Otrok, ki je izgubil svojo mamo v gneči, bo začel jokati zaradi izgube življenjsko pomembne osebe. Jokal bo le določen čas, nato bo prenehal, kajti jok bo postal zanj preveč utrujajoč.
Če bi mamina odsotnost zanj bila predolga, obenem pa k njemu ne bi pristopila oseba, ki bi ga potolažila, objela in pomirila, bi premočni in preveč boleči občutki povzročili, da bi otrok začel zadrževati izražanje čustev. To bi se zgodilo s povečevanjem togosti membrane in stresnim dihanjem (hiperventilacija).
Ta otrplost zmanjša občutek bolečine in strahu ter v trebušni votlini zniža pritisk; otrok bo prenehal jokati. Ko se bo tako prisilno umiril in se zavedal resničnosti, bo zaradi večanja zavedanja ogroženosti in jeze zopet začel dvigovati notranjo energijo in pritisk, v otrplem stanju ju namreč ne oddaja v okolico. S tem se bo ponovno pojavila potreba za jokanjem, ki je tudi ponovni poizkus klicanja matere in iskanja usmiljenja. Z vsako ponovitvijo tega procesa bo njegovo jokanje šibkejše. Travmo otrok pozabi, po tem, ko najde mamo ali mu varstvo in objem ponudi druga oseba.
Toda če mama ni le izgubljena, temveč umre ali pa otroka zapusti iz kakršnega koli razloga in otrok v primarni družini ostaja neljubljen, njegovo stanje otrplosti postane kronično ter zelo resno. Ne glede na to, koliko otrok joka, vsak izbruh služi samo temu, da poveča bolečino te izgube, kajti mama se ne bo vrnila.
Otrok bo prej ali slej prenehal jokati, membrana bo kronično otrdela in popačila prevodnost in zaznavanje impulzov iz notranjosti in okolice. Otrok bo omejil samoizražanje in energijo, ki jo potrebuje za napredek, želje in voljo, da si želje izpolni, saj jo bo porabljal za prikrivanje žalosti. Hkrati ne bo znal tolažiti druge in sprejeti njihove žalosti, saj bi to zanj predstavljalo tveganje, da odpre lastno Pandorino skrinjico in izgubi nadzor nad svojimi čustvi in vedenjem.
Zakrčena membrana, ki drži močno čustvo v globini telesa, ustvari trdo osebo, ki ne čuti sebe in ne more čutiti tudi drugih, tako kot so, saj vse občutke cenzurira in popači, ne da se tega zavedamo. Tako vedno močneje vpliva na naše vedenje, odločitve, dejanja in vplive. Tako se bo sedaj odrasel otrok postopoma osamil, zdrsnil v iluzijo ter postal neodziven, razvil navidezno empatijo in sočutje na površini in praznino v globini, z leti pa vedno pogosteje trpel zaradi stanj izgorelosti, depresije, anhedonije ali obsesivnega skrbništva, ki lahko, če traja predolgo, povzroči resno psihofizično stanje.
Aleš Ernst, avtor AEQ odnosov
Spremljajte Facebook stran: AEQ metoda
- Preberite si tudi: Kaj pogosto privede do kroničnih stanj pri otroku?
Aleš Ernst o odnosih
Aleš Ernst, učitelj in avtor AEQ metode, je že naš znani gost v Sensa podkastu.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
