Dolga desetletja smo verjeli, da je naše zdravje zapisano v genih in da nad tem nimamo pravega vpliva. Raziskave epigenetike pa danes odpirajo povsem drugačno razumevanje telesa – takšno, v katerem imajo naše misli, zaznave in odnos do sveta veliko večjo vlogo, kot smo si kdaj predstavljali.
Odgovore na vprašanja o tem, ali je mogoče ljubezen dokazati na celični ravni, in kaj nam lahko naše celice povedo o ljubezni, daje razvojni biolog dr. Bruce H. Lipton, svetovni strokovnjak za epigenetiko, ki trdi, da lahko s svojimi prepričanji upravljamo gene oziroma da nismo ujetniki svojega genetskega zapisa. V tem smislu pravi, da ob občutku ljubezni tudi naše celice čutijo vibracije ljubezni.
»Modrost vaših celic je nova biologija, ki bo globoko spremenila civilizacijo in svet, v katerem živimo. Ta nova biologija nas vodi od prepričanja, da smo žrtve svojih genov, da smo biokemični stroji, da je življenje zunaj našega nadzora, v drugo resničnost – resničnost, v kateri naše misli, prepričanja in um upravljajo naše gene, naše vedenje in življenje, ki ga doživljamo.
Ta biologija temelji na aktualni, sodobni znanosti z dodano novo percepcijo. Nova znanost nas vodi od žrtve k ustvarjalcu; izjemno močni smo v ustvarjanju in razvijanju življenja, ki ga živimo. To je v resnici znanje o sebi, in če razumemo star aksiom »znanje je moč«, potem tisto, kar zares začenjamo razumeti, je znanje o lastni moči.«
Lahko vibracije ljubezni zdravijo?
V obdobju popolne zaljubljenosti se naša percepcija sveta razširi in oči nam žarijo od radosti. Takrat naša ljubezen ni omejena le na izbrano osebo; zaljubljeni smo v samo življenje in to kažemo na različne načine. Preizkušamo novo hrano, različne dejavnosti, oblačila in glasbo. Več poslušamo, več delimo in si vzamemo več časa za uživanje, pri tem pa skoraj vse negativne stvari, ki nas obkrožajo, zanemarimo.
Vse to čutijo tudi naše celice, ki se po Liptonu obnašajo kot miniaturne osebe, tako da, ko čutimo ljubezen, tudi naše celice prejemajo vibracijo ljubezni. Vse se začne z življenjem, ki je po Liptonu opredeljeno kot gibanje. Beljakovine, osnovni gradniki življenja, se zlahka ovijejo v organske skulpture in se premikajo kot odziv na signale iz okolja.
Na površini vsake celice receptorski proteini sprejemajo signale iz okolja, efektorski proteini pa se preobrazijo v vibracije in jih prenašajo v možgane, kjer se interpretirajo. Zlahka si je mogoče predstavljati razliko med tem, kako se te beljakovinske skulpture gibljejo, ko zaznavajo vibracije ljubezni, v primerjavi s tem, ko so izpostavljene negativnim vibracijam.
"Naša percepcija okolja ima močnejši vpliv na naše zdravje kot zdravila"
Ko je Lipton v osemdesetih letih pokazal, da celična membrana deluje kot center zaznavanja in odločanja, ki celici sporoča, kako naj se odzove na okolje, je s tem odprl vrata razumevanju, da okolje in zaznava vplivata na delovanje genov. To odkritje je pokazalo, da so signali iz okolja primarni pri nastanku bolezni.
Napovedal je eno najpomembnejših današnjih raziskovalnih področij – znanost o epigenetiki, ki preučuje, kako celične kemijske reakcije vklapljajo in izklapljajo gene. Raziskave na tem področju so pokazale, da stres, prehrana, vedenje, toksini in drugi dejavniki aktivirajo kemijska stikala, ki uravnavajo izražanje genov.
Lipton pojasnjuje, da so raziskave razkrile, da vplivi iz okolja bolj vplivajo na razvoj bolezni kot geni, in da na primer nove raziskave raka nakazujejo, da genetski dejavniki prispevajo k pojavu bolezni le v 10 % primerov, kar pomeni, da je percepcija našega okolja odgovorna za zdravje našega telesa v 90 % primerov.
Še zanimiveje je, da trenutne raziskave kažejo, da so naše beljakovinske strukture bolj aktivirane z nefizičnimi signali kot s kemičnimi signali. Z drugimi besedami: naša percepcija okolja ima močnejši vpliv na naše zdravje kot zdravila, kar pomeni, da imamo prirojeno sposobnost samozdravljenja.
Kako je to mogoče? Celica je po definiciji podatkovni »čip«, naša zaznavna spomina in prepričanja pa so shranjena v celični membrani in se stalno prenašajo v možgane v interpretacijo. Um se na ta vibracijska sporočila odziva z ustvarjanjem koherence med prepričanjem in resničnostjo – to pomeni, da, ko celice pošiljajo signale umu, ta prizadevno deluje, da v našem telesu ustvari isto kemično resničnost.
Torej: če verjamemo, da bomo zboleli, bo naš um usklajeval celice, da se bo to tudi zgodilo; če pa celice pošiljajo signale, ki nakazujejo, da smo zdravi, bo um omogočil, da tako tudi bo. Da ne gre za ugibanja o moči percepcije, potrjujejo raziskave, ki so ugotovile, da posvojeni otroci, ki imajo drugačno genetiko kot njihovi polbratje ali polsestre, s katerimi odraščajo v isti družini, zbolijo za rakom enako pogosto kot oni.
Podedovana podzavestna prepričanja
Medicini je znano, da je »seme bolezni« posejano v prvih šestih letih otrokovega življenja, ko se družinska prepričanja prenesejo v otrokovo podzavest. V teh zgodnjih letih so otrokovi možgani pretežno v theta valovih, kar ustvarja hipnagogično stanje uma. To stanje transa pojasnjuje, zakaj otroci zlahka zabrišejo mejo med fantazijo in obliko. Ko hodijo v transu, majhni otroci brez vprašanj in razločevanja absorbirajo starševska prepričanja v podzavestni spomin – kot pravi pregovor: otroci vpijajo kot gobe.
Lipton pojasnjuje, kako se ta podzavestna »prenašanja« dogajajo, in jih primerja z iPodom. Ko dobimo nov iPod, nima nobenih posnetkov, zato ne more predvajati nobene glasbe. Šele ko pesmi prenesemo v spomin, jih lahko predvajamo – in to so edine pesmi, ki jih lahko poslušamo. Seveda obstaja veliko drugih izbir, vendar jih ne moremo predvajati, dokler jih ne prenesemo.
Podobno je tudi pri nas: tisto, kar je preneseno v naš podzavestni spomin in shranjeno v naših celicah, je edina izbira, ki se lahko »sliši« in »vidi« v telesu. Druge izbire niso možne, dokler se ne prenesejo kot prepričanja in percepcije v podzavest. Zato avtomatično delujemo iz prepričanj svojih staršev, razen če smo izpostavljeni drugim prepričanjem, namerno ali po naključju.
Prevod in celoten članek: atma.hr, Irena Dujmušić, Os Uma
