Če so naši družinski člani trpeli ali umrli v vojni ali v njej povzročali nasilje, lahko podedujemo minsko polje travm

Depresija. Anksioznost. Kronične bolečine. Fobije. Obsesivne misli. Vzroki teh težav morda ne ležijo v naših življenjskih izkušnjah ali v kemičnem neravnovesju v možganih, ampak v življenjih naših staršev, starih staršev in celo prastarih staršev. Najnovejše znanstvene raziskave dokazujejo, da se travmatične izkušnje lahko prenašajo skozi generacije, piše Mark Wolynn v knjigi Podedovane družinske travme. Poglejmo si primer vojnih travm.

VOJNE TRAVME

Če so naši družinski člani trpeli ali umrli v vojni ali v njej povzročali nasilje, lahko podedujemo pravo minsko polje travm. Ker se ne zavedamo, da podoživljamo travmatične izkušnje izpred desetletij, lahko postanemo dediči strahov (da nas bodo ugrabili, pregnali z doma, umorili itd.), kot bi ti strahovi izvirali iz nas.

V mnogih družinah, ki so doživele tragične in boleče dogodke, preteklost ostaja zakopana. Starši, ki so prepričani, da je bolje, če otrok ne izpostavljajo bolečini po nepotrebnem, pogosto o tem ne govorijo, vendar s tem zapirajo vrata do preteklosti. Menijo, da manj ko otrok ve, bolj je zaščiten. Na žalost pa zamolčanje preteklosti prav nič ne zaščiti naslednje generacije. Kar je skrito očem in umu, le redko izgine samo od sebe. Pogosto se ponovno pojavi v vedenju in simptomih naših otrok.

PRIMER: Gretchen, ki je trpela za hudo depresijo in anksioznostjo

Po večih letih jemanja antidepresivov, udeleževanja individualnih in skupinskih terapij ter preizkuševanja raznih kognitivnih pristopov za blažitev učinkov stresa se simptomi depresije in anksioznosti pri Gretchen niso zmanjšali.

Nenavaden poklon: v črnilo tetovaže so dodali pepel pokojne rokerske legende

Gretchen je rekla, da ne želi več živeti. Odkar pomni, se je spopadala s tako intenzivnimi čustvi, da je komaj zadrževala divje odzive svojega telesa. Večkrat je bila sprejeta v psihiatrično bolnišnico, kjer so ji diagnosticirali bipolarno motnjo in hudo anksiozno motnjo. Zdravila so ji prinesla nekaj olajšanja, nikoli pa niso odpravila močne želje po samomoru, ki jo je nosila v sebi. Kot najstnica se je večkrat poškodovala s prižgano cigareto. Zdaj, pri 39ih letih, je bila na koncu svojih moči. Prepričana je bila, da se prav zaradi depresije in anksioznosti ni nikoli poročila ali imela otrok. S presentljivo razumnim glasom mi je povedala, da namerava storiti samomor še pred naslednjim rojstnim dnevom.

Ko sem jo tako poslušal, sem bil prepričan, da v njeni družini obstaja velika travma. V takih primerih menim, da je bistvenega pomena skrbno poslušati besede, ki jih oseba izbira, ter v njih iskati namige o travmatičnem dogodku, iz katerega izvirajo njeni simptomi.

Ko sem jo vprašal, kako se namerava ubiti, je rekla, da se bo "uplinila". Ne glede na to, kako nepredstavljivo se to sliši večini ljudi, se je namenila dobsedeno skočiti v sod tekočega jekla v tovarni, kjer dela njen brat. "Moje telo se bo v nekaj sekundah sežgalo," je rekla in me gledala naravnost v oči, "še preden bom dosegla dno."

V mislih sta mi odzvanjali besedi upliniti in sežgati. Delal sem že z veliko otroki in vnuki ljudi, ki jih je prizadel holokavst, zato sem vedel, da moram pustiti, da me vodijo njihove besede. Želel sem, da mi Gretchen pove več o tem.

Vprašal sem jo, ali je kdo v njeni družini judovskega rodu oz. ali je doživel holokavst. Gretchen je najprej odgovorila, da ne, nato pa se je spomnila zgodbe o svoji babici. Rojena je bila v judovski družini na Poljskem, vendar je po prihodu v ZDA leta 1946 sprejela krščansko vero in se poročila. Dve leti pred tem je celotna družina Gretchenine babice umrla v krematorji v Auschwitzu. Bili so dobesedno uplinjeni s strupenimi plini in sežgani. Nihče od Gretcheninih najožjih družinskih članov ni z babico nikoli govoril o vojni in o usodi njenih sorojencev in staršev. Kot je v primeru takih skrajnih travm pogosto, so se tej temi povsem izogibali.

Gretchen je poznala osnovna dejstva o zgodovini svoje družine, vendar tega ni nikoli povezala s svojo anksioznostjo in depresijo. Jasno mi je bilo, da besede, ki jih je uporabila in občutja, ki jih je opisovala, ne izvirajo iz nje, ampak iz njene babice in družinskih članov, ki so izgubili življenje.

Ko sem ji pojasnil povezavo, me je pozorno poslušala. Oči so se ji razširile in barva se ji je vrnila v lica. Videla sem, da so se je moje besede dotaknile. Gretchen si je prvič v življenju svoje trpljenje lahko pojasnila na smiseln način.

Prosil sem jo, naj si predstavlja, kako se je počutila njena babica, ko je izgubila vse svoje bližnje. Gretchen je povedala, da čuti neizmerno izgubo in žalost, samoto in osamljenost. Občutila je tudi globoko krivdo, ki jo čutijo številni preživeli, ker so še živi, njihovi bližnji pa so bili ubiti.

Aleš Ernst: "Po 2. svetovni vojni so v odnosih ostali samo zidovi..."

Skozi proces je spoznala, da je nase prevzela babičino željo po smrti. Ko je Gretchen to uvidela in svojo družinsko zgodbo zagledala v novi luči, se je njeno telo začelo mehčati, kot bi nekaj v njem, kar je bilo dolgo časa zakrčeno, začelo sproščati.

Spoznanje, da njena travma izvira iz njene družinske zgodovine je šele prvi korak k ozdravitvi. Zgolj razumsko spoznanje je redko dovolj za trajen premik. Pogosto mora ozaveščanje spremljati globoko občutena telesna izkušnja.

Iz knjige: Podedovane družinske travme, Mark Wolynn, založba Primus

V knjigi je podrobneje zapisano, kako je mogoča celostna ozdravitev, da se končno lahko zacelijo rane predhodnih generacij.