Iskren zapis slovenskega kolesarja: "Dolga leta sem zlorabljal kolo, to je bila odvisnost."

23. 5. 2023
Deli
Iskren zapis slovenskega kolesarja: "Dolga leta sem zlorabljal kolo, to je bila odvisnost." (foto: Ivana Krešić)
Ivana Krešić

Jani Brajkovič je slovenski kolesar, ki je leta 2004 postal prvi slovenski svetovni prvak v kolesarstvu. Danes na kolesarjenje in šport gleda malo drugače. Preberite si njegov zapis. 

Moram na kolo, ker se potem počutim bolje, bolj sem vesel, tako dam ven ves stres, ki ga doživljam doma, v službi, okolju, v katerim živim...

Slovenci smo športni narod. Veliko nas je kolesarskih navdušencev, tekačev, smučarjev, pohodnikov in še in še. Ukvarjanje s športom prinaša veliko dobrega za zdravje posameznika, pozitivno vpliva na telo in duha. Ampak danes bi rad pisal o odvisnosti od športa, zlorabi, ko oseba »mora« na kolo in ne »želi« na kolo. 

Sam sem dolga leta zlorabljal kolo. To je bila odvisnost.

Kolo mi je dalo svobodo, da sem bil sam s sabo, daleč od doma in okolja, v katerem sem živel. Štiri, pet, šest urni trening me je dodobra izčrpal, noge in pedala so bila kot varnostni ventil, skozi katerega sem kontrolirano spuščal pritisk, ki se je dnevno nabiral v telesu. Po treningu sem se počutil dobro, prijetno.

Lahko bi rekli tudi, da se po treningu nisem čutil, bil sem otopel, brez čustev; pozitivnih ali negativnih. Pravzaprav nisem bil dobro, daleč od tega, bil sem manj slabo in to je bilo takrat »dobro«.

Zaradi neurejenih odnosov v primarni družini, je bila nenehna napetost in visok tlak v družini nekaj običajnega. Z odraščanjem in zrcaljenjem vzorcev od staršev in ožje okolice sem tudi v trenutni družini ustvaril enako okolje.

Dom bi moral biti okolje varnega zavetja, kjer se lahko sprostimo, smo varni in kjer je nizek pritisk. Takrat smo lahko sproščeni, umirjeni, počivamo in si nabiramo moči po napornem dnevu v zunanjem okolju (kjer je pritisk visok - stres, hitrost dogajanja, nevarnosti). Če se počutimo bolje »odzunaj«, kot doma, v naši hiši ali stanovanju, v družbi najbližjih sorodnikov, je jasno, da je dom okolje visokega pritiska, nereda in entropije.

Po naporem dnevu v službi, kjer smo pod visokim pritiskom, polni čustev, ki pa jih ne znamo, ne smemo ali ne moremo učinkovito izraziti, se tako odločimo, da je najboljša in velikokrat edina možnost kolo, tek ali katerikoli drug šport zato, da se spraznimo. Skozi šport damo jezo, bes, gnus, prezir, protest ali maščevanje ven na neškodljiv in družbeno spodbujan ter sprejemljiv način. V nasprotnem primeru bi se že tako visok pritisk in napetost v telesu ter doma, samo še stopnjevala, kar pa je nevarno.

Tako oseba uživa, ko trpi v aktivnosti, namesto da bi čustva, ki jih ima v sebi, usmerila v osebe, ki so za to odgovorne, jih usmeri vase na samodestruktiven način. V resnici se maščuje svojemu telesu, ki je zmeraj najšibkejši člen, ko um zahteva nerealne rezultate. 

Taka oseba pride domov izčrpana, otopela, nima energije in niti čustev. Vseeno ji je. Tako stanje dojema kot dobro. Vendar že naslednji dan, zaradi nereda in entropije, pritisk v telesu začne naraščati. Ne zna stanja urediti, saj je tega nihče ni naučil. Zato je druga možnost za začasno ureditev stanja šport. Zelo hitro šport postane nekaj, kar oseba rabi in ne nekaj, kar si oseba želi. Tako začne zlorabljati šport in je odvisna od športa.

Vsaka odvisnost pa ima svojo ceno - uničenje. Ne glede na to, ali je to odvisnost od športa, drog, spolnosti, alkohola, dela... Vsaka odvisnost osebo uniči. 

Sam sem bil blizu uničenja. Ko človek zgubi upanje, se bliža konec. In jaz upanja nisem imel več.

Ko sem se začel učiti AEQ® metodo, mi je prvi pogovor z avtorjem Alešem Ernstom dal upanje. Vse je imelo smisel. Zakaj se mi to dogaja, zakaj sem tak kot sem, zakaj imam motnjo hranjenja, vse je postalo smiselno.

V zadnjih dveh letih spreminjam tok svojega življenja in tok življenja moje družine, predvsem otrok. Otroci so tisti, ki bodo imeli lažje življenje, zaradi tega, kar sedaj delava z ženo. Učijo se, opazujejo, kako oče rešuje probleme, spoznavajo, da odvisnost ni običajna in potrebna za preživetje. Dvigujejo čustveno zrelost. Celostna čustvena zrelost otroka je lahko enaka kot čustvena zrelost staršev. In čustvena zrelost definira, kako bomo živeli, kako bomo uspešni v reševanju problemov, kakšno usodo bomo imeli. Zato se skozi generacije tradicija ponavlja.

Kot narod smo zelo dobri v preživetju, to imamo v krvi, samo poglejte zgodovino. Ampak v času, ko imamo možnost »živeti«, to uspeva le peščici. Ko se človek uči, razume, da je vse v njegovih rokah, da je sam odgovoren za svoje življenje in usodo. To sprejme in usmeri energijo za spreminjanje neučinkovitih, zastarelih in velikokrat škodljivih vzorcev. Dojema, kako preteklost vpliva na sedanjost in sedanjost na prihodnost. A brez bolečih spoznanj ne gre, če hočemo vedeti, kam gremo, moramo vedeti, od kje prihajamo in kje smo. In to nam pove lahko le naše telo. Ključ uspeha je v povečanju povezave med telesom in umom, ki smo jo v preteklosti, da bi preživeli, omejili ali celo prekinili.

Iz osebe, ki je bila asocialna, boječa, nesamozavestna, »neuspešna«, nepomebna, postajam oseba, ki rada spoznava ljudi, se uči novih stvari in uči druge. Bolj sem samozavesten, bolj se cenim in bolj vem, kdo sem, kaj počnem, kje sem in kam grem. Celostno spreminjanje je zahteven proces, ki zahteva veliko energije, pozornosti, časa in vztrajnosti. Je edini način, da gremo iz »preživeti« v »ŽIVETI«. 

Jani Brajkovič, janibrajkovic.com

AEQ® metoda učitelj 2. stopnje
AEQ® metoda učenec 3. stopnje 1/6
AEQ® dihanje učitelj 2. stopnje 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez