Čeprav je preživela eno najhujših grozot 20. stoletja, o tem dolga desetletja ni mogla govoriti.
Edith Eva Eger (29. september 1927 – 27. april 2026) je bila klinična psihologinja, preživela taborišče Auschwitz in postala ena najvplivnejših svetovnih strokovnjakinj za zdravljenje travme.
Pri šestnajstih letih so jo skupaj z družino deportirali v Auschwitz, kjer je izgubila starše, sama pa je preživela nepredstavljive grozote. Po vojni se je preselila v Združene države Amerike, doktorirala iz klinične psihologije in svoje življenje posvetila pomoči ljudem pri okrevanju po travmi.
Njena knjiga Izbira je postala svetovna uspešnica in navdihnila milijone bralcev po vsem svetu. Umrla je 27. aprila 2026 v starosti 98 let, za seboj pa pustila eno najmočnejših sporočil o svobodi, upanju in notranjem okrevanju.
V knjigi Izbira piše, da je skrivala rano, bolečino, ki je bila tako globoka, da dolga leta sploh ni bila sposobna spregovoriti o njej nikomur. Želela se je le zliti z okolico in preteklost potisniti čim dlje stran od sebe. Šele mnogo let pozneje je spoznala, da je pravzaprav z molkom ostajala ujeta v lastni travmi.
"Preteklost me je še vedno preganjala: vsakič, ko sem slišala sirene, močne korake ali vpitje kakšnega moškega, sem se vznemirila in postala omotična. Sčasoma sem spoznala, da je to travma: tako rekoč stalna slutnja, da je nekaj narobe ali da se bo vsak hip zgodilo kaj groznega; refleksni odzivi strahu v mojem telesu so mi sporočali, da moram zbežati, poiskati zavetje, se skriti pred vsenavzočo nevarnostjo."
"Tega, kar se je zgodilo, ni mogoče pozabiti, kot tudi ne spremeniti."
Toda z leti je Edith spoznala, da lahko izbira, kako se bo odzivala na preteklost: "Lahko sem nesrečna ali pa optimistična; lahko sem potrta ali pa dobrovoljna. Imamo izbiro; priložnost za nadzor. Tu sem, to je zdaj, sem se naučila vedno znova reči sami sebi, dokler občutek panike ne začne plahneti."
Po besedah Edith Eger je ena najpogostejših obrambnih strategij izogibanje. Pogosto verjamemo, da bodo boleči spomini izgubili moč, če jih ne bomo odpirali, zato bežimo pred travmami, neprijetnimi čustvi in konflikti. V resnici pa nas lahko prav to izogibanje še dlje ohranja ujete v preteklosti.
"V odraslih letih sem dolgo mislila, da moram zato, da bom kos sedanjosti, čim tesneje zagraditi preteklost in vso njeno mračnost. Hotela sem biti samo dobra ameriška punca. Hotela sem govoriti angleško brez tujega naglasa. In se skriti preteklosti.
Zaradi želje po pripadnosti in iz strahu, da me bo preteklost zadušila, sem se jo močno trudila skrivati. Takrat še nisem doumela, da z molkom in željo po sprejetju – ki sta izvirala iz strahu – bežim pred sabo; da z izmikanjem preteklosti – in neposredno sami sebi, tudi desetletja potem, ko je bilo mojega pravega ujetništva konec, še vedno izbiram ujetost."
Po dolgih letih je dojela: "Če potlačimo svoje resnice in zgodbe ter jih skrivamo, lahko skrivnosti postanejo same svoje travme, same svoja ječa. Ne samo, da tajenje ne ublaži bolečine; od vsega, česar si ne dovolimo sprejeti, je nazadnje prav tako nemogoče zbežati kot izza opečnatega zidu in jeklenih rešetk.
Po njenem mnenju se okrevanje ne začne takrat, ko pozabimo, ampak takrat, ko si dovolimo pogledati resnici v oči:
"Če si ne dovolimo žalovati za izgubljenim, trpeti zaradi ran in razočaranj, potem se obsodimo na to, da jih bomo podoživljali. Svobodni postanemo, potem ko se naučimo sprejemati to, kar se je zgodilo. Svobodni smo takrat, ko zberemo pogum, da razdremo tisto ječo, opeko za opeko."
"Slabe stvari se žal zgodijo vsem. Tega ne moremo spremeniti."
V svojih knjigah pogosto poudarja, da življenje nikomur ne prihrani bolečine. Razlika ni v tem, kdo je trpel, temveč v tem, kaj s to bolečino naredimo:
"Mar kje na našem rojstnem listu piše, da bo življenje lahko? Ne. A veliko nas ostane ujetih v travmah ali v žalovanju, zato življenja ne moremo živeti v polnosti. To pa lahko spremenimo."
Edith je dolga leta delala kot klinična psihologinja, izkušenj se je nabralo veliko, a prišla je do pomembnega spoznanja:
"Če bi me vprašali o najpogostejši diagnozi med osebami, ki jih obravnavam, ne bi rekla, da trpijo za depresijo ali posttravmatsko stresno motnjo, čeprav sta ti dve zdravstveni težavi vse prepogosti med ljudmi, ki jih poznam, ki jih imam rada in ki jim pomagam do svobode. Ne, rekla bi, da trpijo za lakoto.
Ljudje smo lačni. Hlepimo po odobravanju, pozornosti, naklonjenosti. Želimo svobodno uživati v življenju, se resnično poznati in biti to, kar smo. Ob lastnem iskanju svobode in dolgoletnih izkušnjah na področju klinične psihologije sem dognala, da vsi trpimo. Zato pa še ni treba, da nase gledamo kot na žrtve."
Vir: Iz knjige Edith Eva Eger, Izbira, Celo v peklu lahko zraste upanje, Založba
Aktivni mediji, 2021