Anita Ogulin: "Verjamem, da sem pretiravala v skrbi za druge. Da nisem hotela prisluhniti sporočilom lastnega telesa..."

Anita Ogulin, oseba, ki se razdaja za druge, jih rešuje iz osebnih, čustvenih, finančnih in brezizhodnih stisk. Neznance s pozitivo in optimizmom pobira s socialnega dna. Humanitarka, ki je svoje življenje posvetila delu in projektom, s katerimi riše nasmeh na obupane obraze. Spregovorila je o tem, kako se sooča s težko boleznijo, ki pa ji ni vzela moči, s katero je sposobna premagovati vse ovire. 

Anita Ogulin: "Verjamem, da sem pretiravala v skrbi za druge. Da nisem hotela prisluhniti sporočilom lastnega telesa..." (foto: osebni arhiv Anita Ogulin/fotomontaža) osebni arhiv Anita Ogulin/fotomontaža
30. 6. 2022

"Revščina ne izbira. Jutri lahko prizadene kogarkoli, ki še včeraj sploh ni pomislil na to," je Anita Ogulin dejala v pogovoru pred dvema letoma. Niti približno ni slutila, da jo bo življenje pripeljalo na pot, ko bo tudi sama izkusila grenkobe, ki ostajajo skrite globoko v kotičkih strahu.

Takrat je bila povsem jasna, da velikokrat dela po cele dneve in dolgo v noč, tudi ob nedeljah in praznikih. Zakaj? Ker ji je preprosto mar za otroke in mlade, za družine, ki svojim otrokom ne morejo zagotoviti, kar najbolj potrebujejo: varnost, ljubezen, spodbudo.

"Tako zelo se počutim odgovorna za sleherno dušo, za sleherno dušo, ki brez podpore ne zmore v življenje," se je posvečala drugim.

Predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje je mati dveh otrok in ima dva vnuka, a pravi, da ima ob svojem delu otroke iz vse Slovenije.

S humanitarnim delom se je prvič srečala pri rosnih treh letih, ko sta bila z bratom vodnika slepih in slabovidnih. Na svoji poti je prejela številna priznanja, organizirala brezplačno pravno pomoč, otrokom omogočila počitnice na morju in postala častna meščanka Mestne občine Ljubljana. Ker njena dobra dela ne vidijo konca, je med drugim prejela nazive kot sta Slovenka leta in Delova osebnost leta.

O vas je bilo napisanega že toliko zanimivega, srčnega, dobrodelnega, da težko najdem vprašanja, v katerih se še niste razodeli. Pa vendar ... Vedno do zdaj ste v intervjujih govorili o stiskah in težavah drugih, zadnjih nekaj mesecev pa ste pogosto videni na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Kdaj ste izvedeli, da je vaše telo reklo stop in da se je odločilo za prisilno pavzo? 

"Priznam, da sem določeno obdobje čutila nekoliko povečano utrujenost, ki sem jo pripisovala najprej starosti in nato dejstvu, da je bila moja časovnica dejavnosti dnevno razprostrta na najmanj 16 ur.

Tretji odmerek cepiva proti covidu-19, februarja letos, me je popolnoma ustavil. Obiskala sem zdravnika in zelo kmalu po tem dobila diagnozo. Tega nikakor ne pripisujem cepljenju, pač pa dejstvu, da je bila bolezen prisotna več let, vendar ni bila zaznana."

Ste se ustrašili novice, da imate raka?

Če sem zelo iskrena – sem bila res presenečena. Večjo stisko pa mi je povzročalo, kako informacijo posredovati mojima otrokoma, možu, vnukoma, pa ekipi ZPM Ljubljana Moste-Polje, donatorjem in drugim čudovitim ljudem, s katerimi sodelujem.  

Ko sva se pogovarjali, ste dejali, da nimate skrivnosti o tem, kakšno obliko raka imate?

Ne, seveda nimam. Kajti tudi rak je samo bolezen. Je težja od ostalih, pa vendar. Ni nujno, da je pogubna. Diagnosticirano imamo kronično levkemijo in mnogocelični B limfom.

Ko so vam postavili diagnozo, ste se vprašali, koliko časa še imate pred seboj? 

Tako zelo zaupam stroki, strokovnjakom, medicini – da sem seveda vprašala. Brez medicinske pomoči ne bi imela nobene možnosti preživeti tega leta. Tako pa verjamem, da bom tudi to preizkušnjo uspešno prestala še posebno po dobrih rezultatih dosedanjega sistemskega zdravljenja. Resnično sem neskončno hvaležna zdravstvenemu osebju Onkološkega inštituta Ljubljana, tudi osebni zdravnici, da mi čisto preprosto – rešujejo življenje. 

V svojem življenju, da ne govoriva o službi, ker jo tako rekoč ves čas živite ... Ste se velikokrat srečali s posamezniki, ki so se soočali s socialnimi težavami ravno zaradi raka? 

Moja prva misel, ko sem izvedela za diagnozo, je bila, kako je pravzaprav krivično, da sem po vsem, kar sem resnično predala tej družbi, zbolela. Zdaj pa verjamem, da mi je bila ta izkušnja gotovo dana zato, da bom še bolj kot sem že, razumela starše, ki smo jih reševali iz zares peklenskih življenjskih situacij in stisk, ki so jih povzročile bolezni in gotovo med njimi najbolj pogubno prav rak.

Kako se počutite, ko je za vami že peta kemoterapija? 

Priznam, da je težko. Večkrat tako zelo težko, da potrebujem bolnišnično nego.

Lahko bi dejala, da so vzponi in padci, toda zavedam se in pripravljena sem bila, da je zdravljenje tudi boj, ki sem ga sprejela in ga bom izbojevala.

Se poslužujete tudi kakšnih dodatnih alternativnih metod zdravljenja? 

Hvaležno sem sprejela bioenergetsko pomoč na daljavo, pa različne podporne dodatke k prehrani, sicer pa se zaenkrat drugih metod ne poslužujem.

Ko sva govorili po telefonu, vas je sin ravno peljal domov iz bolnišnice. Kdo vam stoji ob strani v teh težkih trenutkih? 

Najbolj mi ob strani stoji mož, zelo sta se pri skrbi zame angažirala tudi oba otroka. Priznam pa, da sem močno ganjena ob dejstvu, da mi ob srčni družini stojijo ob strani strokovni sodelavci ZPM Ljubljana Moste-Polje, zunanji sodelavci, srčni ljudje, s katerimi smo ustvarjali lepe zgodbe otrok, mladostnikov in družin in jih seveda še. Res sem ganjena.

"Vse te lepe misli in želje mi pošiljajo toliko moči. Ko sem čisto na dnu, name še vedno sijejo žarki ljubezni, ki jih hvaležno vračam."

Ves čas imam v mislih, da je to le ena od težjih preizkušenj in da bi bilo lahko še huje. Pokonci me drži tudi to, da še nisem storila vsega, kar želim.

Se bojite jutrišnjega dne?

Ne, ne bojim se ga, ker se bom vanj zbudila, in četudi v stanju, v kakršnem trenutno sem, zagotovo poskrbela, da se bodo dneva veselili tudi drugi.

Kako naprej? Kako potekajo vaši dnevi med zdravljenjem?

Vsako zdravljenje potrebuje vsaj minimalni stik z rutino, ki smo jo imeli pred boleznijo. To sem doživljala v mnogih izkušnjah v delu z bolnimi starši. Takrat nisem povsem razumela, kajti menila sem, da je potreben le počitek in tisto umirjeno zdravljenje. Zdaj pri sebi opažam, da ni čisto res. Ves čas ob zdravljenju sem v stiku s sodelavci, pogosto kličejo tudi uporabniki, hkrati pa seveda tudi gospodinjim, odgovarjam na elektronsko pošto. Seveda je vse to prilagojeno trenutnim zmožnostim.

Želim se vrniti in nadaljevati svoje delo, kolikor bo le mogoče. Je pa seveda vse odvisno od mojega zdravstvenega stanja in počutja.

"Zagotovo pa me bolezen uči slišati tudi sebe in svoje potrebe. Počivati, ko je telo utrujeno in misli ne zmorejo zbranosti, in seveda tudi odklopiti probleme, brez katerih zares doslej še nisem sestavila dneva."

Verjamete, da je rak prišel zato, ker ste vso svojo energijo razdajali drugim? 

Verjamem, da sem pretiravala v skrbi za druge. Da nisem hotela prisluhniti sporočilom lastnega telesa, včasih sem želela preveč. Velikokrat so me na to opozarjali bližnji, pa strokovni sodelavci, znanci, prijatelji.

Kaj bi svetovali tistim, ki se preveč razdajajo za druge in (pre)pogosto pozabljajo nase?

"Resno bi svetovala, da si vzamejo čas zase. Da spoštujejo sporočila svojega telesa, saj je ohranjati stik sam s sabo daleč najtežje. Da poskrbijo za svoje zdravje in za sprostitev."

Je vredno toliko in včasih celo preveč delati?

Ni mi žal za vse, kar smo z ekipo ustvarili in naredili. Ni mi žal za vse lepe in dobre zgodbe, ki sem jih soustvarjala, za vse projekte in programe, ki smo jih postavili na ZPM Ljubljana Moste-Polje. Z vsem srcem, znanjem in močjo sem se lotevala vsake naloge, vsakega problema in vztrajala do zaključka. Včasih pa tega dobrega zaključka ni bilo in takrat začneš izgubljati čas, energijo in zdravje. Zato je vredno oceniti in biti pošten tudi do sebe, ne le do drugih - kam in kdaj je vredno vlagati svoj čas in energijo.

Kaj bi položili na srce vsem, ki si ne znajo vzeti časa zase in poskrbeti za svoje zdravje, dokler ga še imajo? 

Tudi če je res težko, toplo priporočam bralcem, da najprej slišijo sebe. Če mi sami nismo stabilni, močni in usklajeni s svojim telesom, tudi v odnosih, ki jih gradimo, ne moremo biti takšni.

"Pomembno je, da slišimo um in telo, da ne tlačimo čustev, ampak jih znamo prepoznati, izraziti in ravnati skladno s tem, kar čutimo."

Pa najsi gre za delovna razmerja, prostovoljstvo ali življenje samo. Tako zelo je odvisno od nas samih, koliko smo usmerjeni v vrednote, ki nam ohranjajo in krepijo tudi zdravje.

Preberite celoten intervju na Metropolitan.si

Preberite si še: Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo