Kaj čuti otrok v materinem trebuhu?

Izsek iz knjige Devet stopnic, ki sledi duši na poti iz onostranstva v telo. 

Kaj čuti otrok v materinem trebuhu? (foto: profimedia) profimedia
7. 8. 2022

Povej nama, kaj čutiš v materinem trebuhu?

"Rani me lahko le tisto, kar živita moja starša. Nič drugega me ne more doseči - razen mojih lastnih dvomov, seveda.

Prepričana sem, da vsi občutimo dvom, ko se vračamo na Zemljo. Večina mi je govorila o tem. Sprva gre za strah, da se ne boš zmogel navaditi na naporne postranske okoliščine... težo telesa, njegove omejitve, občutek, da imaš zavezane roke. Sledi strah, da boš vse pozabil, vse, o čemer si bil prepričan, da si razumel - odločitve, pasti, ki nas bodo privlačile. 

Ko nastopijo taki trenutki, zaspim. Kakor da bi se zatekla v zavetje, ki se ponuja samo od sebe, nekakšna zaščitna zapora prehoda. Kakor hitro je mogoče, se raje pridružim svojima bodočima staršema, vtihotapim se v žarenje njunih teles ali vrnem v svoj fetus. 

Že kar nekaj časa mi predstavlja pravo odejo nežnosti, zibelko, kjer se lahko neprisiljeno in nezadržano sprostim. Ne vem točno ali mi vse to udobje nudi moje ali mamino telo, vendar bi se raje odločila za drugo možnost. 

Zelo sem občutljiva na hrup njenega organizma. Zame je to dom, kjer vsaka podrobnost, vsak zvok postane orientacijska točka in me pomirja. So trenutki, ko se resnično zabavam, saj lahko sledim premeščanju tokov in ritmov po vsem njenem telesu.

Zavest se mi širi in včasih se ji uspe projicirati v samo središče njenih organov. Zelo lepo je v njih, verjemita mi. Počutim se, kakor da bi se pomikala po stanovanju. Svetlo je in odkrivam čudovite stvari. Vse se preobraža v svetlobo in občutek imam, da se gibljem v svetu kristalov in mineralov čudovitih barv.

Zelo dobro se zavedam, da prodiram v samo srce materije in razumem, da ta priložnost ni dana vsem, ki se vračajo. Vendar vem tudi to, da izkušnja ni nič izrednega in da mnogi obdržijo v svoji podzavesti otožen spomin nanjo. Enakomerno in globoko materino dihanje predstavlja višek tega stanja zavesti. 

Če se prepustim trenutku, živim v žametni temi. Ko me preplavi strah, postane tema ledeno mrzla, toda ko se mi ob določenih refleksih prebudi duh, se noč naseli s tisoči sonc, v katera se cela potopim. 

Včasih se premikamo več kot navadno. Vedeti morate, da lahko zaradi določenih okoliščin povsem konkretno protestiramo. Večina staršev to priznava, vendar mislijo, da gre za nekakšen primarni ali animalični refleks telesa, ki se odziva na določeno neudobje. Ko bi le vedeli, da fetus v materinem telesu lahko misli, ljubi ali ne ljubi in izraža svoje mnenje. Ko ne moreš govoriti, poiščeš druge načine sporočanja. 

Mogoče bodo nekega dne vsaj nekateri starši dovolj zavestni in ljubeči in si bodo zaželeli vzpostaviti nekakšen ključ za sporazumevanje z bitjem, ki je pravzaprav že njihov otrok..."

Iz knjige Devet stopnic, Zgodba o rojstvo in... ponovnem rojstvu, Anne in Daniel Meurois-Givaudan