Kaj je vzrok za "ADHD" pri otrocih? (odgovarja Aleš Ernst)

Vse več slišimo o hiperaktivnih otrocih, ki jim postavijo diagnozo ADHD. Po ocenah strokovnjakov je takšnih približno 8 do 10 % otrok. Otroci z motnjo ADHD imajo težave s sledenjem, ne zmorejo biti pozorni in se skoncentirati… Poglejmo si, kako to težavo razloži Aleš Ernst, učitelj in avtor AEQ metode v Sensa podkastu.

Kaj je vzrok za "ADHD" pri otrocih? (odgovarja Aleš Ernst) (foto: profimedia) profimedia
16. 8. 2022

Aleš Ernst:

"Hiperaktivnost otroka običajno pomeni, da je v družini, v kateri otrok je, previsok pritisk. Stvari so prenapete. Otrok ne more funkcionirati normalno v svoji družini.

Smisel družine bi moral biti, da starša ustvarita dovolj umirjeno okolje, da bi se lahko otrok normalno razvijal. To seveda ne pomeni, da je v družini ves čas samo mir, ampak, da se napetost primerno spreminja. Da je včasih napeto in potem tudi sproščeno. Napnemo se recimo, ko se pakiramo za na morje, takrat se pritisk v družini ali stres dvigne. Takrat je ta stres potreben, ker delo, ki ga opravljamo, zahteva določeno energijo, da stvari spravimo skupaj, jih damo v avto, pripravimo stanovanje, ker nas nekaj časa ne bo doma... Takrat je normalno, da se napetost v družini dvigne. Hkrati pa je normalno tudi, da se pritisk zniža, ko pridemo na dopust, se razpakiramo in vidimo, da je vse v redu.

Če imamo tak dinamičen pritisk v družini, potem otrok s tem nima težav, ker vidi po kakšni dinamiki to deluje. Vidi, da sta starša sposobna zaradi primerne čustvene zrelosti prenesti določeno obremenitev, učinkovito izražati svoja čustva in energijo zato, da projekt uspešno izpeljeta in se potem znata tudi sprostiti in nimata strahu pred sproščenostjo, ko recimo prideta na dopust. V takem primeru se otrok uči skozi izkušnjo opazovanja odraslih in čuti, da je spreminjanje tlaka in napetosti v družini naravno in normalno. 

Če pa je zaradi senzorno motorne amnezije ali odtujenosti in s tem povezane neprimerne čustvene zrelosti (podzavestne ali zavestne) tlak v družini kronično povišan in ga starša ne čutita kot povišanega, ampak kot normalnega, ter ga zato ne znata spustiti pod določeno mero, potem je otrok pod prevelikim pritiskom. Takrat lahko rečemo, da otrok živi v toksičnem okolju, je nemočen, saj ne more nič narediti, da bi ta pritisk zmanjšal, čeprav kaže na ven nenormalno vedenje, nenormalen razvoj ali je bolan. 

Lahko ima recimo stopala obrnjena navznoter ali navzven in ne more prav hoditi. Morda prepozno ali prehitro shodi, eno nogo vleče za seboj, je prevelik ali premejhen, ima težave s spanjem ali dihanjem, je alergičen na hrano ali določene substance... Ali pa je hiperaktiven. 

S hiperaktivnostjo otrok dejansko umirja, znižuje tlak v družini in se obnaša kot nekakšen hladilni stolp pri termoelektrarni, kjer se, da ne pride do pregrevanja sistema, vklopi hladilni stolp. Otrok je iz tega vidika, ker mora on nižati tlak v družini, ker tega ne naredita starša, zlorabljen, je v nemoči, ker ne more živeti po principu užitka, ampak se mora vesti nerealno za otroka. Opazimo, da je nekaj z njim narobe. Potem poiščemo pomoč in iščemo, kaj je z otrokom narobe in kaj bi naredili, da bi otroku bilo bolje. Nihče pa ne gre pogledati, kaj je v okolju, kjer otrok biva. 

Bolj opazne so lahko spolne zlorabe, fizične zlorabe, alkoholizem... Lahko pa ima otrok recimo starša, ki sta zelo športno aktivna oz. preveč športno aktivna.

Otrok v družini, ki je zelo napeta oz. prenapeta in se tega niti ne zaveda, nima izbire, kot da gre v princip realnosti in s tem prepreči, da bi šel v histeričnost ali paralizo. V ekstremnem primeru gre lahko tudi v avtizem. ADHD je sicer neke vrste milejša vrsta avtizma.

Primer je lahko tudi, da je bil otrok težko pričakovan, da sta si ga oba starša močno želela in je otrok postal center vsega. In tak otrok drži celo družino "gor", ta funkcija pa je za otroka preveč, in tako pride do motenj v razvoju. Fokus mož-žena gre popolnoma na otroka, otrok postane sonce, starša pa se spremenita v planeta, ki krožita okoli sonca, kar je nenaravno. Starša sta sonce, ki držita družino skupaj, otroci pa krožijo okoli sonca. 

Glavno pozornost morata starša prenesti eden na drugega, na urejanje medsebojnega odnosa, s tem bosta razbremenila otroka in bo otrok lahko šel v princip užitka. S tem, ko bo v okolju, ki je bol zdravo za otroka njegovih let, se bo tudi njegove težave zmanjšale in isto velja za ADHD."

Iz podkasta z Alešem Ernstom, 2. del:

Preberite si še: