Prof. dr. Vito Flaker, predstojnik Katedre za duševno zdravje v skupnosti na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, je aktivist, ki si že dolga desetletja prizadeva, da bi bil glas zatiranih z družbenega roba slišan. Bil je med pobudniki gibanja iZhod, Direktnega socialnega dela in meduze. Njegovo najaktualnejše področje delovanja je problematika duševnega zdravja in dezinstitucionalizacije.
Glasovi iz psihiatričnih ustanov so začeli odmevati že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in bili so osnova za nastajanje različnih družbeno civilnih skupin in gibanj, ki so združevala tiste dovolj občutljive, ki jim ni bilo vseeno za soljudi. Še posebej ne za tiste, ki so zaradi različnih nesrečnih življenjskih okoliščin in stisk pristali zaklenjeni v ustanovah zaprtega tipa.
Prof. Flaker, očitno je danes psihiatrija pri nas dejansko zreducirana zgolj na predpisovanje psihiatričnih zdravil?
Priporočam vam, da preberete knjigo hrvaškega psihiatra dr. Roberta Torra z naslovom Prava resnica o psihiatriji, v kateri boste iz prve roke izvedeli, da so psihiatri postali psihofarmacevti, ki so se znašli sredi zgodovinske in globalne epidemije predpisovanja močnih psihiatričnih zdravil. Tudi zaradi velikega prediagnosticiranja in psihiatrizacije resničnosti. Pred stoletjem so se psihiatri ukvarjali z majhno skupino oseb s hudimi psihičnimi stiskami, danes pa je v njihovi oskrbi veliko število ljudi z zelo majhnimi težavami.
Tisti, ki imajo resno psihično stisko, tako ne dobijo primerne oskrbe, mnogi pa so hospitalizirani, četudi to ne bi bilo nujno potrebno. Psihofarmaki so zelo razširjene legalne droge, ljudje v bolnišnicah so jih prisiljeni uživati. Izkušnje ljudi govorijo o tem, da so službe duševnega zdravja, predvsem pa psihiatrične bolnišnice del sistema, ki ‘uničuje’ ljudi, jih onesposablja, jih izloča – iz tega pa se kuje dobiček. Diagnoze ima vsako leto več ljudi, kar je posledica industrije, ki širi svoj trg. Ljudje dobivajo in jemljejo velike doze dragih zdravil.
Izkušnje uporabnikov se razlikujejo: eni brez njih ne morejo, drugi pravijo, da so pogubna. Psihiatrična zdravila imajo neugodne učinke in veliko nevarnih stranskih učinkov. Da gre za veliko škodljivih učinkov, kažejo podatki o odškodninah, ki so jih bile v letu 2010 dolžne plačati farmacevtske družbe državam in prizadetim posameznikom: AstraZeneca 1,9 milijarde ameriških dolarjev, Eli Lilly (amo za zyprexo) več kot 1,2 milijarde ameriških dolarjev samo za zasebne tožbe in 1,4 milijarde državi, plus 515 milijonov kazni.
Hkrati pa ni povsem jasno, ali ta zdravila res delujejo, kakšna je njihova družbena funkcija ‒ pomirjanje in normalizacija ljudi. Ljudem, ki jih jemljejo – ali so jih celo prisiljeni jemati – pa postavljajo povsem praktična vprašanja: ali jih jemati, kako jih nadomestiti, kako se ‘spustiti z zdravil’, kako blažiti stranske učinke, predvsem pa, kako doseči, da zdravnik upošteva njihovo voljo in izkušnjo, da jih sprejme kot izvedence za lastno počutje in telo.
Vsa ta kritika je bila aktualna že v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar je takrat imela psihiatrija še neko funkcijo – utopijo socialne psihiatrije, psihoterapije. Danes pa je psihiatrija dejansko zreducirana na predpisovanje zdravil in na administrativno vlogo zapiranja, podajanja mnenja za invalidsko upokojitev, predpisovanje bolniških.
Očitno sta pri nas zdravljenje in oskrba ljudi z duševnimi stisk mi
tudi še vedno tesno povezana z zapiranjem, z izolacijo v psihiatrične bolnišnice ali druge socialne zavode?
Izkušnje, ki jih imajo ljudje s postopki nameščanja v te ustanove in režimi bivanja v njih, so slabe in poniževalne, saj že sama uporaba prisile in prisilnih sredstev daje ‘pacientom’ (trpečim) vedeti, da niso polnopravni člani družbe, da so manjvredni in da nimajo pravic, ki jih imajo drugi, da nimajo pravice do govora in ugovora. Čeprav te postopke uravnava Zakon o duševnem zdravju, ljudje vseeno ne vedo, kako se zavarovati, na koga se lahko v takem trenutku obrnejo.
Zakon je sicer vpeljal institut zastopnika za področje duševnega zdravja, funkcijo zagovornika, a se ta žal še ni uveljavil in popolnoma zaživel. Vtis je tudi, da je večina varovalk za pravice ljudi v postopkih odvzema prostosti zgolj formalnih, da jih je težko uveljaviti.
Vprašanje je tudi, ali so prisilne hospitalizacije in namestitve v zavode sploh potrebne. Izkušnje, denimo iz nekaterih italijanskih mest, kažejo, da zapiranje ni niti potrebno niti učinkovito. Zagotovo pa je zapiranje, ki je postalo eno od osnovnih orodij psihiatrije, povezano z drugim osnovnim orodjem – čezmerno in dolgotrajno uporabo zdravil. Več zdravil – več zapiranja, več zapiranja – več zdravil. Izkušnje pa so pokazale, da se z ukinjanjem bolnišnic uporaba zdravil bistveno zmanjša. Seveda je zapiranje tudi temeljna ovira, da bi bila psihiatrija resnično zdravljenje, torej pomoč v stiski. Človek ne more zaupati nekomu, ki ga utegne zapreti.
Manjkajo prostori, kamor bi se brez strahu pred izločitvijo, zapiranjem in nasiljem lahko zatekli ljudje, ki potrebujejo premislek, umik. Manjkajo strokovnjaki, ki bi zares vprašali ljudi, kaj potrebujejo, kaj jih je pripeljalo v tako situacijo, ki bi zares pomagali – s pogovorom, z direktno akcijo.
Psihiatrična bolnišnica torej ne zdravi in tudi ne lajša težkih psihičnih stanj, kvečjemu uporabnike še bolj frustrira?
Trdim, da to ni samo katastrofa, temveč zločin. Kajti poznamo načine, kako z ljudmi v psihičnih stiskah ravnati bolj človeško, kako jim pomagati, da se jim ne prekinejo stvari, da ostanejo v življenjskem toku. Potem je tudi sama psihotična kriza veliko manj huda, ker se ne ustvari nekakšen začarani krog, iz katerega je težko izstopiti. Hospitalizacija (beri: stigmatizacija) človeku v življenju prekine veliko stvari, kar vodi v dodatno travmo.
Katastrofa je seveda še večja, ker so ti drugi načini dokazani in demonstrirani samo 100 kilometrov stran od nas ‒ na primer v Trstu, kjer je situacija povsem drugačna. Tam so namreč psihiatrične bolnišnice zaprli in jih nadomestili z novimi, integracijskimi in rehabilitacijskimi službami, ki zajemajo stanovanjske skupine, izobraževalne programe in socialna podjetja oziroma zadruge, ki ljudem pomagajo predvsem na domu.
V splošni bolnišnici obstaja še vedno tudi psihiatrični oddelek, ki deluje kot urgentna služba, z nekaj posteljami, kamor lahko pridejo ljudje v psihični krizi za nekaj dni, vendar ni nobenih zaprtih vrat, nobene prisile, nobenega privezovanja. Te postelje so večinoma prazne, ker se je težišče preneslo na centre za duševno zdravje, ki niso del bolnišnic. Ti centri so razpršeni po vsem mestu in vzdržujejo več kot 30 stanovanjskih skupin, v katerih živi okrog 200 stanovalcev.
Delujejo v vsakdanjih okoljih, v vilah, stanovanjih, le eden je v nekdanji bolnišnici; v njih so ambulante, pisarne, prostori za srečanja, jedilnica in spalnice. Centri so odprti 24 ur na dan in imajo več namenov: ljudje hodijo tja na pogovore z osebjem, na kosilo, da se družijo, udeležijo kakšne zabave, uredijo legalne zadeve, dobijo zdravila. Postelje, v enem centru jih je po navadi od 8 do 12, so namenjene ljudem, ki tam preživljajo krizo. Bivanje navadno ne traja več kot nekaj dni. Ozračje v centru je iz dneva v dan drugačno, vlada dinamika vedno novih izzivov, ki jih skupaj rešujejo uporabniki in osebje; večinoma se nekaj menijo, dogovarjajo, včasih živahneje. Lahko bi rekli, da je ozračje bolj ali manj pasivno. Večina osebja je namreč na terenu.
Tam, kjer ljudje živijo?
Seveda. Uporabnike spremljajo po opravkih, z njimi kaj urejajo, jih obiskujejo na domu, se pogovarjajo in marsikdaj tudi pogajajo z njihovimi svojci, včasih tudi z neposredno okolico, sosedi, predstavniki skupnosti ... Urejajo torej konkretne stvari, odvisno od tega, kje imajo ljudje probleme. Nekateri imajo psihične probleme zaradi službe, drugi zaradi družinskih razmer, nekateri zato, ker so osamljeni.
Zelo zgovoren je primer, ko so sosedje poklicali na enega od centrov, ker so bili zaskrbljeni zaradi starejše gospe, ki se je pogovarjala sama s seboj. Osebje centra je šlo do nje in situacijo so uredili tako, da so organizirali ljudi iz soseske, da so ji delali družbo in se z njo pogovarjali. Gospa se je namreč pogovarjala sama s seboj zato, ker ni imela nikogar, ker je bila starejša in izolirana. Problem je bil rešen; neverjetno je, kako je lahko neka taka direktna akcija preprosta in hkrati učinkovita.
Nekaj podobnega se je zgodilo pri nas v času, ko sem deloval v okviru Odbora za družbeno zaščito norosti, ko smo aktivisti gostovali v oddaji na Radiu Študent. Med oddajo je poklicala ženska, stara okrog 30 let, prihajala je iz precej verne družine, njen oče je bil znan tako v politiki kot stroki, bila je poročena in imela je otroka, vendar jo je mož zapustil. Nekajkrat je bila že hospitalizirana v Polju, in ker se je sumilo, da gre za čuden odnos med njo in očetom, so jo hoteli zapreti v Hrastovec.
Med oddajo smo se zavzeli zanjo, eden od naših aktivistov se je namreč ravno selil iz socialnega stanovanja, v katero se je potem preselila ona. To je bila rešitev zanjo za kakšnih 15 let. Našla si je priložnostna dela, obnovila je stike z otrokom ... Bistveno je, da je imela dom, svojo postojanko, ki ji je omogočala osamosvojeno življenje. Tudi to je bil majhen direkten poseg z velikim učinkom.
Kot strokovnjak na področju socialnega dela poudarjate, da je pomembno biti z ljudmi, ne jih upravljati, kot da so stvari, kot je to praksa v zaprtih ustanovah.
Če s človekom delamo kot s stvarjo, kot s predmetom, ta postane predmet. Pomembno je, da smo med ljudmi in da smo na njihovi strani, da smo priče njihovemu trpljenju. Ko ljudje končno spregovorijo, so poslušalci pomembni. Slišal sem ogromno pretresljivih zgodb o trpljenju, negotovosti, krivicah – hkrati pa tudi o osebnem pogumu, kljubovanju in zdržljivosti. Te zgodbe, ki so za zidovi pisarn, ordinacij, zavodov le žalostne zgodbe o nesreči posameznikov, o osebnem neuspehu, pričevanja o človeških pomanjkljivostih, so v resnici pričevanja o družbenih krivicah, o zlorabi moči tistih, ki nam vladajo, o profitu, ki ga kujejo na račun naše bede. In protistrup zoper osamljenost, ekonomizacijo in birokratizacijo je, da delamo skupaj, da delamo z drugimi.
Pogosto pa ljudi s psihiatrično diagnozo zapustijo celo najbližji. Velikokrat so problem prav svojci – pa ne samo pri psihiatričnih hospitalizacijah, enako se dogaja tudi, na primer, pri oddaji ostarelih staršev v dom, ljudi z intelektualnimi težavami v zavode in v podobnih situacijah, ki so za svojce obremenilne, ker od njih zahtevajo več energije, večjo skrb. In deloma zato, ker so skurjeni, deloma zaradi slabe vesti lahko reagirajo tudi tako, da človeka odpišejo.
Načeloma bratje in sestre to laže naredijo kot starši ali otroci. Vedeti pa moramo, da svojci takrat, ko je nekdo nor ali star in potrebuje pomoč, s tem, ko ga dajo v zaprto institucijo, kršijo temeljni sorodniški postulat, po katerem je naravno, da poskrbiš za bližnjega, ne moreš ga kar odpisati. Večkrat sem od koga slišal, da je izvedel, da ima strica, šele ko je odrasel, ker se o njem med sorodniki sploh ni govorilo. Najprej je bil v bolnišnici, potem pa končal v kakšnem zavodu. Neki moj kolega mi je povedal, da je svojega strica prvič videl na enem od taborov, ki smo jih organizirali v Hrastovcu. Vedel je, da je njegova stara mama vedno ob nedeljah ali sobotah nekam šla, vendar v družini nikoli niso govorili, kam je šla. Ona je svojega sina še hodila obiskovat, medtem ko za ostale sorodnike ni več obstajal.
Kako pravzaprav razumeti norost?
Norosti po definiciji ni možno razumeti. Norost mora ostati norost, nerazumljiva; lahko si jo sicer poskuša mo pojasniti in celo kdaj pridemo do razlage, zakaj se je nekomu ‘speljalo’. Vzroke zanjo si lahko razlagamo s travmami, zlorabami, kemičnimi procesi, hormoni ... Za nekatere ljudi te razlage vzdržijo, pri drugih vzdržijo delno, pri tretjih pa povsem odpovejo. Res je, da so v ozadju norosti pogosto hude travme iz otroštva, kot so med drugim spolne zlorabe, vendar kako potem razložiti trdoživost tistih, ki so šli skozi enake izkušnje, pa se jim norost ni zgodila?
Je norost torej nekaj, česar ne zmoremo artikulirati, drugi pa ne morejo razumeti?
Za oboje gre, ali da je človek odtrgan od družbe in se ga ne da umestiti v civilizacijske okvire ali pa smo mi ne zmožni, da bi ga razumeli. Z mojega socialnega vidika gre bolj za drugo; zelo hitro obupamo nad tem, da bi
koga razumeli. Tudi ljudje z avtizmom so bili zaradi nerazumevanja v psihiatrični obravnavi. Nato takšne še zapremo v ustanove in se nam z njimi ni treba več ukvarjati. Niso ljudje, ki so izključeni, odgovorni, ampak smo odgovorni mi, ki smo jih izključili. Z nekom, ki je nor ali gluh, se moramo naučiti živeti, ker se on pogosto ne more spremeniti. Mi bi se lahko naučili ‘kretati’ (uporabljati sistem kretenj za sporazumevanje z gluhimi), pa se ne.
Vrniva se k zapiranju norišnic v Italiji, h goriški in tržaški izkušnji. Zakaj je bila dezinstitucionalizacija tam tako uspešna?
Zato, ker je Basaglia, ki je leta 1961 kot direktor prevzel najprej goriško psihiatrično bolnišnico z namenom, da jo preobrazi, čez deset let pa tržaško bolnišnico pri sv. Ivanu, dezinstitucionalizacijo zastavil nadvse radikalno in izpeljana je bila v zelo kratkem času. Franco Basaglia je bil profesor na katedri za psihiatrijo na padovski univerzi, bil je udeležence odporniškega gibanja v drugi svetovni vojni, ki je v skladu z duhom, ki je vladal med takratnimi italijanskimi levičarskimi intelektualci, zapustil akademsko polje, da bi lahko deloval praktično, v bazi.
Ko pokažeš na protislovje, odpiraš razpoko, je bil prepričan Basaglia. Za pisal je: “Na primer, ko pokažemo, da psihiatrične ustanove obstajajo samo kot aparat družbene kontrole, je država prisiljena ustvariti nekaj, kar jih bo nadomestilo. Od trenutka, ko protislovje prvič eksplodira v zavest, do trenutka, ko ga neizbežno prikrijejo, obstaja trenutek, priložnost, ko ljudje lahko dojamejo, da zdravstveni sistem ne ustreza njihovim potrebam, ker tudi družba sama ni organizirana, da bi poskrbela za te potrebe.”
Basaglia je razvil metodo negativnega mišljenja in jo uporabil v vsakdanjem življenju psihiatrične bolnišnice. Vedno znova je postavljal ‘naivna vprašanja’ o tem, čigave potrebe zadovoljuje ustanova, kaj je narobe, čigave potrebe so zanemarjene itn. Poleg simboličnega zanikanja svojih vlog (na primer opustitev uniform, opustitev privilegijev osebja v totalni ustanovi) so se tako osebje kot pacienti nenehno in neutrudno ukvarjali z vprašanjem moči, kdo jim jo jemlje oziroma daje.
Tako se je delovanje ustanove spremenilo v klasično terapevtsko skupnost, vpeljane pa so bile tudi druge spremembe, ki jih lahko na kratko označimo kot povsakdanjenje ezoterike totalne ustanove in kot politiko odprtih vrat.
Konkretno je goriška izkušnja prinesla odpiranje oddelkov, prost pretok ljudi, odpravo restrikcij in pravil, ki debilizirajo varovance itn. Velika inovacija je bilo omogočanje plačanega dela v bolnišnici. V večini psihiatričnih ustanov varovanci opravljajo razna vzdrževalna dela, pomagajo v kuhinji, pralnici, pri urejanju okolja. Ta dela so začeli plačevati. Odprava neplačane ‘delovne terapije’ in motivacija za gibanje zunaj oddelkov sta prinesli vdor realnega, vsakdanjega v sicer izolirani svet norišnice.
Politiko odprtih vrat v italijanski izkušnji izvajajo dobesedno in resnično pomeni svobodo gibanja in odsotnost zaprtih prostorov, tudi v primeru obveznih zdravstvenih ukrepov ‒ to je italijanskega ekvivalenta prisilne hospitalizacije ‒, se pravi, ko župan in sodišče po zakonu psihiatričnim službam naložita zdravljenje, to ne pomeni, da človeka zaprejo. Konkretno to pomeni, da mora biti služba, predvsem v primeru, ko nekdo utegne narediti kakšno nepremišljeno dejanje, pozorna nanj, da mora vplivati, da tega ne bi naredil, mu to onemogočiti, vendar pa mu tega ne onemogoči s ključem in ključavnico. Instrument prisile so torej zamenjali za instrument dialoga.
Proces dezinstitucionalizacije v Sloveniji pa traja že 50 let.
Res je, pri nas je ta proces izjemno dolgotrajen. Začel se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, prva izkušnja spreminjanja totalne ustanove je bil logaški eksperiment. Šli smo skozi več faz, vendar pa ni prišlo do ključne faze ‒ do sistemske dezinstitucionalizacije.
Imamo veliko izkušenj glede oskrbovanja v skupnostih, imamo tehnologijo, imamo eksperimente; vemo, kako je treba delati v skupnosti, nimamo pa sistema, ki bi to podprl. Osnovni problem pri nas je torej, da smo predolgo eksperimentirali in razvijali skupnostno oskrbo, nismo pa zapirali institucij, zato skupnostne službe niso postale alternativa, ampak dopolnilo, to pomeni podaljšana roka sistema. Prišlo je do obrata v njihovem namenu in tako zdaj podpirajo obstoječi institucionalni sistem.
Se je na področju psihiatrije v tem času sploh kaj premaknilo na bolje?
Nekatere stvari so zdaj celo slabše, kot so bile konec petdesetih. Boljša je oprema, v sobah je manj ljudi, čeprav je v socialnih ustanovah biti sam v sobi še vedno nadstandard, ki ga je treba doplačati. V Avstriji in drugje po Evropi je to že dolgo standard. Kakorkoli, na splošno so se standardi pri nas sicer izboljšali, vendar je sistem ostal isti. V psihiatriji je bilo prej več socialno-psihiatričnih vsebin, različnih poskusov samoupravljanja, terapevtskih skupnosti, več je bilo dogajanja, več pogovorov, več časa za psihoterapijo itd., zdaj pa se je naša psihiatrija zreducirala na predpisovanje psihofarmacevtikov.
Kakšna je razlika med stanovanjsko skupnostjo in skupino?
Za življenje v skupnosti se ljudje sami odločijo, tam živijo neodvisno in brez zunanje pomoči. Primer tovrstne skupnosti je na primer nemški Wohngemeinschaft. V skupino pa so dodeljeni, nameščeni, to pomeni, da nimajo stanovanjske pravice, torej so tam gostje v neki bodisi vladni ali nevladni organizaciji, in jih od tam lahko vržejo na cesto, v bolnišnico, Hrastovec. Torej so naše skupnosti le podaljšana roka psihiatrije, sistema. Celoten sistem deluje na osnovi točke t. i. devetega kroga. Hrastovec je deveti krog pekla psihosocialne pomoči, medtem ko so prvi krog npr. šolski psihologi.
Na videz med njima ne obstaja nobena povezava, vendar pa je v resnici tako, da šolski psiholog, če se odloči, da se z otrokom, ki ima določene težave, ne da ničesar narediti, tega pošlje na svetovalni center, nato v vzgojni zavod itd. Tako se začne potovanje proti devetemu krogu, na katerem človek postopoma izgublja družbeno moč. In tudi zato, ker ima psiholog potuho vseh ostalih krogov, mu pravzaprav sploh ni treba narediti kaj posebnega – dovolj je, da mu pove “če ne boš priden, boš šel v vzgojni zavod”, ne pa da bi se zares ukvarjal s težavami, ki jih ima otrok.
Hrastovec, naša največja totalna ustanova, je potemtakem središčna točka – črna luknja, iz katere ni izhoda?
Tako. Če imaš vsaj malo sredobežne sile, to je socialnega in osebnega kapitala, ti uspe ostati na katerem od krogov. Če je nimaš, je deveti krog skoraj neizbežen.
Razmere v Hrastovcu, kjer ste bili nekaj časa strokovni vodja, so se vsemu navkljub kar precej izboljšale.
Skoraj polovico ljudi, to je okrog 300, smo tam preselili v zunanje strukture, v stanovanjske skupine, kar je bil kar velik korak. V življenju mi je bilo dano doživeti zadovoljstvo ob tem, ko sem gledal, kako so ti ljudje zaživeli, kako so se iz zombijev spremenili v ljudi; in da nam je vsaj pri določenem osebju uspelo spremeniti odnos do stanovalcev, da so na varovance začeli gledati kot na ljudi.
Spomnim se, da sem na enem od oddelkov vodil timske sestanke, na katerih smo se pogovarjali, kaj se dogaja na oddelku, pa tudi o posameznih stanovalcih, po navadi seveda o tistih, ki so bili problematični. Potem pa sem predlagal, da se bomo naslednjič pogovarjali o nekom, ki ni problematičen. Izbrali smo moškega, ki je iz v dneva v dan sedel na svojem stolu in gledal skozi okno, v času kosila se je presedel k svoji mizi, ki je bila nekaj korakov stran, zvečer pa je šel do postelje.
Ko smo se začeli pogovarjati o njem, sem vprašal, kaj sploh vemo o njem. Odgovor je bil nič, razen tega, da je že 20 let v istem prostoru. Potem se je nekdo spomnil, da ga je pred leti še obiskovala mama, ki je verjetno umrla, ker je ni bilo več k njemu. Nekdo drug se je spomnil, da je iz njegove vasi, v kateri še vedno živi njegov brat, ki ga ne obiskuje. To je bilo vse, kar smo vedeli o njem.
Potem sem predlagal, da do naslednjega tedenskega sestanka poskušamo o njem izvedeti pet stvari, ki so mu všeč, in pet, ki jih ne mara. In to je odblokiralo celoten odnos – naenkrat je postal ta stanovalec človek!
Ugotovili smo, da mu ni po volji, če se kdo usede na njegov stol, ker se začne tresti; da ima prijatelja, ki so ga prestavili na drug oddelek; da mu striženje nohtov povzroča nelagodje. Zaradi teh drobnih stvari, ki se nam zdijo banalne, je ta človek spet postal človek ‒ ki mu je nekaj všeč in nečesa ne mara. To je najbolj osnovna operacija, ki jo narediš, da nekoga začneš dojemati kot človeka.
Veste, nekoč sem v Hrastovcu šel na oddelek brez kakšnega cilja ali namena. Rekel sem si, da bom s stanovalci preživel uro ali dve. Predstavil sem se, nekaj minut smo se pogovarjali, od kod je kdo, potem pa si nismo imeli nič več povedati. Ker se tam pravzaprav nič ne dogaja; to, kaj se bo jedlo, določijo drugi; in čez pol ure sem se zalotil, da delam isto kot oni – da hodim od vrat do okna, ker tam pa se nekaj dogaja – nekdo gre po hodniku, mimo se pelje avto, veja na drevesu se premakne itd. Postalo mi je jasno, da tam potrebuješ pol ure, da razviješ vedenje, kot ga imajo živali v kletki.
Kakšni so ugovori uradne psihiatrične stroke glede vašega prizadevanja za zaprtje totalnih institucij, kaj vam očitajo?
Že 30 let poslušam ene in iste izgovore. Gre pravzaprav za vzdrževanje mitologije okrog dezinstitucionalizacije. Prvi od mitov v tem konglomeratu trdi, da bodo za nekatere ljudi institucije vedno potrebne, kar ni res. Po 19. členu Konvencije ZN o pravicah ljudi z ovirami imamo vsi pravico živeti v skupnosti; eni pri tem potrebujejo več podpore in pomoči kot drugi; nekateri jo bodo potrebovali vedno, nekateri občasno, nekateri je čez čas ne bodo več potrebovali.
Drugi mit pravi, da je skupnostna oskrba dražja. Vendar so raziskave pokazale, da to ne drži, medtem pa zagotovo drži, da je učinkovitejša, ker je denar uporabljen po meri človeka.
Tretji mit je, da je življenje v skupnosti nevarno. Potem je še mit samostojnega življenja, ki zagovarja logiko, da morajo biti ljudje najprej samostojni, da bi lahko šli iz zavoda, kar je povsem skregano z zdravo pametjo, ker moramo mi vzpostaviti možnosti, da bodo ljudje lahko samostojno živeli izven zavoda.
Mit je tudi, da dezinstitucionalizacija v Italiji ni uspela ‒ pa sami pojdite pogledat 100 kilometrov stran in boste videli zgleden model, kako deluje. V nekaterih italijanskih mestih so prišli tako daleč, da nimajo več niti nobenih stanovanjskih skupin, kaj šele zaprtih prostorov.
Naslednji mit je, da se same institucije ne morejo dezinstitucionalizirati ‒ seveda se morajo same, kdo drug jih bo? In da so stanovanjske skupine že dezinstitucionalizacija, čeprav so te lahko le prvi korak na poti iz institucij.
Da bi dezinstitucionalizacijo lahko izvedli, seveda potrebujemo trdno politično voljo, ki je pri nas žal ni, pa tudi zavzetost strokovnjakov, glas in moč uporabnikov, resnična civilna gibanja, dobro načrtovanje in vsekakor transparentnost in demokratičnost procesa dezinstitucionalizacije.
Zato pravim, da je to zločin. Pred 40 leti smo mislili, da so totalne ustanove edini način; lahko bi rekli, da smo zaradi nekih zgodovinskih okoliščin počeli neumnosti. Zdaj, ko obstajajo konkretni primeri, in to v naši neposredni bližini, ko so usmeritve Svetovne zdravstvene organizacije usmerjene v zapiranje norišnic, ko je to postala zadeva mainstreama, torej splošna platforma, pa je zame to nedopustno.
Od kod izvira strah pred norostjo?
Obstaja veliko registrov nelagodja, ki ga izzove norost. Četudi ste človek širine in brez predsodkov, obstaja veliko prikritih načinov nelagodja. Izvor strahu pa se prav tako skriva tudi v družbeni ureditvi. Psihiatrične bolnišnice obstajajo dobrih 200 let, pred tem so obstajale neke druge ustanove, takratna družba je bila brez tovrstnih mehanizmov, zato se je morala z norostjo ukvarjati na drugačen način.
Bil sem na Šrilanki, ki ima 10-krat več prebivalcev kot mi, pa imajo pol toliko ljudi v psihiatričnih ustanovah kot mi. To pomeni, da potrebujejo tovrsten način hospitalizacije le za majhen del populacije, pa še to je vprašanje, ali ga sploh potrebujejo, ker imajo tam druge mehanizme. Človeka, ki je znorel, zdravijo s posebnimi rituali, na katerih se zbere vsa vas. Vrač, ki med bobnanjem in plesom prevzame demone bolnika nase, deluje kot agens, vendar je bistveno to, da se ob njem v času rituala zbere vsa skupnost z namenom, da mu pomagajo. Vsi so tam samo za njega. In to je to, kar resnično deluje.
Medtem ko psihoanaliza in psihoterapija zrcalita norost, ker terapevt v bistvu interpretira človekovo izpoved, pa celitelj ali vrač norost prevzame nase ‒ in s tem jo na simbolni ravni prevzame celotna skupnost. Skupnost ga je poklicala, da bi jo posrkal vase, čeprav jo v bistvu posrka vsa skupnost, ker človeku posveti pozornost. Vsaj en dan so vsi tam samo zanj.
Podoben princip družinskih konferenc je začela pri nas prakticirati moja kolegica v okviru onkološkega inštituta. Kot veste, je bolnik, ki ga odpustijo iz bolnišnice, po koncu zdravljenja še vedno bolnik, in v skladu s standardi ga pri odpustu vprašajo, kdo bo skrbel zanj. Pogost odgovor bližnjega svojca je “jaz bi, ampak imam službo” ali “ne bom zmogla ali zmogel”, in potem človeka pošljejo v dom proti njegovi volji. Zato kolegica skliče na pogovor vso družino; z njimi se pogovori, kaj lahko kdo prispeva k temu, da njihov svojec ne bo pristal v domu. Nekdo nima časa med tednom, lahko pa zanj poskrbi čez vikend; drugi lahko plača za vmesno varstvo itn.; če še kaj manjka, vključijo še kakšnega prostovoljca.
Ta duh mini skupnosti je nujen in seveda je potrebna tudi organiziranost, skupno delovanje in dogovor. Izkazalo se je, da to zelo dobro funkcionira. Bistvo je, da se zbere človekova celotna mreža z vprašanjem in z namenom, kako mu pomagati, kako rešiti njegov problem.
Stiske so pravzaprav postale del vsakdanjika slehernega izmed nas, so značilnost našega časa, ki je čas velike osamljenosti.
Osamljenost je logična posledica katastrofe galopirajočega individualizma, ki povzroča čedalje večjo atomizacijo ljudi. Sami ostajajo tisti, ki jih drugi izrinejo iz družbe, pa tudi tisti, ki so še vedno v njenem središču. Osamljenost ni le stvar starih in nemočnih, je zid, ki ujame naše fantazije in jim onemogoči, da bi postale skupne. Ideologija, da je vsak odgovoren za svojo srečo, je ideologija nemoči. Kajti vsakokrat, ko se ločimo od drugega, se stopnja moči zmanjša z mostovi, ki se podirajo, postajamo resnični robinzoni človeškosti.
Stiska je izraz trpljenja, zatiranja, revščine. Kot izraz je subjektivna in moteča. Je škripanje kolesja, ki naj bi delovalo nemoteno. Ko stisko spremenimo v bolezen, postane to stvar, ki jo lahko obvladamo. Jo pospravimo v predal, dobimo strokovnjake, ki lahko z njo upravljajo, lahko kujemo dobiček iz ‘znanja’, ki ga stisnemo v tableto. Človeka, ki je pod vplivom zdravil, vsaj pomirijo, da ne dela težav, če ga že ne pozdravijo, da bi lahko spet delal. Tablete so hostije razvitega kapitalizma.
In naše odnose trenutno ureja brezčuten zbirokratiziran sistem pravil brez resničnih človeških vrednot ... Res je. Birokratizacija vsakdanjega življenja ‒ predvsem odnosov med ljudmi in njihovega delovanja – naj bi uredila družbo in odnose v njej. Vendar se je zgodilo prav nasprotno. Ljudje se sicer lahko zanesejo, da obstajajo glede banalnih zadev pravila, a gotovost je le še navidezna.
Zdaj, ko vemo, kaj je pravilno (to, kar zahtevajo pravila), ne vemo več, kaj je prav. Ukvarjanje s pravilniki, zakoni in statuti je nadomestilo pogovore med ljudmi. Še več, odvzelo jim je etično presojo o lastnem ravnanju in o ravnanju skupaj z drugimi. Etično gotovost je zamenjala kafkovska zmeda pravil, ki so v službi tistega, ki jih je sprejel.
Iz revije Sensa
Preberite si še: "Edina terapija so tablete, zaradi katerih postaneš ZOMBI" (osebna izpoved iz klinike Polje)
POGLEJTE SI PODKAST:
