od svojega otroka, se ne trudi, da bi ga dvignila ali potolažila. "Ko smo matere vprašali, zakaj so to naredile, so vedno izjavile, da niso želele razvajati svojih otrok."

Haarerjeva priporočila so v nacistični dobi veljala za moderna in razglašena, da so znanstveno utemeljena. Kasnejše študije pa so pokazale, da so Haarerjevi nasveti resno travmatizirali otroke in očitno tudi nadaljne generacije. 

Grossmann pove, da so se otroci tako naučili, da karkoli naredijo, karkoli želijo sporočiti, to ne pomeni ničesar. Dojenčki doživljajo eksistencialni strah, ko so sami in lačni. Takšne izkušnje vodijo v obliko izjemnega nezaupanja in negotove navezanosti, ki otežuje vstopanje v odnose z drugimi ljudmi v kasnejšem življenju.

ZAKAJ SO MAME POSLUŠALE NASVETE?

Zakaj je toliko mater sledilo Haarerjevim nelogičnim nasvetom? Radebold, čigar raziskava se je osredotočila na generacijo otrok, rojenih med vojno, ugotavlja, da Haarerjevi pogledi na vzgojo otrok v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja niso bili všeč vsem, ampak so pritegnili predvsem dve skupini ljudi: starše, ki so se močno identificirali z nacističnim režimom in mlade ženske, ki so prihajale iz čustveno izjemno poškodovanih družin (predvsem zaradi prve svetovne vojne) in niso imele pojma, kaj pomeni dober odnos.

Če so se poleg tega njihovi možje borili na fronti – zaradi česar so bile prepuščene same sebi in so se počutile preobremenjene in negotove –, si lahko predstavljamo, da je bila žilavost, ki so jo promovirale Haarerjeve knjige, lahko zelo privlačna lastnost.

Seveda so bile stroge prakse vzgoje otrok nekaj običajnega že dolgo preden so na prizorišče prišli nacisti. Po Grossmannovem mnenju bi bila samo kultura, ki je že imela težnjo po trdoti, pripravljena uvesti takšne prakse v velikem obsegu

KAKŠEN STARŠ, TAKŠEN OTROK

Grossmannove ugotovitve tudi kažejo, da ko otroci odrastejo in imajo svoje otroke, svojo navezanost prenesejo na naslednjo generacijo. Metaanaliza iz leta 2016, ki so jo objavili Marije Verhage z univerze VU Amsterdam in njeni sodelavci, ki je analizirala podatke 4819 posameznikov, je potrdila, da se kakovost navezanosti prenaša iz generacije v generacijo.

Kako natančno se negativne izkušnje staršev iz otroštva prenašajo na lastne otroke, je še vedno predmet ugibanj. Vemo pa, da spremenjeni vzorci DNA lahko vplivajo na količino beljakovin, ki nastanejo iz gena, in ta vzorec se lahko prenaša iz generacije v generacijo. 

Starši se lahko spopadajo z lastnimi izkušnjami navezanosti in poskušajo svoje otroke vzgajati drugače. "Toda," pravi Grossman, "v stresnih trenutkih se pogosto vrnemo k naučenim, nezavednim vzorcem." Ta težnja je morda eden od razlogov, da se je najmlajša hči Johanne Haarer, Gertrud, odločila, da sama nikoli ne bo imela otrok. Leta 2012 se je javno soočila z dediščino svoje matere in napisala knjigo o življenju in idejah Johanne Haarer. Ko je govorila o svojem otroštvu v intervjuju za bavarsko televizijo, je Gertrud Haarer izjavila: "Očitno me je mama tako zatravmatizirala, da sem mislila, da sama nikoli ne bom zmogla vzgajati otrok."

Vir: scientificamerican.com, članek je bil prvotno objavljen v Gehirn&Geist 

Preberite si še: