Kakšne so temne plati vrhunskega športa? So prehranske motnje, kot so bulimija in anoreksija, pogost pojav v kolesarstvu? Odgovarja bivši vrhunski kolesar Jani Brajkovič, ki smo ga pred dnevi gostili v Sensa podkastu.
Jani na začetku pogovora pove, da je imel bulimijo od konca leta 2004: "17 let sem imel motnjo hranjenja. Bulimija je, ko se oseba prenaje in potem bruha. Z bruhanjem zmanjša notranji pritisk, potem pa pride huda krivda in depresija."
Je bulimija pogost pojav v kolesarstvu?
Bulimija je v kolesarstvu veliko bolj pogosta, kot pa kaže statistika. V vseh ekipah, v katerih sem bil; Discovery Channel, Astana, druga Astana, RadioShack, Bahrain, Adria… Se pravi šest, sedem različnih ekip. V vsaki ekipi je bilo od 20 do 30 kolesarjev in v vsaki ekipi je bilo vsaj pet kolesarjev, ki so imeli hude težave; ali anoreksijo ali bulimijo.
Potem je še verjetno nekje 60 odstotkov takih, ki imajo težave s prehranjevanjem. Obsedeni so s tem, kaj bodo jedli, kako bodo jedli, kako bodo trenirali, da bodo to hrano pokurili. Tako imajo potem celo življenje organizirano okoli prehranjevanja. Zelo hitro pride do tega, da ne jedo, da lahko kolesarijo, ampak kolesarijo zato, da lahko jedo. To je hud problem.
Vsak ve, da če bo imel namesto 65kg, 63kg, bo verjetno, če ohrani isto moč, šel hitreje na klanec. Radi bi torej jedli dovolj oziroma toliko, da so še zmeraj močni, ampak da zraven izgubljajo težo. Tukaj pride potem do obsedenosti, koliko je preveč ali premalo. In v tem primeru kolesar izgubi občutek, koliko potrebuje jesti, da je sit in da lahko normalno trenira. Pri bulimiji je to zelo izrazito.
Jaz sem izgubil občutek za sitost. Ko izgubiš občutek za sitost, moraš začeti šteti kalorije. Kar je pa še hujši problem, ker potem cel dan samo šteješ kalorije. S tem da, ko hrano izbruhaš, ne veš, koliko si izbruhal, ker sto odstotkov hrane nikoli ne izbruhaš. Potem je čisto celo življenje organizirano okoli tega, ali sem preveč pojedel ali premalo, ali se bom zredil ali ne, ali bom lahko sploh treniral, ali sem dehidriran... Tako vse ostalo okoli tebe postane nepomembno; in družina in prijatelji.
Človek se čisto izolira od okolja in ostane sam v trenutku, ko najbolj potrebuje pomoč drugih. Ko najbolj potrebuješ pomoč drugih, takrat pa te je najbolj sram prostiti za pomoč.
POGLEJTE SI CELOTEN PODKAST:
Preberite si še:
- Kolesar Jani Brajkovič: Zakaj je športnik, ki se na tekmi poškoduje in nadaljuje, obravnavan kot junak?
- Zakaj imamo Slovenci toliko uspešnih športnikov? (odgovarja: Aleš Ernst)
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
