Goran Hrvaćanin velja za enega najbolj priljubljenih komikov v Sloveniji. Njegovi skeči že vrsto let spravljajo v smeh tako mlade kot stare, kultni film Pr' Hostar pa je pred leti postal najbolj gledan film v zgodovini slovenske kinematografije. A za humorjem Goran skriva tudi globino...
Goran Hrvaćanin je pred časom v Aidea podkastu delil svoje misli:
"Ljudje, ki so najglasnejši v debati ali tisti, ki potrebujejo potrditev, so običajno tisti, ki kot otroci niso bili slišani. Jaz sem šel raziskovat ta svoj vzorec zato, da bi se osvobodil okovov – da ne bi več počel stvari samo zato, da bi zadovoljil druge. Ker potem tukaj ni nobenega končnega rezultata. Saj vemo, da so vsi ljudje, ki želijo osrečiti druge, nesrečni. Ampak skozi ta svoj proces sem dojel nekaj pomembnega: kreativa je zame zdravilo. Skozi ustvarjanje se izpraznim, spustim napetost, se izpolnim – in prav zaradi tega počnem to, kar počnem. Ne zato, da bi dobil všečke.
Jaz sem ta svoj vzorec šel raziskovat in mislim, da bi to moral narediti vsak človek. Mislim, da smo vsi poškodovani, vsi se rodimo z nekim pomanjkanjem, z nekim blagim defektom, ki nas preganja večino življenja. Eni ljudje se odločijo – odločimo – da bi te vzorce razbili in s pomočjo tega postali boljša verzija sebe. Eni ljudje pa se s tem ne obremenjujejo in potem te vzorce prenašajo na svoje potomce.
- Preberite si še: "Slovenci trpimo, dokler nam ne poči film"
Alkoholizem se mi zdi eden od teh vzorcev. To ni nekaj, kar podeduješ – ne rodiš se pijan – ampak je to vzorec, ki si ga videl pri svojih starših. Na koncu dneva je to izbira: ali boš pil ali ne. Nekaterim uspe ta vzorec razbiti, drugim pač ne. Torej je to odločitev – tvoja izbira. Vsaka naslednja generacija pa lahko tudi druge, še preostale vzorce, razbije.
Moja filozofija je, da če bi se vsak rod trudil odstraniti slabe vzorce svojih prednikov, obdržati dobre in prenesti naprej samo te dobre, bi bila vsaka naslednja generacija boljša od prejšnje. In potem bi človeštvo skozi svoj obstoj in razmnoževanje postajalo boljše – ne slabše, kot je zdaj.
Postati najboljša verzija sebe – in res delati na tem, ne samo stremeti k temu. Takrat bi, po mojem mnenju, skozi rodove počasi prišli do nekega optimuma – do relativno normalnih ljudi. Zdaj pa se mi zdi, da večina samo opravičuje svoje vzorce. Vem, da ljudje nimajo časa za to – morajo plačevati položnice in preživeti. Ampak ravno v tem je paradoks: večina reče: »Jebiga, jaz sem tak. Jaz ne morem iz svoje kože.« Vendar, ali si kdaj zares poskusil iti iz svoje kože?
Ne vem, pravijo, da se ljudje lahko spremenijo – še posebej, ko jih, bog ne daj, zadene kak takšen življenjski prelom kot je rak. Takrat si vzamejo čas. Ampak šele takrat – ko so postavljeni pred dejstvo. Takrat se spremeniš. Dokler pa samo "pičiš ta svoj lajf", pa si govoriš, da se ne moreš."
Izsek iz Aidea podkasta
