V budizmu, ko se govori o egu, je beseda včasih napačno razumljena zaradi njegove večpomenskosti. A kaj mislijo budisti, ko govorijo o egu?
Venerable Thubten Chodron, izkušena praktikantka in učiteljica budističnih naukov, je za Thubtenchodron.org pojasnila, kako budisti razumejo ego.
"Ego je dvoumen zahodnjaški izraz z več pomeni, zato moramo paziti, če in kako jo uporabljamo v budizmu," je kar takoj opozorila in nadaljevala: "Njegov izvorni, psihoanalitični pomen se nanaša na tisti del uma, ki posreduje med živalskimi nagoni ida, vrednotami superega in zahtevami okolja. Kot tak je ego nevtralna psihološka funkcija. Kasneje se je na splošno v družbi 'ego' začel nanašati na self, pozneje pa na domišljav in prenapihnjen občutek samega sebe."
V budističnih krogih se beseda ego praviloma uporablja z omalovažujočim tonom, a je le redkokdaj dejansko definiran, pravi Chodron. "Prav zaradi te dvoumnosti tudi nastaja veliko zmede."
Ego
Če pristanemo na to, da ima v budizmu 'ego' negativno konotacijo, se ta verjetno nanaša na:
- domnevo nezavedanja resničnega bistva sebe, ki je korenina cikličnega obstoja,
- ali pa na egocentrično držo, ki človeku preprečuje, da bi razvil nepristransko ljubezen, sočutje in bodhicitto (altruizem) za vsa čuteča bitja.
"Nevedno samodojemanje je nevednost, ki ne le, da ne vidi in ne prepozna dejanske narave oseb in pojavov - to je, da nimajo neodvisnega obstoja -, ampak si tudi aktivno napačno razlaga njihovo naravo, pri čemer si predstavlja, da osebe in pojavi obstajajo neodvisno od vsega, kar je, in z lastno močjo. Nevednosti, ki se oklepa same sebe, se zoperstavi meditacija o nesebičnosti (anatta) in jo je treba odpraviti, da bi dosegli tako nirvano arhata kot popolno razsvetljenje Bude."
Po drugi strani pa osredotočenost nase sama po sebi ni korenina cikličnega obstoja, čeprav zagotovo povzroča skrajno motene odnose. "To so odnosi, ki jih maliči prepričanje, da je naša lastna sreča pomembnejša od sreče vseh drugih."
Egocentričnost
V svoji najbolj grobi obliki egocentričnost meni, da je naša običajna sreča pomembnejša od sreče drugih. "Zaradi nje posežemo po kosu, preden bi ga lahko dobil kdo drug, se trmasto oklepamo svojega mnenja in se ujamemo v občutke krivde."
V svoji subtilni obliki pa egocentrični odnos išče našo osebno osvoboditev od cikličnega obstoja, ne da bi bili sočutno predani temu, da druge vodimo k osvoboditvi.
"Osredotočenost na samega sebe je treba odpraviti, da bi dosegli popolno razsvetljenje, zoperstavlja pa se ji meditacija o ravnodušnosti, ljubezni, sočutju, slabostih osredotočenosti nase, koristih negovanja drugih in bodhicitti."
Zakaj je to pomembno?
Če se sprašujete, zakaj bi sploh morali biti pozorni na vse te nianse pomena 'ega', ko pa je v budizmu pomembno le to, da ga je treba odpraviti, Chodron še pravi: "Če ne ločimo med nezavedanjem in osredotočenostjo nase, ju ne bomo mogli prepoznati, ko se pojavita v našem umu, zaradi česar potem ne bomo znali uporabiti ustreznih protistrupov. Ker želimo učinkovito meditirati, so te razlike bistvenega pomena."
Preberite si tudi:
- Budistični 'mega menih' je razkril svojo skrivnost do sreče
- Meditacija vipassana: čuječnostna meditacija, ki jo je prakticiral že Buda
Novo na Metroplay: "Vse več mladih zboli za rakom" | Klara Čampa