Gabor Maté: Zakaj zdravniki ne upoštevajo dejstva, da okolje na nas vpliva bolj kot geni?

6. 10. 2024
Deli
Gabor Maté: Zakaj zdravniki ne upoštevajo dejstva, da okolje na nas vpliva bolj kot geni? (foto: profimedia)
profimedia

Dr. Gabor Maté je kanadski zdravnik, ki opozarja, da je tisto, kar se zgodi v prvih  letih našega življenja, najpomembnejši čas, ki nas zaznamuje za celo življenje. Zasvojenosti in odvisnosti izvirajo iz otroški travm. Največkrat je travma ta, da niso bile izpolnjene otrokove čustvene potrebe. 

Moja prva knjiga Scattered Minds (Raztreseni um) je obravnavala motnjo pozornosti, ki jo imam tudi sam. Ta motnja je dejansko pomemben dejavnik tveganja za zasvojenost s številnimi psihoaktivnimi snovmi, vključno z nikotinom, kokainom, alkoholom, marihuano in metamfetaminom, pa tudi z igrami na srečo in drugimi odvisniškimi oblikami vedenja - ampak knjige ne omenjam zato.

Povedal vam bom anekdoto, ki se mi je zgodila tik pred izidom. V knjigi sem predstavil utemeljene dokaze iz raziskav, iz katerih je bilo razvidno, da se možgani sesalcev razvijejo predvsem pod vplivom okolja in ne strogo vnaprej določenih genetskih dejavnikov - in da to še posebno velja za človeške možgane.

Preberite si še:

Izsledki so bili sorazmerno novi, ampak takrat že popolnoma nesporni, vsaj v znanstvenih krogih, ki se ukvarjajo z raziskavami možganov. Ni šlo za neznane akademske skrivnosti, temveč sta o njih govorila naslovna članka v revijah Time in Newsweek.

Po telefonu sem se pogovarjal z mlado producentko, ki me je poklicala iz Toronta, da bi se pogovorila o morebitnem studijskem intervjuju na državnem televizijskem kanalu. Predelovala sva gradivo, ki bi ga morda predstavil v etru. Ravno sem se loteval zanimivejših točk iz raziskave, ko me je prekinila. »Samo malo. Hočete reči, da velikost materinih zenic in to, kako gleda svojega otroka, vpliva na kemijske procese v otrokovih možganih?« »Ne samo to,« sem odgovoril, »temveč se to zgodi v hipu!«

Bil sem v elementu, prepričan, da je producentka enako navdušena kot jaz nad spoznanji iz razvojne nevroznanosti. »Traparija,« me je že drugič prekinila. »Tega nikakor ne moremo uporabiti.« Preden bi jo lahko vprašal, na kateri podlagi zavrača sadove večdesetletnega znanstvenega preiskovanja, je prekinila zvezo.

Razumljivo je, da bi TV-producentka oziroma kateri koli nestrokovnjak le s težavo sprejel nove znanstvene dokaze o možganih glede na ločenost uma in telesa, ki prevladuje v naši kulturi, pa tudi glede na to, kako dolgo so nas učili, da geni določajo skoraj vse pri človeku: osebnostne značilnosti, vedenje, prehranjevalne vzorce in najrazličnejše bolezni.

Precej bolj bega dejstvo, da je medicinska skupnost tako rekoč neseznanjena s tem novim znanjem. Kljub več tisoč raziskavam, objavljenim v vodilnih znanstvenih in medicinskih revijah, nešteto monografijam in konferenčnim dokumentom ter več izjemnim strokovnim knjigam na to temo vloge okolja pri razvoju možganov ni v učnem načrtu prav veliko medicinskih fakultet. Ni vključena v naše delo z otroki ali odraslimi.

Poleg tega, da se pri medicinskem usposabljanju ne zmenijo za razvoj možganov, se ne zmenijo niti za človeški duševni razvoj.

»Osupljivo je spoznanje,« pripomni nevrolog Antonio Damasio, »da se študenti medicine učijo o psihopatologiji, ne da bi se sploh kdaj o navadni psihologiji.«

Zaradi takšnega zapostavljanja je medicinski poklic na slabšem, vključno z miljoni bolnikov. Boljše zavedanje razvojnih vplivov na delovanje možganov in osebnost bi obogatilo vsa področja v medicini in jim vlilo moči. In če bi več zdravnikov vedelo, kar je mogoče izvedeti o tem, bi to po mojem prepričanju spodbudilo korenit in
zapoznel ponoven premislek o odnosih družbe do zasvojenosti.

Razvoj možganov v maternici in otroštvu je daleč najpomembnejši biološki dejavnik pri ugotavljanju, ali bo neka oseba dovzetna za odvisnost od psihoaktivnih snovi in kakršne koli odvisniške oblike vedenja, naj bodo v zvezi z drogami ali ne.

Čeprav se ta vidik na prvi pogled morda zdi presenetljiv, je obilno podprt z nedavnimi raziskavami. Osnoven vzrok zasvojenosti je v otroštvu predvsem pogojen z izkušnjami, ne s psihoaktivnimi snovmi.

iz knjige: dr. Gabor Mate, V svetu lačnih duhov - Bližnja srečanja z zasvojenostjo (založba Primus) 

Dr. Gabor Mate: Tudi "srečni" otroci lahko odrastejo v depresivne ljudi