Travma izhaja iz zamrznjenega ostanka energije (Peter Levine)

10. 2. 2024
Deli
Travma izhaja iz zamrznjenega ostanka energije (Peter Levine) (foto: profimedia)
profimedia

V naši kulturi vlada izjemno pomanjkanje strpnosti do čustvene ranljivosti, ki jo doživljajo travmatizirani ljudje. Travmatiziran pa je na svoj način praktično vsakdo izmed nas. 

Dr. Peter A. Levine na področju psihološke travme deluje že štirideset let. Razvil je pristop za zdravljenje travme, poimenovan somatsko doživljanje®, bil svetovalec NASE za stres, sodeloval je pri predsedniški iniciativi ameriškega psihološkega združenja za odzivanje na velike katastrofe in vojskovanje, danes pa si med drugim prizadeva, da bi njegovo delo postalo dostopno populacijam, ki nimajo ustrezne psihološke oskrbe. Dr. Levine je avtor knjižne uspešnice Kako prebuditi tigra: zdravljenje travm, ki je na voljo v dvajsetih jezikih, tudi slovenskem.

Sledi nekaj izsekov iz omenjene knjige. 

Četudi je lahko travma pekel na zemlji, je razrešena lahko božji dar - junaško popotovanje, ki je mogoče za vsakogar izmed nas. 

Nekateri od strašljivih in pogosto bizarnih simptomov, ki jih trpijo travmatizirani ljudje, so: bliskoviti uvidi v preteklost, tesnoba, napadi panike, nespečnost, depresija, psihosomatska obolenja, napadi silovitega in neizzvanega besa, pomanjkanje odprtosti ter ponavljajoče se uničevalno vedenje. 

Simptomi travme ostanejo dolga leta skriti po dogodku, ki je travmo sprožil, zato nekateri izmed nas, ki so bili travmatizirani, sploh še ne čutijo simptomov. Simptomi se kopičijo desetletja in med nekim stresnim obdobjem (ali zaradi kakšnega drugega pripetljaja) v življenju vzniknejo brez opozorila. Tako lahko na videz povsem nedolžen dogodek povzroči nenaden zlom. Ljudje, ki so bili sicer zdravi, lahko kar naenkrat začutijo, da so prignani na "rob norosti". 

Žal besede ne zmorejo v zadostni meri posredovati stiski, ki jo doživlja travmatizirana oseba. Ta je tako silna, da se izmika vsakršnemu opisu. Številni ljudje čutijo, da živijo v osebnem peklu, ki ga ne morejo pojasniti nobenemu drugemu človeku. 

Ker so lahko simptomi in čustva, povezani s travmo, ekstremni, se večina od nas (in naših bližnjih) umakne in poskuša zatreti te intenzivne odzive. Na žalost pa to zanikanje in bežanje preprečuje ozdravitev. V naši kulturi vlada izjemno pomanjkanje strpnosti do čustvene ranljivosti, ki jo doživljajo travmatizirani ljudje. Le malo časa posvečamo zavestnemu predelovanju čustev. Zanikanje je postalo v naši kulturi tako običajno, da je že postalo kliše. Kako pogosto ste že slišali te besede? "Zberi se, saj je že končano. Pozabiti bi moral. Smej se. Čas je, da nadaljuješ svoje življenje". 

Čas pa ne zaceli ran, kot pravijo nekateri. Saj noben travmatski simptom ne bo izzvenel samodejno, dokler ne bomo odzivov izčrpali in jih zaključili. Dobra novica pa je, da nam ni treba za vekomaj živeti s travmo. Travmo je mogoče ozdraviti in celo lažje preprečiti. Da bi to dosegli, pa se moramo naučiti povsem novega načina razumevanja in doživljanja samih sebe. 

Travmatskih simptomov ne povzroča "sprožilni" dogodek ("triger") sam. Travma izhaja iz zamrznjenega ostanka energije, ki ni bila razrešena in sproščena. Ta ostanek ostaja ujet v živčnem sistemu, kjer lahko povzroča razdejanje v našem telesu in duhu. 

Ogrožen človek (ali žival) mora sprostiti vso nakopičeno energijo, da obvlada grožnjo, ali pa postane žrtev travme. Ta odvečna energija ne bo kar odšla. Vztraja v telesu in pogosto povzroči oblikovanje najrazličnejših simptomov, denimo tesnobe, depresije ter psihosomatskih in vedenjskih težav. Ti simptomi (tesnobe, panični napadi, anksioznosti...) so način, kako organizem zadržuje nesproščeni ostanek energije. 

Živali v divjini nagonsko sprostijo vso ujeto energijo in le redko razvijejo omenjene nasprotne simptome, kot se to zgodi pri človeku. Ljudje na tem poligonu nismo tako vešči. V svojih pogosto neuspešnih poskusih, da bi sprostili to energijo, se utegnemo nanjo fiksirati. Kakor vešča, ki jo privlači plamen, lahko nevede in vsakič znova ustvarjamo položaje, v katerih obstaja možnost, da bi se osvobodili iz pasti travme, vendar brez ustreznega orodja in sredstev večini med nami to spodleti. Rezultat je na žalost ta, da številne med nami prevevajo bojazni in tesnoba, zato se nikdar niso zmožni v celoti počutiti sproščeno ne v sebi ne v svetu. 

Tako lahko preživimo več mesecev ali celo let v podoživljanju travme, izražamo jezo, strah in žalost, vendar če ne preidemo prvinskega "odziva negibnosti" in se ne sprostijo ukleščene energije, ostanemo zataknjeni v travmatski labirint in še naprej nenehno doživljamo stiske. 

Na srečo pa lahko enako mogočna energija, ki ustvari simptome travme, v primeru ustrezne uporabe in mobilizacije preobrazi travmo in nas požene v nove višave zdravja, mojstrstva in celo modrosti. Razrešena travma je velik dar, saj nas povrne v naravni svet plimovanja, harmonije, ljubezni in sočutja. 

Tisto, kar moramo storiti, da bi se osvobodili svojih simptomov in strahov, je prebuditi svoje globoke fiziološke vire in jih zavestno uporabiti. Če ne vemo za svojo moč,  da lahko spremenimo tok svojih nagonskih odzivov na proaktiven namesto reaktiven način, bomo še naprej ujetniki in trpeli bomo bolečino. 

Ob razvoju dela sem se naučil, da je zdravilni proces tem učinkovitejši, manj ko je dramatičen in postopnejši ko je. Najpomembnejša lekcija, ki sem se je naučil, pa je bila ta, da imamo čisto vsi prirojeno zmožnost ozdraviti travme. 

Ko se nismo zmožni prebiti skozi travmo, pa nam ta nezaključena dejanja pogosto spodkopavajo življenje. Dokler ne razumemo, da so simptomi travme tako fiziloški kot tudi psihološki, bomo klavrno neuspešni v svojih poskusih, da bi jih ozdravili. 

Če je proces izčrpavanja energije večkrat moten, bo vsako naslednje stanje šoka trajalo dlje. Ljudje trpimo, ko se nismo zmožni znebiti energije, ki je v nas zaklenjena zaradi zamrznitve. Samo če se te energije znebimo, smo lahko ponovno zdravi. 

Ustvarjalni zdravilni proces je lahko blokiran na številne načine - tudi z uporabo zdravil, s pretiranim nadzorom, prilagajanjem, zanikanjem ali ko ne upoštevamo svojih občutkov in čustev. 

Da bi premagali travmo, potrebujemo TIŠINO, VARNOST IN ZAŠČITO. Potrebujemo podporo prijateljev in sorodnikov, pa tudi narave. Ob tej podpori in povezanosti lahko začnemo zaupati naravnem procesu, ki nas bo pripeljal do zaključka in celovitosti, sčasoma pa tudi do miru. 

Dr. Peter A. Levine, Zdravljenje travm, Kako prebuditi tigra

O tej tematiki smo govorili tudi v oddaji Sensa pogovori s psihologinjo in psihoterapevtko dr. Vesno Mirt: 

Preberite si še: 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez