Če bi desetim ljudem zastavili vprašanje, kaj pomeni beseda disociacija, bi verjetno dobili deset različnih odgovorov.
Nekdo bi pomislil na izgubo spomina. Drugi na občutek, da ni povsem prisoten v trenutku. Tretji na depersonalizacijo ali derealizacijo. Četrti na disociativno identitetno motnjo. Kognitivna nevroznanstvenica dr. Lauren Lebois zato prizna, da je disociacijo presenetljivo težko opisati z eno samo definicijo.
“Mislim, da je disociacijo težko definirati, ker zajema toliko različnih izkušenj,” pravi. Kljub temu ponudi preprosto razlago, ki danes velja za eno najuporabnejših: “V svojem bistvu je disociacija prekinitev običajne izkušnje zavesti.“
To je kratek stavek, vendar skriva pomembno sporočilo.
Naše doživljanje sebe je običajno zelo usklajeno. Ko sedimo za mizo in pijemo kavo, hkrati vemo, da smo to mi. Čutimo toploto skodelice v dlaneh. Zavedamo se svojih misli, čustev, telesa in prostora okoli sebe. Vse te informacije se povezujejo v enotno izkušnjo, česar se večino časa niti ne zavedamo, saj je takšna ’integracija’ te izkušnje za nas samoumevna.
Kako izjemna je v resnici, opazimo šele, ko se prekine.
Lauren Lebois pojasni, da se disociacija lahko pokaže na številnih področjih. Prekine se lahko povezanost med pozornostjo in dogajanjem okoli nas, med telesom in občutkom lastnega telesa, med čustvi in njihovim doživljanjem, med spomini in zavestnim dostopom do njih ali celo med človekom in njegovim občutkom, da je to, kar doživlja, res njegovo.
Prav zato ni ene same disociacije. Obstaja veliko različnih oblik.
1. Ko se prekine stik s pozornostjo
Najpogostejša oblika disociacije je tako vsakdanja, da je skoraj ne opazimo.
Lauren Lebois jo ponazori s primerom, ki ga pozna skoraj vsak voznik – vožnjo po znani poti, med katero se misli popolnoma odlepijo od ceste. Avto varno pripeljemo do cilja, toda poti se komaj spomnimo. Možgani so opravili vse potrebno. Pozornost pa je bila drugje.
To ni znak bolezni. To je sposobnost možganov, da del pozornosti začasno preusmerijo drugam.
Podobno se zgodi, ko beremo knjigo in ne slišimo, da nas nekdo kliče, ali ko glasbenik med koncertom popolnoma izgubi občutek za čas. Psihologi temu včasih rečejo tudi stanje popolne zatopljenosti (absorption), ki je ena od najbolj običajnih oblik disociacije.
2. Ko se prekine stik s telesom
Predstavljajmo si tekača, ki med maratonom ne opazi, da si je poškodoval stopalo. Šele po prihodu v cilj začuti bolečino.
Tudi reševalci pogosto pripovedujejo o ljudeh, ki po prometni nesreči mirno hodijo naokrog in se pogovarjajo, čeprav so poškodovani. Bolečino začutijo šele pozneje.
Pri travmatski, torej kronični in kompleksnejši, disociaciji pa je lahko ta odmaknjenost še veliko globlja. Nekateri ljudje opisujejo, da imajo občutek, kot da njihovo telo ni zares njihovo. Drugi pravijo, da telesa skoraj ne čutijo. Nekateri izgubijo občutek za lakoto, utrujenost ali bolečino. Kot da bi povezava med telesom in zavestjo za nekaj časa oslabela.
V vseh teh primerih ne gre za to, da bolečine ni bilo. Možgani so jo za nekaj časa potisnili v ozadje.
To je še en primer, kako se lahko običajna povezanost med telesom in zavestjo začasno spremeni.
3. Ko se prekine stik s čustvi
Verjetno se je vsakdo že srečal s človekom, ki je po hudi izgubi, na primer ob smrti bližnjega, dejal: “Sploh še ne morem jokati.” ali pa: “Vem, da bi moral biti pretresen, ampak ne čutim ničesar.”
Takšna otopelost pogosto prestraši ljudi. Mislijo, da so postali hladni ali brezčutni, v resnici pa je lahko prav to eden od načinov, kako živčni sistem človeka zaščiti pred čustvi, ki bi bila v tistem trenutku preveč preplavljajoča.
4. Ko se prekine stik s spomini
Najbolj znana oblika disociacije je povezana s spominom. Toda tudi tukaj stvari niso tako preproste.
Pri posttravmatski stresni motnji se lahko travmatični spomini vračajo kot vsiljivi prebliski, telesni občutki ali nočne more. Dogodek se zdi tako živ, kot da se dogaja tukaj in zdaj.
Pri hujših oblikah disociacije pa se lahko zgodi nekaj povsem nasprotnega. Spomini obstajajo, toda človek do njih ne more dostopati.
5. Ko se prekine stik z občutkom sebe
Najbolj nenavadne – in za ljudi pogosto najbolj zastrašujoče – oblike disociacije se pojavijo takrat, ko se spremeni občutek samega sebe.
Nekateri ljudje opisujejo, da imajo občutek, kot da opazujejo sami sebe od zunaj, drugi poročajo, da se svet okoli njih zdi neresničen kot film ali sanje. Zanimivo pa je, da ob tem običajno vedo, da svet ni zares spremenjen. Spremenil se je njihov način doživljanja sveta.
Prav ta sposobnost, da se lahko prekine povezava med različnimi deli naše izkušnje, je po besedah Lauren Lebois bistvo disociacije.
“Če bi si človekovo izkušnjo predstavljali kot tkanino, potem disociacija ne pomeni, da se tkanina strga na dvoje. Veliko pogosteje pomeni, da se začnejo posamezne niti med seboj rahljati. Včasih komaj opazno, drugič tako močno, da človek težko poveže svojo življenjsko zgodbo v smiselno celoto.”
To ni napaka, je prilagoditev
Ko govorimo o disociaciji, zato ne govorimo o enem samem simptomu, temveč o različnih načinih, kako lahko možgani začasno spremenijo naš odnos do telesa, čustev, spominov ali občutka sebe.
Ne gre za nenavadno psihično posebnost. Gre za sposobnost človeškega uma, da v določenih okoliščinah spremeni način, kako doživlja sebe, svoje telo, svoje spomine ali svet okoli sebe.
Vse našteto odpre novo vprašanje: Zakaj bi možgani sploh naredili kaj takega?
Odgovor na to vprašanje poda psihiatrinja dr. Melissa Kaufman. In njen odgovor je eden najbolj osvobajajočih, kar jih lahko slišimo o disociaciji: “Disociacija ni napaka. Je prilagoditev. Je način, kako nas skušajo možgani zaščititi.“
Vir: Premisli.si
