Deepak Chopra: "Človeštvo je programirano, večina ljudi nikoli ne razmišlja samostojno"

Gospod Chopra, vi verjamete, da se je človeško telo sposobno samo ozdraviti poškodb in bolezni?

Ko je človeško telo v naravnem stanju, je v stanju samoregulacije, kar pomeni, da se samo zdravi. Ko govorimo o tem, je treba poudariti, da je pet odstotkov bolezni povezanih z genetsko mutacijo, to je napako v naših genih. Za teh pet odstotkov primerov žal nimamo rešitve, ker tega še ne razumemo. Genetska mutacija, ki jo ima igralka Angelina Jolie, je povezana z rakom dojke, vendar večina genetskih mutacij ni neposredno povezanih z boleznimi, kot so rak, avtoimunske bolezni, degenerativna stanja, celo nagnjenost k vnetjem, boleznim srca in okužbam. Genetska mutacija večinoma vpliva na doživljanje življenja in na to, kako si interpretiramo izkušnje.

V knjigi Super geni (Super genes) pravite, da smo mi uporabniki svojih možganov in svojih genov. Lahko to malo bolj pojasnite?

Vzemiva izkušnjo, ki jo doživljava zdaj, medtem ko se pogovarjava in gledava čudovito naravo, morje ‒ gre za senzorično izkušnjo. Hkrati imava tudi mentalno izkušnjo misli, občutkov, čustev, želja ... Od kod izvirajo izkušnje? Najpreprostejši odgovor je, da se dogajajo v zavesti. In kje je zavest? Na to vprašanje je težko odgovoriti. Zavest nima niti telesa niti oblike. Materija ima obliko: naši možgani imajo obliko, telo ima formo, kavbojke imajo kroj, ta mikrofon ‒ vse ima neko obliko. Izkušnje pa nimajo oblike, dogajajo se v brezmejni zavesti in izkušnja ‒ to ste vi.

Če zavest nima oblike, nima tudi časa in prostora. Zato nekateri verjamemo, da zavest ni omejena s časom in prostorom. Na začetku, ob spočetju, smo kot oplojeno jajčece imeli obliko. Naše izkušnje in doživetja pa se ne dogajajo v obliki, temveč v brezdimenzionalni zavesti. In to smo mi. Ko to ozavestimo, lahko vidimo gene, ki na podlagi izkušenj in doživljanj kreirajo naše telo in možgane.

V genih so skladiščene izkušnje naših staršev in prednikov. Vsaka misel, vsak občutek, čustvo, znanje in zaznavanje, osebne povezave, družbene interakcije, okolje, vsak košček čokolade, vse, kar vpliva na naše telo, kakovost spanja, stres ali njegova odsotnost ‒ vse to so aktivnosti v naši zavesti, ki nenehno modulirajo naše gene. Tudi prehrana, dihanje, prebava, metabolizem, svet čutnih izkušenj (zvok, dotik, vid, okus in vonj) in naš notranji svet misli, občutkov, čustev, spominov, domišljije, ustvarjalnosti, notranje intuicije, znanja uravnava aktivnost naših genov in naših možganov.

Nevronske mreže so narejene iz beljakovin, ki so ustvarjene iz DNK in RNK. RNK je tovarna, v kateri se telo oblikuje. Zato mi nismo naši geni, nismo naši možgani. Mi smo le uporabniki genov in možganov. Navsezadnje so oni naša izkušnja zavedanja.

Čudovito je spoznavati, občutiti in doživljati svet z vsemi petimi čutili. Celotno vesolje je vključeno v kreacijo tega, kar se dogaja v našem telesu, umu in našem doživljanju sveta. Da življenje samo po sebi ni lepo, temveč se moramo nanj odzivati, kot da je najlepše, pravite v knjigi Super možgani (Super Brain). Gre torej za to, kako stvari dojemamo in percipiramo. Če naše izkušnje in pogojeni principi določajo barvo naših očal, skozi katera gledamo svet, potem lahko uporabimo barvna očala tudi takrat, ko nam kaj ne gre, ko nismo zadovoljni s svojo realnostjo ali ko smo bolni?

Vsak od nas ima pogojen um. Ko smo se rodili, smo dobili ime, identiteto, kulturo, vero. V resnici nam je bila dana določena identiteta v morju neštetih možnosti. Ko se dojenček rodi, doživlja sebe kot vse, kar vidi, sliši in čuti. Dobi svoje ime, pokažemo mu, kaj je drevo ... In tu se začnejo stvari ločevati na osebe in predmete. Ločevati se začnemo od celote, od vesolja. A vse to je umetno zrežirano.

V resnici ne obstaja vesolje in jaz, ampak sem jaz del vesolja. Čeprav je naše življenje prežeto z informacijami, ki smo jih dobili od svojih staršev, vere, kulture, zgodovine, izobraževanje in družbenega položaja ‒ si sami kreiramo svojo identiteto. Nekateri ljudje prihajajo iz pozitivno pogojenega okolja: starši so na njih gledali kot na darilo vesolja, božansko inkarnacijo; govorili so jim, da bodo v življenju dosegli neverjetne stvari. Takšno 'programiranje' vpliva na vse ‒ od misli in čustev prek tega, kako človek dojema stvari in dogodke, do biologije. Če otrok dobi veliko pozornosti, ljubezni, razumevanja, sprejemanja in veselja, bo to sprožilo biološko zdravo, samozavestno manifestacijo.

Na drugi strani pa so otroci, ki tega sprejemanja, pozornosti in razumevanja niso bili deležni, zato je pri njih bolj izražen občutek nepovezanosti, različnosti in strahu, ki se lahko sčasoma kaže kot zamera, jeza, sovražnost, žalost, sram, krivda in depresija. Posledica je občutek ločenosti od vsega. Tako imamo na eni strani ljubezen, na drugi strah. Ljubezen je povezava z življenjem, strah nas ločuje od njega. Strah je osnova vseh negativnih čustev in ovira samoregulacijo. Iz nenehnega nelagodja se lahko prelevi v bolezen.

Vse več je dokazov, da smo pogojeni, še preden sploh spregovorimo. Otroci se odzivajo na govorico telesa, spremljajo gibanje oči, ton glasu, obrazno mimiko in kretnje. Na ravni občutka, ne da bi uporabljali besede, se sprašujejo: Ali je ta oseba nežna in prijazna? Tako se začne programirati limbični sistem v možganih, ki ga imenujemo čustveni možgani. Povezan je z endokrinim sistemom, hipotalamusom, hipofizo, imunskim sistemom in vsem ostalim. Zato je lahko čustvena travma začetek bolezni, ki izvira iz spomina zgodnjega življenjskega obdobja.

Lahko to popravimo?

Mi lahko. Najprej moramo postati priča svojih misli, občutkov, čustev in opazovanj. Ne mislim, da se trudimo biti vedno pozitivni. Naučiti se moramo biti priča notranjemu svetu, občutkom in razmišljanjem in se vprašati, zakaj se držimo določenih misli, kot so: nisem dovolj dober, premalo privlačen itd. Vsa omejujoča prepričanja so programirali v naše glave, preden smo se naučili samostojno
razmišljati. Kar 99,9 odstotka ljudi nikoli ne razmišlja samostojno, ampak reciklira misli koga drugega. To je (kot) socialno pogojena hipnoza.

Človeštvo je torej skoraj v celoti programirano, kar vodi v predvidljive rezultate vedenja, razmišljanja, čustvovanja.

Rekel bi, da je 99 odstotkov ljudi bioloških robotov, ki so pogojeni z dobrimi ali ne tako dobrimi stvarmi, trpljenjem ali veseljem ... Ne bi smeli biti pogojeni niti na dobro niti na slabo. Zazreti bi se morali globoko vase, v polje čistega potenciala, neskončnih možnosti in ustvarjalnosti, ljubezni, veselja, sočutja, miru in zbranosti. Le iz te točke lahko sprejemamo odločitve, ki so primerne za nas in za naš biološki sistem.

Poudarjate moč in nujnost meditacije, s katero lahko dosežemo globlje dele sebe. Povejte nam malo več o različnih meditacijah, ki nam jih priporočate.

Seveda. Obstaja veliko vrst meditacije, med katerimi bi posebej navedel samorefleksijo: sedite v tišini in si neprekinjeno zastavljate vprašanje: Kdo sem jaz? Odgovora ne dobite takoj, toda če boste vztrajni, boste spoznali, da tisti, ki je v resnici vi, nima imena in oblike, je le zavest. Obstajajo tudi oblike samorefleksije, kjer si postavljate vprašanje: Kaj hočem? Večina ljudi nekaj počne, ne da bi vedela zakaj. Najpogostejši odgovor bi verjetno bil, ker tako počnejo tudi drugi ljudje. To je nekakšna tekma v prilagajanju: Kako se bolje prilagoditi od svojega bližnjega? To je reakcija biološkega robota. Zato se morate sami vprašati: Kaj pravzaprav želim? Kakšen je moj smisel? To vas bo pripeljalo k tretjemu pomembnemu vprašanju: Za kaj sem hvaležen? In nazadnje: Kaj je moj namen?

Mislim, da nismo prišli na ta svet, da bi kupovali jahte in zasebna letala. In da to ni tisto, kar si želimo pustiti za sabo kot zapuščino. Na svet smo prišli, da bi ugotovili, kdo v resnici smo. Obstaja tudi orodje, s katerimi pridemo do meditacije, ki ji pravimo kontemplacija (globoko razmišljanje) ‒ to je fokusno razmišljanje o duhovnih tematikah, o obstoju. Takšna vrsta meditacije nam pomaga, da ponovno razmislimo o svojih prepričanjih, verovanjih.

Ne glede na to, ali verjamete v boga ali angele, je v vas še vedno prisoten neki dvom. Če bi vas vprašal, ali verjamete v elektriko, bi rekli, da vam ni treba verjeti, ker veste, kako deluje ta mikrofon. Enak odgovor bi bil, če vas vprašam, ali verjamete v gravitacijo. Če je bog resničen, vera ni potrebna. Potrebne so izkušnje in znanje. Zato morate ponovno preučiti vsako prepričanje, vključno s prepričanjem, da ste telo, um ali osebnost.

Tretja oblika meditacije je tisto, čemur danes rečemo "mindfulness" (osredotočena pozornost ali čuječnost), ki pa je povsem neustrezna beseda, saj pri meditaciji ne uporabljate uma, ampak urite pozornost. Ste v stanju budnosti, pozornosti, brez presojanja, ocenjevanja in analiziranja. Prisotno je samo zavedanje. To, kar v jogijski tradiciji imenujejo pratyhara (ko izklopimo vseh pet čutil), mi imenujemo intercepcija. Percepcija ali zaznavanje je, ko doživljamo svet okoli nas, intercepcija pa je, ko okušamo, kar se dogaja v nas. Zavedamo se mentalnega prostora, misli, občutkov, čustev. Ne gre za domišljijo, ampak zavedanje domišljije, zavedanje znanja, zavedanje osebnih in družbenih odnosov, vašega odnosa do okolja v povezavi z vesoljem. Obstaja tudi transcedentalna meditacija, za katero se najpogosteje uporabljajo tehnike mantre. Mantra je zvok, ki tekmuje z našimi mislimi in nas pelje do trenutka, kjer ni misli. Ko izgine tudi mantra, ostane čisto zavedanje.

Meditacijske tehnike izvajamo, da stopimo v stik z našim jedrom, globokim zavedanjem, ki ga duhovne tradicije imenujejo duša. Beseda duša pa pri ljudeh vzbuja veliko pričakovanje.

Predstavljamo si dušo kot duha znotraj telesa. Vendar duha v telesu ni, je le globoko zavedanje, brez katerega ne bi bilo izkušenj sveta, telesa, uma ali česarkoli drugega. Zavest, duh, duša in celo bog so besede, ki si jih je izmislil človek za lažje razumevanje. Lahko bi rekli tudi naše jedro, središče, v katerem se rojevajo in dogajajo vsa doživetja in izkušnje. Ko to razumemo, vidimo, da je tam VSE. Zavedanje in njegove aktivnosti so modulacije, modificirane oblike pretočnosti, ki jim pravimo um/telo/vesolje. Na tej ravni smo vsi kreatorji svojih doživetij, izkušenj. Če se tega zavedamo, ni nobene potrebe, da nas skrbi zaradi bolezni, zdravljenja in podobnih konceptov. To vse so koncepti in tudi telo samo po sebi je koncept.

Dokumentarni film Heal nam z znanostjo in duhovnostjo odkriva, da se človeško telo s spreminjanjem dojemanja lahko ozdravi kakršnih koli težav. Kako pomemben je vpliv mikrobioma na zdravje?

Vrnimo se na začetek. Vaši starši so se zaljubili in rezultat je bil oplojeno jajčece. Šlo je za eno celico, ki se deli približno 50-krat. In nenadoma imamo otroka s 100 bilijoni celic, kar je več od števila zvezd na Mlečni cesti. Gen je zaporedje nukleotidov v DNK. Povprečni gen sestavlja 1000 nukleotidov. DNK je sestavljen iz samo štirih nukleotidov ‒ adenina (A), gvanina (G), citozina (C) in timina (T). To je abeceda življenja. Ne glede na to, ali gre za življenje banane, komarja, vodnega konja, krokodila ali človeka, gre le za štiri črke. Slovenska abeceda ima 25 črk, a za življenje so pomembne le štiri.

To je DNK, ki je v 46 kromosomih, ki so del oplojenega jajčeca. Zamislite si jih kot spiralne stopnice, v katerih so molekule DNK; del, ki je odgovoren za dedovanje. Tako imamo gen za modre oči, blond lase, nekateri ljudje imajo gen za 'Napoleonov' nos ... No, naše telo pa ni sestavljeno le iz teh genov. Naše telo tvori simfonija, orkester ali zgodba, nastala iz določenih besed ‒ tu so utelešene vse besede. Tu je 23 tisoč genov, ki ste jih podedovali od očeta in 23 tisoč od mame.

Ko pridemo na svet, razen če gre za carski rez, dobimo iz vaginalnega kanala svoje matere okrog 2000 različnih vrst bakterij, čemur pravimo vertikalni prenos mikrobioma. Če upoštevamo gene iz tega vira, je to skupaj 2,2 milijona genov. To pomeni, da ste od vsakega starša dobili 23.000 genov in z vstopom v ta svet ste prejeli dodatnih 2,2 milijona genov od Matere Zemlje. Dodatne gene smo dobili v interakciji s starši in sorojenci; dojenjem, poljubljanjem, dotikanjem ... Obstaja povezava med vašim genomom in mikrobiomom ter življenjskimi izkušnjami. In to je tretja komponenta. Plast beljakovin, imenovana epigenom, ki uravnava aktivnost vaših genov. V svoji knjigi uporabljam besedo supergen, kar je izraz za integrirano aktivnost genov naših staršev, mikrobiom, ki predstavlja resnični »jaz« in lasten izvor, ki je posledica izkušenj. Trije pojmi, ki vplivajo drug na drugega. Obstaja pet stvari, ki kreirajo t. i. celostno integracijo telesa, uma in duha. Gibanje, dihanje, način, kako se spopadamo s stresom, sanje in hrana.

Pri gibanju je pomembno izvajati gibe, ki usklajujejo telo in um. Dober primer je praksa joge, kjer vsaka asana stimulira povezave z različnimi organi v telesu. Pozdrav soncu na primer spodbudi vagusni živec, ki sega od možganov do glasilk, vpliva na izraz obraza, dihanje, srce in s tem na vse organe v telesu. Koordinacija uma in telesa vpliva na mikrobiom, bioregulacijo, srčni utrip ‒ na samoregulacijo in integracijo genoma, epigenoma in mikrobioma. Večina ljudi ne diha pravilno. V jogijski tradiciji obstaja na stotine tehnik dihanja, ki močno vplivajo na živčni sistem, ki je povezan z različnimi deli telesa.

Zelo pomembne so tudi emocije. Če je vaše življenje polno božanskih čustev, kot jih imenujejo vzhodne kulture ‒ ljubezen, veselje, sočutje, osredotočenost – ste v dobrem stanju, da podpirate samoregulacijo telesa. Če nosite v sebi krivdo, sram, jezo, zamero, žalost, s tem preprečujete, da bi se telo vrnilo v naravno stanje. Hrana je najpomembnejši dejavnik celostne integracije. Če je hrana, ki jo jeste, onesnažena z antibiotiki, steroidi, hormoni ali pesticidi, uniči mikrobiom. V telesu sproži vojno stanje, začnejo se vnetni procesi, ki motijo epigene, kar vodi v razvoj novih in novih vnetij.

Spraševala je: Kelly Noonah Gores

• Preberite si še: dr. Bruce H. Lipton: Raka ne povzročajo geni, temveč vedenje, ki se prenaša s staršev na otroka

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja