Kaj sporoča duša, ki se pripravlja prevzeti fizično telo, staršem?

Kaj se dogaja z dušo, ki se pripravlja prevzeti fizično telo in si zato prisvoji trebuh neke matere? Skozi koliko razvojnih obdobji mora preiti? 

Kaj sporoča duša, ki se pripravlja prevzeti fizično telo, staršem? (foto: profimedia) profimedia
5. 3. 2022

Izpisali smo nekaj odlomkov iz knjige Devet stopnic, ki korak za korakom sledi bitju, ki se bo utelesilo na Zemlji. Preberite nekaj odlomkov, ki jih sporoča duša, ki se pripravlja na utelešenje, avtorjema zapisov. 

Življenje je realnost, ki presega meje rojstva in smrti človeškega telesa. Vrata so v obeh primerih ista. Veliko je bilo že napisano o tem, kaj se dogaja za pragom tako imenovane smrti, vendar je malo znano o tem, kaj se dogaja pred rojstvom. Posledica te nevednosti je pasivni odnos staršev do otroka med nosečnostjo, strah matere pred porodom, porodne bolečine, številne napake pri vzgoji odraščajočega otroka itn. Knjiga Devet stopnic nas popelje v ta čudoviti svet prenatalnega življenja, spajanja duše s telesom, duha z materijo, preteklosti s prihodnostjo, v templju življenja, ki je telo bodoče matere. Opisuje, kaj se dogaja v nevidnem svetu duše in prinaša dragocena sporočila, namenjena predvsem mladim staršem, da bi se bolje zavedali, da rojstvo ni rojevanje, temveč posvečen dogodek. (Janko Jamšek, Ženeva, avgust 1992) 

Rojstvo je za eno stran smrt in smrt je za drugo stran rojstvo 

"Kljub temu, da se ji zelo mudi vrniti na Zemljo, doživlja Rebeka svoj odhod iz teh krajev točno tako, kot bi vi doživljali smrt. Pravzaprav se dogaja isto - umira tistim, ki so ji dragi. Medtem ko se bosta njena bodoča starša dejavno pripravljala na srečo njenega prihoda, nam bo tukaj manjkala... in Rebeka bo nekaj tednov ali mesecev nedvomno občutila hlad v srcu. To velja skoraj za vse, razen za redke izjeme, in na Zemlji se vam še sanja ne, da je tako... Kar je radost za enega, utegne biti težko, boleče slovo za drugega. Pogosto je vzrok dojenčkovim solzam in njegovemu včasih odsotnemu pogledu prav spomin na svetlobna obzorja, nekdanji svet in obraze, ki jih je bil zapustil.

V nekem smislu so to vrata, skozi katera mora stopiti, in prehod je del postopnega obujanja duše. Zavestneje kot jih prestopi, to je, umirjeno, ne da bi izgubila identiteto, ne da bi čezmerno podremavala, kakor da bi hotela ubežati tistemu, kar mora zapustiti v sebi, lažje stopa v zarodek in bolj se v njem zasidra spomin na cilj življenjske poti, ki se odpira pred njim. Vedno je potrebno imeti odprte oči in se truditi, da bi obdržali živahnost zavesti... in zaupanje, ne glede na to, katero stran tančice zapuščamo." 

Ob poslušanju njenih besed si ne moreva kaj, da ne bi pomislila, kako napačno se vedemo ob pogledu na dojenčka, kako smo očarani nad življenjsko silo, ki se zdi tako nova in nastajajoča. Novorojenček nikakor ni tako nedolžno bitje, kot nam hoče prišepniti njegova žametna koža. V sebi nosi vse svoje vedenje, strahove, upanja, zavore, radosti, celoten potencial, celo barvno lestvico, ki jo je bil bolj ali manj že davno izoblikoval.

Duša, ki jo starši sprejemajo, ni nepopisan nedolžen list

"Rada bi, da bi moja starša - in to si želijo vse duše, ki se vračajo in zorijo - vedela, da prihod njunega otroka pomeni predvsem vračanje bitja, ki nosi s seboj vse svoje breme iz preteklosti. Bitja, ki so ga seveda dolžni usmerjati, a tudi bitja, ki prihaja, da bi jim obudilo spomin, jim s prstom pokazalo na njihove lastne slabosti in stare spore, ki jih je potrebno zgladiti."

Duša se v fizično telo naseljuje postopoma 

Če bo duša preveč radikalno zapustila svoj sedanji dom, bo sistemačino pobudila prehiter proces utelešanja. Če pregrobo prekinemo nek obstoj zaradi drugega, ima duša le v redkih primerih priložnost, da spozna svoj pomen in smisel. Utegne se zgoditi, da bo zaradi tega v svetu, kamor gre, doživljala napetosti in se mu bo le s težavo prilagajala. Kar velja v primeru nenadne fizične smrti velja tudi v nasprotnem primeru... Idealno je, da si vzameš dovolj časa, da odpreš vrata in jih zapreš za sabo... zavedajoč se, da vedno hraniš ključ! 

Tudi zavedanje/misli in dejanja očeta v času nosečnosti matere so izjemno pomembna!

"Nočem se roditi v stari družini, ki proizvaja otroke, ker jih je pač treba imeti. Moje bodoče telo bo kmalu potrebovalo tudi očetovo moško energijo. Mogoče misli, da bo materina energija zadoščala. Pa sta potrebni prav njegova ljubezen in pripravljenost, da bodo njegova različna subtilna telesa pravilno polarizirala vso desno stran mojega telesa. Če ne bo šlo zlahka, se bom morala kako znajti, sicer se bom v določenih življenjskih situacijah še težje potrejvala."

Oh, kako pomembna je ljubezen mojih staršev!

"Ne pozabita povedati, da pri oblikovanju mojega temperamenta in tkanju mojega značaja ne sodelujejo le planeti in prtljaga iz preteklosti, pomembno nalogo ima tudi zavestna ljubezen mojih staršev. Morata se mi odpreti in me oba čakati, če nočeta, se bom borila in upognila, še preden dospem v njune roke. Z vsemi, ki se vračamo, je tako. Rada bi le, da bi oba odprla svojo zavest in da bi se oba zavedala, da me gradita in mi s svojimi mislimi in telesom pomagata, da se najdem."

Akt oploditve se odvija 3 mesece pred telesnim aktom

Kadar se dva človeka ljubita in ju njuna telesna ljubezen privede do tega, da spočneta otroka, navadno ne vesta, da je bila njuna telesna zveza že predhodno sklenjena zunaj njunih teles... precej pred njunim aktom. Akt oploditve se vedno odvija v telesu duše kakšne tri mesece zemeljskega časa pred telesnim aktom. 

Duša staršem prišepne svoje ime

"Obstaja ime, ki ga že dolgo nosim v sebi. In prav to mi bosta dala... če le ne bosta preveč gluha, ko jima ga bom prišepetavala, medtem ko bosta spala.

Ime in priimek nista nepomembna. Gre za nekakšno glasbo, ki bo opevala globino mojega srca in njegove skrivnosti, jih na svoj način tudi upodabljala.  

Želim, da bi starša poslušala mojo dušo in da bi me v enaki meri ali celo bolj čutila ob sebi kot v porajajoči se okroglini trebuha. Zelo rada bi tudi, da bi poskusila zaznati mojo občutljivost, da bi me bolj kot edinstven zaklad, ki si ga ustvarjata, začutila kot prijateljico, ki se vrača. Končno bi rada še to, da ne bi prenašala na moje telo svojih lastnih strahov in neutemeljenih upov. Če tega ne razumeta, že zdaj onemogočata razvoj moje individualnosti."

Iz knjige Devet stopnic, Zgodba o rojstvo in... ponovnem rojstvu, Anne in Daniel Meurois-Givaudan

pripravila: Ana Vehovar