V krščanski religiji veljata telo in spolnost za grešna, spolni organi za nečiste, ženski spol pa je v primerjavi z moškim v podrejenem položaju. To je v nasprotju s starimi religioznimi kulti Grčije, Egipta, Perzije, Indije, Mehike, Peruja in drugih, ki so visoko cenili spolnost in spoštovali enakopravnost spolov.
Zakaj je v krščanstvu prišlo do teh anomalij? Vas prepriča razlaga, da žensko telo in spolni organi usmerjajo k čutni, živalski spolnosti?
Če ne pristajamo na površinsko obravnavo, si moramo stvari ogledati nekoliko podrobneje.
Stari narodi na vzhodu so častili predvsem Sonce, falus, ogenj in kačo. V kultu Sonca so se častilci obračali h kozmičnemu Kristusu, ki je isto božanstvo kot hinduistični Višnu, egipčanski Oziris ali Ra, grški Zevs, rimski Jupiter, azteški Quetzalcoatl itd. Krščanstvo slika Kristusakot učlovečeno božansko bitje, ki je sin Boga Očeta.
Gnostiki ga obravnavajo kot najvišjo duhovno entiteto našega vesolja, ki domuje v centralnem Soncu naše galaksije, Siriju. Na nas nenehno siplje božanski ogenj, življenjsko silo, ki napaja vso kreacijo in daje življenje svetovom, planetom in živim bitjem.
Vse stare človeške civilizacije od lemurijske dalje so to silo častile kot izvor življenja, po atlantidski pa se je čaščenje v obliki kultov preneslo v starodavno Indijo in Egipt. Pri krščanskem čaščenju Kristusa se torej obračamo k istemu božanstvu, ki so ga častila stara ljudstva.
Tu pa se podobnost krščanstva s starimi verovanji konča. Poglejmo si kult falusa. Nekateri zgodovinarji ga obravnavajo kot znamenje barbarstva, poganstva in brezboštva, a visoko inteligentni eliti faraonov in svečenikov falus ni bil simbol boga užitkov. Bil je simbol plodnosti, ustvarjalca novega življenja, pa tudi ustvarjalnosti in moči.
Spolni organi moškega in ženske so bili pri starih civilizacijah spoštovani tako kot Stvarnik sam, saj se skozi njih najkonkretneje izraža njegova moč na mikrokozmični ravni.
Spolovila so bila zanje sveti organi, 'prebivališče Boga', zato pri priseganju roke niso polagali na srce, temveč na spolovilo. Danes spolne organe obravnavamo kot nekaj vulgarnega, grešnega in sramotnega, ostudni izrazi za spolne organe pa se uporabljajo kot najgrše psovke.
Pri alternativnem zdravljenju zdravilec – bioenergetik – prenaša magnetni tok preko rok ali oči. Toda penis in vagina sta tisočkrat močnejša prenosnika energije od vsakega drugega oddajno-sprejemnega organa. Sta organa, ki prevajata in udejanjata ogenj kot izvor življenja. Tega na makrokozmični ravni ponazarja Sonce.
Kulta Sonca in falusa sta bila vedno ozko povezana, kajti sončna božanstva so vedno povezana s plodnostjo; v falusu je treba gledati ustvarjalno moč Sonca. V vseh časih, na vseh kontinentih in pri vseh ljudstvih je bila plodnost kot vir življenja temelj vseh učenj in verovanj. Zakaj ga krščanska religija zavrača? Zakaj zavrača tudi kult ognja in kače?
V kultu falusa so vsebovane skrivnosti spolne magije, v kultu ognja pa se časti ognjena sila, kundalini. Krščanska doktrina zavrača vse, kar diši po spolnosti, naravnih silah in močeh, ki človeka povezujejo z naravo. Pometla je s kozmičnimi atributi in moško-žensko uravnoteženostjo ter v ospredje postavila eno samo božansko avtoriteto, ki se razkriva preko božjega sina, Kristusa.
Krščanska religija izhaja iz hebrejske religije; obe sta patriarhalni. V nasprotju s starimi verskimi sistemi – številni med njimi so tantrični – je v patriarhalnih religijah verska moč utemeljena na moškem vodilnem liku – patriarhu.
Tantrična verstva takšnih avtoritet ne potrebujejo, saj je tantrični par samozadosten in stabilen, svojo moč črpa iz spoja moško-ženske polarnosti, ki jo najbolje izkoristi v naprednem spolnem odnosu. Tantrične religije ne potrebujejo posrednikov, ki v patriarhalnih sistemih tvorijo višjo kasto – hierarhično cerkveno strukturo z monopolno vlogo pri tolmačenju verske dogme. Cerkev ima pozitiven odnos le do moči, ki prihajajo od Boga in pri katerih je sama udeležena kot posrednik.
Nič čudnega torej, da je v patriarhalnih religijah, tudi v krščanski, spolnost odrinjena in z njo vse, kar izenačuje vlogi spolov, krepi spolno moč in izkorišča spolnost za telesno-duhovni napredek. Obsojene so vse tantrične prakse in vsak spolni odnos, ki odstopa od cerkveno zapovedane norme, ki torej ni namenjen spočetju potomcev.
Ženska je v patriarhalnih religijah odrinjena na obrobje. Neželena je iz več razlogov. Kot bitje, skozi katerega se rojeva novo življenje, ima posebno naravno poslanstvo, sposobnosti in moči. Ženska je bolj povezana s svojimi naravnimi koreninami in notranjim bistvom kot moški, z močnejšo intuicijo pa je tudi bolj v stiku s svojimi nadčutnimi močmi in duhovnimi darovi.
V času, ko so z religijo odrinjene ženske pokazale nekaj svojih potencialov, je to nagnalo takšen strah v kosti cerkvene hierarhije, da so z lovom na čarovnice uprizorili pravi pokol žensk. Tragično je končalo na sto tisoče, morda celo milijone žensk; dovolj je bilo, da so inkvizitorji le posumili, da bi utegnile ogroziti avtoriteto Cerkve. Strah pred žensko premočjo je imel grozljive posledice.
V očeh Cerkve je moteče še eno dejstvo: zaradi svoje naravne vloge je ženska nezanesljiva vernica; nepredvidljiva je, ker je mnogo bolj emocionalno vodena kot moški, obenem pa je usmerjena prvenstveno k varovanju svojih otrok in družine; ni cilja, ki bi bil ženski pomembnejši kot varno domače ognjišče. Ker sledi svojim primarni, naravni vlogi, je kot vernica nezanesljiva: ko joče otrok, pozabi na vse, ne zanima je niti Bog niti politika.
Nevarnim, nezanesljivim, 'iracionalnim elementom' se skušajo religije izogniti. So racionalni sistemi, ki temeljijo le na razumu, nedvoumnih pravilih in redu in so lahko uspešne le, če izključujejo vse iracionalne, čustvene komponente in nevarne posameznike. Zato ima osrednjo vlogo moški, ki je sam po sebi racionalno, stabilno, čustveno manj obremenjeno bitje, ki je sposoben premočrtno in brezkompromisno slediti umetnim ciljem, kakršne postavljajo religije.
Zaradi dominantne vloge moškega patriarhalne religije ne priznavajo, da je moški brez ženske nepopoln in njegovo poslanstvo brez ženske nesmiselno. Da bi se čim bolj zavarovali pred konflikti, so ženski element iz religiozne doktrine preprosto odstranili.
Ženskam, ki ne morejo biti članice cerkvene hierarhije, niti duhovnice in razlagalke verskega nauka, so tako odvzete vse možnosti, da bi se skozi strukturo Cerkve dokopale do kakršne koli moči. Dovoljeno jim je le, da se udejstvujejo na najnižjem nivoju, v najponižnejši vlogi redovnic, 'Kristusovih nevest', ki so zaobljubljene edinole Odrešeniku.
Religije niso namenjene duhovno močnim ljudem, temveč vernikom, ki potrebujejo duhovno oporo in tolažbo.
Moški in ženska, ki se ljubita, ne potrebujeta nobene religije, opore ali zunanjega sistema, ki bi življenju podeljeval smisel. Zadošča jima, da imata drug drugega, se vzajemno podpirata in naravno rasteta.
Odveč je povedati, da neharmonični spolni koncept, kakršnega prinaša krščanska doktrina, ne prispeva k resnični duhovni rasti vernikov. Toda življenje je samo po sebi paradoks. Smisel življenja se nam razkrije šele, ko pride smrt.
Vrednost ljubezni lahko prepoznamo šele, ko smo soočeni z njenim nasprotjem. Pomen ženske pa je lahko prepoznan šele takrat, ko je ženska poteptana. Šele z usihanjem moškosti dandanes prepoznavamo pomen prave moškosti. Tudi odnosi lahko postanejo harmonični šele, ko smo doživeli njihov polom. Naša življenja potekajo med številnimi skrajnostmi, naj nam bo to všeč ali ne.
Zoran Železnikar; www.prisluhni.si
- Preberite si še: Takšne nasvete o spolnosti je dajal župnik leta 1930