Duhovnost je prepovedana!

Sliši se neverjetno, vendar je resnično: duhovnost je prepovedana. To ni neposredna prepoved, temveč subtilno vraščena v način sodobnega mišljenja. Misliti, da je duhovnost resničnost, je po ovinkih označeno kot nedopustno. Misliti nasploh je dovoljeno samo v določenem okviru, ki je označen s teoretičnimi predpostavkami. Kakšen je ta okvir?

Duhovnost je prepovedana! (foto: profimedia) profimedia
6. 6. 2021

Najprej naj omenimo, da so ljudje v še ne tako davni preteklosti živeli z občutkom, da je duša neskončna, ker je – kot to lahko izrazimo – v Bogu in se razteza v Njegovih neizmernih širjavah. Potem pa je prišlo do preobrata. Vodilno vlogo je prevzela znanost in v materialističnem času človeške kulture postavila spoznanju meje. Naj bo posebej poudarjeno, da znanost prvotno ni predpisovala spoznanju mej in da se je to začelo dogajati v času, ko so vtisi materialnega sveta preplavili duševno-duhovne vtise.

Določila prepovedi

Ena od predpostavk, ki omejuje spoznanje, je mnenje, da je resnično to, kar je čutno zaznavno. Takrat, ko je to mnenje nastalo, je bilo znano, da obstaja pet čutil. Kar človek opaža s čutili, je dejstvo. Kar pa mislimo o tem, kar opažamo s čutili, je miselni svet. Je spekulacija in ideologija. Posledica tega mnenja je, da je to, kar dojamemo z mišljenjem, zgolj teorija. Misliti je sicer mogoče karkoli, resnična pa so dejstva. To je splošno prepričanje današnjega človeka. Kar presega dejstva, načeloma nima veljave in je zgolj izmišljeno, četudi je še tako logično.
Kasneje se je izkazalo, da materija ni obstojna in da obstajajo pojavi, ki niso trdne, fizične narave. Mogoče jih je zaznati le s posebnimi tehničnimi napravami ali pa tudi to ne. Do njih je mogoče priti le z logičnim sklepanjem. To sklepanje je mogoče potrditi z eksperimenti. To je postala znanstvena metoda. Če več eksperimentov privede do istega rezultata, je mogoče trditi, da je sklep o obstajanju nekega pojava resničen. Tako se je uveljavila statistika na osnovi eksperimentov. Kar ni statistično dokazano, ni veljavno. Posledica tega je, da je statistika postala prepričevalna metoda.
Obstaja še lucidna prepoved mišljenja v območju izkušnje. Dejstva dojemamo s čutili. Dojemamo po meri svojih čutil. Kar mislimo in vemo, je prikrojeno z naravo naših čutil. Dejstva ostajajo zunaj nas in ne moremo vedeti, ali so resnično takšna, kot nam jih predstavlja narava naših čutil. Resnica je zunaj nas, spoznavamo jo le omejeno, kolikor nam to dopuščajo čutila, kakršna pač so.
To so tri kar se da preprosto razložene predpostavke, ki določajo meje mišljenja, spoznavanja in zavesti. Na subtilen način ne dovoljujejo misliti zunaj tega okvira. Zato jih v tem spisu označujemo kot prepoved. Na tej osnovi je indirektno ‘prepovedana’ duhovnost. Prepoved ni pravna, temveč je vsajena kot navada današnje zavesti.
Priznati je treba, da določila, kaj se sme misliti, da je res­nično, in ki jih tukaj omenjamo, sploh niso neupravičena. So utemeljena z obsežnimi teorijami – s filozofskimi in empiričnimi. Vendar v njih enostavno ni prostora za duhovnost. Ta se dopušča le kot ideologija, zgrajena na občutkih v duševnem doživljanju.

Neomejenost spoznanja

Resnični znanstvenik, ki aktivno raziskuje pojave, ne postavlja spoznanju mej. Verjame v človekove miselne sposobnosti. Meni, da so te neomejene. Dobro ve, da mišljenje ni razsojanje in analiziranje po nekem miselnem kopitu, temveč odprta misleča pozornost do pojava, ki ga raziskuje. Z mišljenjem se poveže z njim in prodira vanj, kajti to lahko stori le, če se sprašuje, kaj je ta pojav in kaj mu ta lahko pove. Mišljenje je sintetično, povezujoče. Zanj je vsak pojav lahko predmet raziskovanja. Poveže se z njim. Lahko raziskuje konkretno stvar ali tudi samo idejo. Lahko raziskuje tudi laž. Tudi nadčutna stvarnost je zanj lahko raziskovalno območje. Če na primer raziskuje mitologijo starega Egipta, je ne bo zavrgel, češ da so mitološke predstave neresnične, ker niso fizično čutna stvarnost. Preučil bo njihovo duševno-duhovno resničnost kot dejstvo.
So pa mnogi, ki predvsem in zgolj verujejo v znanost, če si smemo dovoliti to predrzno sodbo. Mislim na tiste, ki so jim določila, kaj sme veljati kot resnično, absolutni zakon. Možno je, da v imenu tega absolutnega zakona diskvalificirajo osebnosti, ki prodirajo v globine človekovega duha, jih ovirajo in jim omejujejo delovanje. Diskvalificirajo vsako drugačno mišljenje.

Duhovna znanost

V prejšnji številki revije Sensa je izšel moj obsežni spis Apokaliptični spomin. V njem omenjam, da bolj ali manj zavedno živi v človeku doživetje nečesa idealnega: pravičnost, lepota in resnica kakor sanja. Tega si ni pridobil z vtisi iz okolja. To je v njem, v nekaterih močneje, v mnogih le šibko. Zapisal sem, da ima človek to ‘iz predrojstvenega življenja’, iz časa pred spočetjem. To je za materialistično mislečega človeka in vernika v meje spoznanja predrzna trditev. Res je, da je nisem utemeljil in upravičil, ker se obračam na bralce, ki ne dvomijo o obstajanju tako predrojstvenega kot posmrtnega življenja. Če bi to hotel storiti, bi moral nastati še en obsežen spis. Tokrat, v tukajšnjem spisu, pa si dovoljujem še večjo predrznost. Omenjena določila, ki omejujejo človeku spoznavanje in mu ne dovolijo misliti, da je duhovnost resničnost, so tri apokaliptične pošasti, ki lebdijo nad civilizacijo in kulturo. Materializmu se čas izteka. To ne pomeni, da bo izginil, celo potreben je, saj materialno spoznanje ni neresnično. Vendar kaže izkušnja, da materijo prežema duh, zato duhovnost bistveno dopolnjuje enostransko materialno resničnost. Materialistično usmerjena kultura današnje civilizacije pa si je pridobila moč v svetu in tej moči se ne odpoveduje zlahka.
Od samega začetka civilizacije in kulture, na primer v antičnem Egiptu, je obstajal nauk o duhovnosti. Negovali so ga v svetiščih. Poseben pomen v tem nauku je imel mit o boginji Izidi (Isis). O tem je veliko napisanega. Časi so se spremenili in človek je danes drugačen kot v tedanjih časih. Ne more se obračati k boginji Izidi, da bi mu razkrila skrivnosti sveta. Danes imamo duhovno znanost, ki ni nauk, temveč znanost, ker temelji na znanstvenem postopku spoznanja. Če na kratko označimo bistvo tega postopka, potem lahko uporabimo naslednje besede: gre za točno opazovanje na eni strani, na drugi pa jasno mišljenje. Duhovna znanost je ta postopek preučila in ga nadalje preučuje ter razvija. Dr. Rudolf Steiner se je s tem postopkom posebej ukvarjal, da bi utemeljil znanstveno spoznavanje duhovnosti. Prikazal ga je v več delih, na primer v svojem spisu Wahrheit und Wissenschaft (Resnica in znanost) ter v delu Philosophie der Freiheit (Filozofija svobode). O postopku spoznavanja piše tudi v delih Einleitung zu Goethes naturwissenschaftlichen Schriften (Uvod v Goethejeve naravoslovne spise) in Grundlinien einer Erkenntnistheorie der Goetheschen Weltanschaung (Osnovne linije spoznavne teorije Goethejevega svetovnega nazora). Ta dela so dostopna v številnih jezikih, ne pa v slovenščini. V teh delih živita srednjeevropski duh ter celovit, univerzalen pogled na svet. Ta pogled obsega znanost, umetnost in religijo.

Ojdip na gori, sfinga se vrže v prepad, skica Rudolfa Steinerja

Legenda o sfingi

Zdaj pa se spomnimo enega najvidnejših simbolov starega Egipta: sfinge. Ta vsebuje tri živalske podobe, levjo grivo, bikov trup in orlove peruti, ter četrti del, človeški obraz. Simbolika tega bitja je neizčrpna, zadovoljimo se le s tem, da nakazuje v človeku živalsko naravo in božanskega duha. Ko človek preobrazi svojo živalsko naravo, postane človek v božanskem smislu. Sfinga vlada na pragu duhovnega sveta. V njej je modrost, h kateri teži večnega duha iščoči človek. V stari Grčiji pa je o sfingi nastala nova legenda, kajti v teku starogrške kulture je modrost izgubila svoje prvenstvo, ni pa izgubila svoje vrednosti. Nastopilo je prijateljstvo z modrostjo: filozofija. V ospredju je človek z lastno pametjo, kakršen je na primer Odisej s svojo zvitostjo in svojim pustolovstvom. Ali apolinična svetloba duše, ki poraja umetnost. Nova legenda o sfingi pravi: Svojeglavi Ojdip se odpravi na pot. Na tej poti naleti na sfingo, ki mu ne pusti, da bi nadaljeval potovanje. Sfinga stoji na robu prepada in zastavi Ojdipu uganko. Če je ne bo pravilno rešil, ga bo vrgla v prepad. Ojdip razreši uganko in ne on, temveč sfinga se vrže v prepad.
Zakaj ta zgodba? Določila o tem, kaj se sme misliti, določila, ki ne dopuščajo, da bi bila duhovnost resnična, so sestavni deli sfinge današnjih dni. Lebdijo nad kulturo današnjega časa kot tri pošasti. Obkrožajo človeka in ga podrejajo svoji moči. Le če je človek dovolj duhovno prisoten, se lahko brani pred njimi. Mora biti zaveden svojih spoznavnih sil, da bi lahko prodrl v bistvo treh pošasti, ki so mu zrasle nad glavo. Antična zgodba o Ojdipu in sfingi nam s svojo pripovedjo sporoča, da se človek s svojo razumnostjo lahko dvigne nad svojo naravo in dojame, da je njegovo bistvo zavest. Lahko se zave svojega višjega bitja, ki ga imenujemo višji ali duhovni jaz. To se dogaja v njem, ko v svoji zavesti prepoznava tokove čutenja, mišljenja in hotenja ter jih opazuje iz ravnine svojega duha, ki jo lahko imenujemo ‘na vse sijoči zenit na nebu človeške duše’. To je rečeno lepo in poetično; ozkosrčno pa bi bilo to zaradi sloga zavreči, kajti s takšnimi besedami točno označujemo doživetje. In to doživetje je resnično, to lahko vsakdo preskusi. Ni pa lahko dosegljivo, le mogoče je. Človekova zavest je v razvoju. Do neke stopnje je človeku razvoj dan sam po sebi, nadaljnja pot pa je odvisna od njegovega zavestnega hotenja. Začne iskati to pot, poskuša to ali ono, loti se različnih metod širjenja in poglabljanja zavesti, dojame svoj resnični jaz v sončni ravnini svoje zavesti. Tedaj se vržejo tri pošasti sfinge današnjega časa v prepad.

Egipčanski človek, skica Rudolfa Steinerja

Sončno bitje zavesti

V človeku so poleg fizičnih tudi duševna in duhovna čutila. Te je mogoče raziskati z izkušnjo in točnostjo zavesti. V njem je, na primer, čutilo za jaz. Z njim ne zaznava samo sebe, svoje samozagledanosti in sebičnosti, temveč sposobnost lastne zavesti in lastnega mišljenja v človeku. Zaznava predvsem to, da je jaz z vsemi svojimi lastnostmi in komponentami tudi v drugih ljudeh in v vsakem človeku. Dojame, da je vsak človek lastno bitje z lastnim zakonom življenja. S tem čutilom lahko opazuje, kako na primer pred kratkim rojen otrok, dojenček, dvigne svojo roko, si jo ogleduje, jo odkriva, se igra z njo, vtakne prst v usta in podobno. Opazuje, zaznava, poskuša. Odrasli doživlja pri tem čisto sončno otrokovo zavest, ki obstaja, a še ni povsem prebujena, še ni povsem rojena v otrokovem bitju ali sploh še ni rojena. Vstopa v zavest o telesu, v zavest o ročici, ki jo premika. To je za odraslega posebno inspirativno, kajti tako prepoznava sončno bitje zavesti tudi v samem sebi. In ko usmeri pozornost k drugim ljudem in se z zavestjo o višjem bitju v človeku poglablja vanje, skuša z neskončnim razumevanjem podoživljati človeške zmote, slepila, laži, blodna nagnjenja, beg pred duhovnim pogledom v lastno bitje. Dojema zakonitosti življenja posameznikov. Ne more soditi, ne more se povzdigovati, ker je to tudi v njem, kajti s spoznanjem tega, kar je v njem, lahko doživlja svojega drugega. Pretresen je in presunjen.
Na človeka ni mogoče gledati samo kot na vrsto živih bitij, kot na državljana med državljani, kot na ljudstvo, temveč kot na individualno človeško bitje. Družba ni kolektiv z organom oblasti, temveč zveza individualnih, svobodnih in samostojnih osebnosti.

Premagovanje pošasti

Tri pošasti delujejo v človeku bolj ali manj zavedno. Kadar kdo v družbi prestopi ‘meje spoznanja’, začnejo trkati na kolektivno zavest. Tudi v njem samem, ki se je tem mejam iztrgal. Opozarjajo ga, da se ne prilagaja, da izziva druge. Hočejo mu dopovedati, da je to nedopustno. Skušajo ga oslabiti. Tudi drugi, ki se prilagajajo, izvajajo pritisk nanj. Ne obstajajo samo družbeni organi, ki prežijo na verbalni delikt, najhuje je to, da ljudje prežijo drug na drugega. In to je mogoče v družbi koristno izrabiti.
Kako naj razblinimo pošasti? Dejstva, ki jih kaže čutno opazovanje, so za človeka smiselna šele tedaj, ko jih premisli in spozna. Njihovo resnico izvleče iz njih z mišljenjem. Mišljenje tu ni razumljeno, kot da sledimo določenim mislim, temveč kot razmišljajoča pozornost, ki prodira v pojave sveta in življenja. Opazovanje in mišljenje sta osnova spoznavanja resnice. Resnico izvlečemo iz sveta in življenja. Svet in življenje sta prežeta z modrostjo obstajanja. Vsak predmet, vsak pojav vsebuje lastno modrost. To je dejstvo prav posebnega pomena. Z mišljenjem črpamo to modrost. Ideje, ki se jih zavemo v sebi, imajo svoj izvor v svetu in življenju in so v organizmu vsega obstajanja kot modrost. Če bi trdili, da je to izmišljeno, češ da si tako samo predstavljamo, bi to bilo isto, kot če bi dejali, da pijemo vodo iz praznega kozarca. V resnici imamo opraviti s prodornim, meditativnim mišljenjem, ki je duševno in duhovno čutilo.
Ali so fizična čutila resnično določila resničnosti? Ko hodimo po ulici, vidimo hiše v svoji bližini kot velike, v daljavi pa majhne. Ko pridemo na konec ulice, so zdaj za nas tiste, ki so bile prej majhne, postale velike, one druge pa majhne. Če verjamemo čutilom, potem je to tako, kot vidimo. Ne vemo, zakaj je tako. Je pač tako. Ko pa mislimo, dojamemo perspektivo. Perspektiva je ideja. Presežemo to, kar nam kažejo čutila. Z mišljenjem dojamemo več kot s čutili. Korigiramo zaznave čutil. Nismo ujetniki tega, kar nam kažejo čutne zaznave. Šele z mišljenjem dojamemo resnico. Zato čutna resničnost logično ne more biti določilo resnice in mej spoznanja. Ampak do tega pridemo izključno z logiko, ne s čutnim dokazovanjem. To smo si res­nično izmislili! In je resnično.
Pri ugotavljanju resničnosti se vedno znova izkaže, da prehitro zaključujemo sklepanje in se zadovoljujemo z domiselno predpostavko. Misliti dosledno, celovito in zavestno zahteva disciplino. Če se hočemo držati stvari in logike njenega obstajanja, si ne moremo dopuščati katerekoli asociacije, kateregakoli prebliska. Te so smiselne, če so v zvezi s stvarjo, ki jo preučujemo. Še več pozornosti je vredno posvetiti motivom raziskovanja in ciljem ter nagnjenjem raziskovalca, njegovim simpatijam in antipatijam, ki obarvajo mišljenje ali ga odvedejo od bistva. Izkušnja kaže, da človek lahko svojo misel obnovi po spominu, jo preverja in popravlja zmote. To je opazovanje na višji stopnji, ki jo imenujemo ozaveščanje mišljenja. Kajti v toku mišljenja se misel odvija in se tega ne zavedamo. Šele ko naredimo premor, ki je lahko krajši ali daljši, in pogledamo nazaj, kaj smo mislili, se svoje misli in njenega toka zavemo. Mogoče je, da opazujemo zgolj misel samo (idejo samo na sebi). V znanosti je polno hipotez, ki so postale dogme. Tako na primer prednik človeka ni mogel enostavno postati človek na podlagi okoliščin, ki so ga k temu prisilile. Morala je, če logično mislimo, obstajati slika človeka, ki naj bi ji razvoj sledil. Ta slika je morala obstajati vnaprej. Kje? Treba je misliti, da bi našli odgovor na to vprašanje. Tudi hiše ne gradimo tako, da polagamo opeko na opeko, temveč po predstavi hiše, po načrtu. To je drzen ugovor, vendar še ni trditev, temveč spodbuda, da zadevo še enkrat preučimo. Lahko govorimo o etiki mišljenja, o moralnosti raziskovanja. To je treba posebej upoštevati pri dokazovanju resničnosti na podlagi statistično predstavljenih rezultatov. Tu obstajajo velike možnosti interpretiranja z določenim interesom.

Drugi apokaliptični pečat, sfinga. Naslikala Klara Rettich leta 1907.

Moralna obveznost duhovnega raziskovalca


Na področju duhovnosti je veliko šarlatanstva, senzacionalnosti, zavajajočega blišča. Mnogo več kot na drugih področjih človekove dejavnosti. Zato je delovanje na področju duhovnosti še posebej zavezano etiki. Duhovni pojav, na primer razni tokovi sil, ki jih ni mogoče zaznavati fizično, temveč z določenim talentom, človek, ki nima takšnega talenta, ne more, tako se zdi, preverjati. Vendar si je tudi takšen pojav mogoče predstaviti. Mogoče je premisliti njegovo naravo in njegovo delovanje, prav tako naravo in delovanje človeka, ki predstavlja in raziskuje neki pojav ter z njim ravna. Takšni tokovi sil vsekakor obstajajo, vprašanje pa je, koliko je o tem jasnosti. V svojih spisih in predavanjih pogosto navajam primer opazovanja rastline. Vidimo stopnje njene rasti od semena do cvetenja in plodu. Ne vidimo pa sile, ki poganja to rast, jo oblikuje in vzdržuje življenje. Le z mišljenjem sklepamo, da ta sila obstaja. Imenujemo jo življenjska in oblikotvorna sila. Če trdimo, da ta sila izhaja iz genov, je to le predpostavka. V genih je ni najti, so samo podlaga, na katero ta sila deluje. V rastlino se spusti z območja tako imenovanih naravnih sil. To niso samo sile. V njih sta modrost in oblikotvornost. Dovolimo si trditi, vendar logično trditi, da je ta modrost zavest narave. Je duhovni element. Duh prežema materijo. Točno in dosledno opazovanje in jasno mišljenje je moralna obveznost duhovnega raziskovalca. Samo na osnovi te moralnosti je mogoče priti do resničnosti duhovnega sveta. Zato je odločilno razvijanje človekove moralne zavesti. Kaj to pomeni, ni mogoče na kratko povedati, zaenkrat se lahko zadovoljimo s tem sklepom.
Prepoved, ki je tema tega sestavka, se pred moralno voljo človeka ne more potrjevati v nedogled. Četudi ni dobesedno izrečena ali zapisana, deluje toliko časa, dokler ne naleti na človekovo moralno držo, ki se ji postavi nasproti. Meje spoznanja zgrmijo v prepad. 

Tekst: Samo Simčič