"Sodobni svet je v veliki krizi že zelo dolgo. Vlada vse večji razkorak med materialno in moralno ravnijo našega življenja. Sodobni tehnološki in intelektualni razvoj daleč presegata moralno raven človekovega ravnanja in ta razkorak povzroča družbeni kaos."
Tako pravi Dr. Primož Repar, pesnik in filozof, urednik in založnik, esejist ter vnet raziskovalec in prevajalec Sørena Kierkegaarda iz izvirnika, v obširnem pogovoru, objavljenem v decembrski številki revije Sensa.
In dodaja: "Živimo v času barbarstva, ki izhaja iz globin same racionalizacije, iz srca evropske kulture, ki je okamenelo pod naplavinami znanosti in tehnologije."
Nekaj misli iz intervjuja z dr. Reparjem
O kulturi strahu
Problem je kultura strahu, problem je neznačajskost, sklicevanje na določene vrednote in njihovo dejansko zanikanje, skratka, dejansko delovanje v nasprotju s tem. Sam fenomen apokalipse se ne razkriva kot usoda, tudi ne kot vdanost v obstoječe, temveč razkrivanje, odstiranje, ki omogoča preboj v bivanjski blagor, seveda, skozi prehojeno pot, polno trnja, se pravi, preko tveganega in bolečega soočenja z bivanjsko krizo, ki je danes globalna in planetarna.
O poti
Pot pomeni pogum za prevzemanje odgovornosti in njeno nenehno osebno udejanjanje. Kam te to privede, ne moreš vedeti, tu je treba potemtakem pascalovsko tvegati, ker je življenje bistveno odprto in se odstira v prostost. Če smo te prostosti zmožni, je odvisno samo od nas, od naše naravnanosti na sebe kot drugega, ki se presega v bližnjem in zna biti tudi sam sebi bližnji.
O lastni vesti
Oseba, razvita v osebnost, se ne podreja pogojevanju in oblastništvu, ki nam tako ali drugače nudita razne ugodnosti, ki podpirajo nagnjenje v lagodje in osebno nesamostojnost. Tako kot posamičnik prisluhne glasu svoje notranjosti, ki ga kliče k izpolnitvi življenjske naloge; za to pa je potrebno bridko odrekanje.
Tega odrekanja ne gre pojmovati kot cilj ali kot sovraštvo do življenja in sveta, temveč le kot sredstvo, koncentracijo in potrditev ustvarjalnih sil. Oseba je dinamična, njeno spoznanje ni statično. Nezreli jaz pa je prav to. S tega vidika na primer tudi od narcizma do nacizma ni daleč.
Sam premišljujem o dobri in slabi vesti kot tistemu temelju za tvorjenje resničnih odnosov med ljudmi, ki sproža bodisi blagovest in s tem blagor skupnosti kot celote, kot univerzalnosti skozi posamičnost spričo osebnega pričevanja posamičnika ali pa, nasprotno, prinaša grožnjo razkroja medčloveških odnosov in s tem pot v propad, pogubo življenja kot takega. Oseba je sicer temeljna skrivnost, ki jo prinaša krščanstvo in ni bila pa tudi ne more biti povsem opredeljena, saj je vselej izziv preizpraševanja in konkretnega delovanja dejavne ljubezni do bližnjega.
O vlogi posameznika v današnji družbi
Dolžnost posameznika je civilna nepokornost, ko je to potrebno. Danes bi se morala na primer upreti tudi Univerza. Torej mobilizirati vsa akademska skupnost. A do tega ne more priti, če se ne izpostavi posameznik. Če ne postane posamičnik. Tu je upanje. To ni utopija, ampak atopija. Neke vrste sodobno nomadsko uporništvo kot oporečništvo vesti, pri čemer upor duha nikakor nima nič skupnega z lepodušniškim odporom tistih, ki se imajo za revolucionarje, a znajo samo lepo (demagoško) govoriti.
Celoten pogovor lahko preberete v tiskani reviji Sensa december/januar 2022/23; v prodaji od 2. decembra
Preberite si še:
- Pater Karel Gržan: "Ko zrem, kaj počno z nami, me preveva globoka stiska."
- Za TA znamenja bo lahko DECEMBER še posebej dober mesec
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
